V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

V knjigi so zbrana besedila, ki ilustrirajo štiri kulturne razsežnosti spora med zgodnjim krščanstvom in rimsko kulturo. V Spektaklih (De spectaculis) Tertulijan silovito obračuna z rimsko kulturo javnih iger od gladiatorskih bojev do pantomime; v Ženskem lepotičenju (De cultu feminarum) prikrito polemizira z Ovidijevo priročniško poezijo in krščansko zahtevo po čistosti in čednosti razširi z idealom »naravne lepote«; v Vojaku in njegovem vencu (De corona militis) pripoveduje o vojaku, ki je na državni prireditvi stopil iz vrste in odvrgel venec, simbol nasilja, povzdignjenega v malikovalski kult.

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

Neke zimske noči leta 1964 dobi Norah Henry popadke. Mož dr. David Henry, ortoped, jo odpelje v porodnišnico, vendar ji mora naposled sam pomagati pri porodu, kajti porodničar je v snežnem metežu zdrsnil s ceste. Norah rodi krepkega dečka, Paula, zatem pa nepričakovano še njegovo dvojčico, Phoebe. Toda deklica ima Downov sindrom, kar njen oče David pri priči opazi in sestri Caroline, ki pomaga pri porodu, naroči, naj deklico odpelje proč, ženi pa v želji, da bi ji prihranil bolečino, izreče laž. Ta bo usodno oblikovala življenja glavnih junakov in med njimi ustvarila neprediren zid molka in skrivnosti.

Težko si je predstavljati bolj nenavaden, srhljiv in neoprijemljiv državni aparat od Palače sanj ali Tabir seraja, ki nam ga kot skoraj groteskno nabuhel simbol totalitarizma na straneh tega romana izriše Ismail Kadare. Ustanova, v kateri se zbirajo, prebirajo, interpretirajo in hranijo sanje prebivalcev celotnega Otomanskega cesarstva, da bi z njihovo pomočjo razbrali prihodnost in pravočasno ukrepali, pa kljub svojim neskončnim pisarnam, nepregledni množici zaposlenih in navideznemu objektivizmu ni nič drugega kot še eno od orodij vodilnih državnih tokov, ki njeno funkcijo o pravi priložnosti izkoristijo v svoj prid.

Oedipa Maas skuša uresničiti poslednjo željo preminulega nekdanjega ljubimca, pri tem pa naleti na skrivnost stare podtalne poštne službe z izmikajočim imenom. Ko skrivnosti poskuša priti do dna, se vse bolj pogreza v razkrivanje korporativne zarote s precej nečednimi nameni. Z vrsto neverjetnih povezav med protagonisti pomenljivih imen, z množico bizarnih dogodkov in s parodičnimi pesmicami, ki so raztresene po knjigi, zaplet postane zares labirinten, naboj knjige pa precej satiričen.
Preden je Izklic številke 49 leta 1965 izšel, je avtor svoji literarni agentki pisal, da je sredi ustvarjanja »potboilerja«, torej knjige, ki nima umetniške vrednosti, ampak stremi samo po zaslužku. Ko je na koncu njen obseg narasel na 150 strani, jo je imenoval »kratka zgodba, ki pa ima težave z žlezo«.

V tem zborniku objavljena besedila Noama Chomskega prinašