E-novice

Nagrade »

Ruski bralci so za ›največjo knjigo‹ že drugič izbrali knjigo pisateljice Ljudmile Ulicke

več »

Izšlo je »

Zgodbe o življenju, ki kljubuje pogoriščem zgodovine – Tito je mrtev Marice Bodrožić

več »

Izšlo je »

Tudi o tako mučni temi, kot je samomor, je mogoče razpravljati odkrito in človeško

več »

Izšlo je »

Ščuka – biografski ›roman‹ o izjemnem pesniku v prelomnem času rojevanja moderne Evrope

več »

Izšlo je »

Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti brez zgodovine

več »

Izšlo je »

»Planet bo pogrešal njegove knjige.« – Izšli sta zadnji knjigi Oliverja Sacksa: V pogonu in Hvaležnost

več »

Izšlo je »

Ljubezen na meji vzdržnosti, a vendar z vsemi potrebnimi občutji pripadnosti, lojalnosti in, naposled, strasti

več »

Izšlo je »

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko

več »

Izšlo je »

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz

več »

30.11.2016

Mačka, Iztok Ilc, Maja Šubic in Maja Pešelj na obisku v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki »

Cat, chat, gato, gatto, kaķis, kass, kat, katt, Katze, kissa, kočka, kot, köttur, macska, pisică ... Mačka v več jezikih. Pa japonsko? Neko.

Takaši Hirajde je japonski pesnik in pisatelj, čigar kratki roman Pride mačka na obisk (Neko no kyaku) je pred kratkim izšel tudi v slovenščini, v prevodu Iztoka Ilca. Romanček je že navdušil Francoze, Američane, Italijane, Nemce, Nizozemce, Fince ... Mačke navdušujejo, navdihujejo tako literate kot bralce, Pikica iz japonskega romana pa je navdihnila tudi akademsko slikarko, ilustratorko in freskantko Majo Šubic. Narisala je naslovno ilustracijo ter knjižico opremila še z nežnimi vinjetami s tušem, in da bi se kar najbolj približala japonski risbi, je zanje uporabila japonski papir. Njene ilustracije bodo predstavljene tudi na letošnjem Slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu v Ljubljani.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

22.11.2016

Slovenski knjižni sejem – največji praznik slovenske knjige, avtorjev in prevajalcev, založnikov in knjigotržcev, predvsem pa bralcev in kupcev »

Slovenski knjižni sejem (SKS), ki vsako leto zadnje novembrske dneve privabi v Cankarjev dom v Ljubljani na tisoče obiskovalcev iz vse Slovenije, je največja slovenska knjižna prireditev in pravzaprav edina pri nas, ki hkrati pod eno streho gosti knjižne ustvarjalce, založnike in knjigotržce, bralce in kupce knjig. Sejem organizira Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS v sodelovanju s Cankarjevim domom – njegov »hram« je neprekinjeno od leta 1981 –, letošnja prireditev pa je že dvaintrideseta po vrsti. 32. SKS odpira vrata obiskovalcem v sredo, 23. novembra, zadnji dan sejma je nedelja, 27. november.

Založba Modrijan se na 32. SKS predstavlja tako v Veliki sprejemni dvorani (VSD) kakor v Prvem preddverju (P1) Cankarjevega doma. Razstavno-prodajni prostor v VSD je namenjen predvsem knjižnim novostim in drugim novejšim izdajam, v posebnem kotičku pa bomo predstavili tudi nove i-učbenike. V prostoru v P1 bo mogoče poleg novosti kupiti tudi številne starejše knjige.

Modrijanova največja in najpomembnejša izdaja tega leta je Slovenska zgodovina, monumentalno zgodovinopisno delo treh uglednih znanstvenikov in profesorjev – Petra Štiha, Vaska Simonitija in Petra Vodopivca – v dveh zajetnih knjigah.

objavljeno v rubriki: SKS

13.11.2016

20 let: Jaz, Christiane F., Leni Riefenstahl, Ljubezen in izgnanstvo, Kolimske zgodbe »

Ob 20-letnici založbe Modrijan smo za vas izbrali 20 knjig iz petih najbolj prepoznavnih kategorij našega knjižnega programa ter jim določili enotno ceno 16 evrov. Knjige Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje, Leni Riefensthal, Ljubezen in izgnanstvo in Kolimske zgodbe vam predstavljamo z besedami njihovih prvih bralk – literarnih kritičark in publicistk.

Pokojni so že mnogi drugi prijatelji in znanci iz starih časov, celo nekateri, ki so ji prerokovali, da ne bo doživela štiridesetega rojstnega dne. Da si sama ne bo vzela življenja, je povedala že za Die Welt, »za to sem preveč strahopetna«.
Mogoče pa se bo kmalu vendarle spet pojavila?

objavljeno v rubriki: Modrijan – 20 let

30.10.2016

20 let: Skrito sporočilo, Oscar in Lucinda, Izganjalec hudiča, Galíndez »

Irski pisatelj, pesnik in dramatik Sebastian Barry je bil pred kratkim spet nominiran za eno izmed irskih književnih nagrad, nagrado The Easons Book Club Novel of the Year, za svoj zadnji roman Days Without End. Književno nagrado za najboljši irski roman leta je Barry prejel že pred šestimi leti, kmalu po tistem, ko je obveljal za največjega poraženca med finalisti za Bookerjevo nagrado. Za Skrito sporočilo je osvojil tudi nagrado Costa v dveh kategorijah, za roman in knjigo leta, in spominsko nagrado James Tait Black, najstarejšo literarno nagrado za roman v angleščini, zato je bilo leto 2009 Barryjevo leto, Skrito sporočilo pa eden najbolj vročih romanov leta za literarne sladokusce in poznavalce.

objavljeno v rubriki: Modrijan – 20 let

19.10.2016

Six mois dans la vie de Ciril – Jančarjev roman Maj, november v francoskem prevodu »

Pri pariški založbi Phébus je pred kratkim pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel francoski prevod romana Draga Jančarja Maj, november. To je že peti Jančarjev roman v francoskem prevodu, in kot je mogoče sklepati po zapisih v francoskem tisku, je naletel na dober sprejem. Francoski recenzenti so po vsem sodeč, v nasprotju z nekaterimi slovenskimi, v tem Jančarjevem delu znali prepoznati ironijo, s katero se avtor skozi prikaz tavanja svojega »antijunaka« Cirila Kraljeviča (tega revija Transfuge primerja celo z Stephenom Dedalusom iz Joyceovega romana Ulikses oziroma umešča »na os Beckett–Bartleby«) loteva sodobnega slovenskega vsakdana. Posredi je tragikomična zgodba o današnji Sloveniji, poudarjajo revija Express, dnevnika Libération in Ouest-France ter literarna revija Lire; to je zgodba, postavljena na rob absurdnega sveta, ki ne razume razlike med »ustvarjanjem« in »investicijo«. Temu svetu razočaranja, piše Magazine Littéraire, se Ciril sicer upira, vendar bi o njem hkrati le težko rekli, da ni pasiven; a ob divjem liberalizmu družbe, ki je postala žrtev globalizacije, je pač težko vedeti, katerih vrednot se sploh oprijeti.

objavljeno v rubriki: Izšlo je

Knjižne novosti

na vrh strani

Slovenska zgodovina »

Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja

Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec

Slovensko ozemlje je evropsko prometno vozlišče. Prav prek njega je po mnenju geografov – na vsej črti od južne Francije do Carigrada – pot iz sredozemskega bazena čez mogočen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani, najprikladnejša in najkrajša. Na slovenskem ozemlju se namreč Panonska nižina najbolj približa Sredozemlju, najvišji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji približno 30 kilometrov – to so Postojnska oziroma Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata – pa ne presegajo 600 metrov nadmorske višine. Zato je tod tradicionalno tekel promet iz zahodnega Balkana, Panonske nižine, Vzhodnih Alp in Češke proti Sredozemlju in v Italijo, na geoprometni in geopolitični pomen tega prostora pa opozarjata tudi jantarjeva pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom, in mit o Argonavtih – ti naj bi s Črnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, pri Vrhniki naj bi ladjo razstavili, jo prek Krasa prenesli v Jadransko morje in se nato vrnili v Grčijo.
Slovensko ozemlje je bilo torej vedno prehodno območje in zato tudi stičišče različnih kultur, ljudstev, narodov in držav. Tod so se srečevali Kelti in Iliri, konjeniška ljudstva evrazijskih step in barbari evropskega severa in vzhoda; Slovani, Germani, Romani in ugrofinski Madžari, zahodnoevropsko in bizantinsko cesarstvo; tujerodna gibkost in domača vztrajnost.

več »

Ščuka »

Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar

Lucy Hughes-Hallett »

Ščuka je obsežna biografska pripoved o italijanskem ekstravagantnem književniku, ognjevitem nacionalistu in predhodniku tako fašistov kot futuristov Gabrieleju d’Annunziu (1863–1938).
Knjiga je v grobem razdeljena na tri dele. Prvi, uvodni del je neke vrste skrajšan, pregledni povzetek d’Annunzijeve življenjske poti, vanj so zajete najpomembnejše postaje njegove literarne kariere in javno-političnega delovanja. Drugi del je obsežnejši in obravnava številne posamezne vidike d’Annunzijeve osebnosti. Nanizani so kronološko, vsak od njih pa kot svojevrsten žaromet osvetli človeka, poeta, gizdalina, zapeljivca, megalomana, hujskača, genija, sanjača … V ta omnibus podob na velika vrata vstopajo tudi brezštevilni sodobniki iz mnogih evropskih družb, vse od poznih simbolističnih časov 19. stoletja do vzdrhtavajočih totalitarizmov v tridesetih letih prejšnjega veka. Gabriele d’Annunzio je bil v mrežo evropske inteligence vpet kot avanturistični populist in tudi kot slavljeni pesnik totalitarnega režima.

več »

Tito je mrtev »

Marica Bodrožić »

Zbirka kratkih zgodb Tito je mrtev je prva knjiga Marice Bodrožić, izšla leta 2002. To je galerija štiriindvajsetih literarnih utrinkov iz obdobja otroštva, nedolžnosti in čiste preprostosti tako pripovedovalke kot tudi trde, skromne, toda vedno očarljive južnodalmatinske zemlje. V te živopisne podobe figovcev, mandljevcev, cvetočih polj in z roji metuljev zastrtega avgustovskega neba nenehno vdirajo motivi iz zunanjega, velikega sveta, ki določajo to sočasno hrvaško/balkansko stvarnost: vojn, revščine, politike, zdomstva, razseljenstva, tujstva, zla. Te prvine pa v zgodbah ne nastopajo v banalni, tehnizirani obliki, kajti avtorica gleda nanje kot na nekakšne pojave iz narave, in enako velja navsezadnje tudi za ljudi: junaki njenih zgodb večinoma niso prepoznavnih narodnosti, prav tako nimajo vnaprej stereotipiziranih vlog, ampak so vsi najprej in predvsem ljudje, posamezniki s čisto posebnimi, osebnimi usodami.

več »

Kot konji, ki spijo stoje »

Paolo Rumiz »

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Ljubezenski roman »

Ivana Sajko »

Ljubezenski roman ni (zgolj) ljubezenski roman, ampak tudi in morda predvsem generacijski roman. »Pisati sem ga začela tako rekoč iz nič,« pravi pisateljica. »Ženska, moški, otrok, tukaj in zdaj. Pet kar najbolj odprtih motivov in nešteto možnosti, ki jih odpirajo.« Ženska in moški sta mlad par z otrokom in najemniškim stanovanjem, igralka in pisatelj z visoko izobrazbo in brez zaposlitve, ›tukaj in zdaj‹ pa je od tranzicije razdejana Hrvaška, kjer peščica bogatih ne razume množice lačnih; situacija, skratka, ki je dobro znana tudi pri nas.

več »

Koala »

Lukas Bärfuss »

Kratki roman Koala obravnava iskanje odgovorov na mučno vprašanje o vzrokih samomora pripovedovalčevega (pol)brata. Njuni odtujeni življenjski zgodbi sta se srečali šele v trenutku samovoljne smrti enega izmed njiju, kar preživelemu nalaga neznosna bremena. Potovanje v miselne svetove na meji med življenjem in hoteno smrtjo nas seveda postavi pred mnoge neprijetne teme, ki jih praviloma najraje odrivamo od sebe, kolikor le moremo. Bralca pa odpelje po številnih težavnih poteh mladosti in odraščanja, naposled celo na drugi konec sveta in v stoletja oddaljeno preteklost, v kolonialno Avstralijo konec 18. stoletja in k pregledu naravne zgodovine vrste Phascolarctos cinereus, tistega ljubkega medvedka vrečarja, ki ga je v deželi Tam Spodaj storilnostna ihta raziskovalnih pionirjev skoraj iztrebila; kakor je bržkone ugonobila tudi prenekaterega nesrečneža v človeški družbi, katere pričakovanj ni več zmogel zadovoljevati.

več »

V pogonu »

Neko življenje

Oliver Sacks »

Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri. Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna.

več »

Hvaležnost »

Oliver Sacks »

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.

več »

Mladi volkovi »

Colin Barrett »

Sedem kratkih zgodb iz zbirke Mladi volkovi je umeščenih v izmišljeno, a zato nič manj resnično irsko mestece Glanbeigh: »Nikoli niste bili niti blizu mojega mesta, vendar poznate taka.« Sredi 90. let prejšnjega stoletja ga je tako kot vso državo prizadel propad irskega gospodarskega čudeža, tako imenovanega »irskega tigra«, in mesto je od tedaj opustel kraj, zaznamovan z zdolgočasenim popivanjem mladeži v pubih in nočnih barih ter nepričakovanimi izbruhi nesmiselnega nasilja.
V takem okolju Barrettovi junaki živijo divje in hitro, kot da bi s tem lahko zacelili rane, ki jim jih je zadalo življenje.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.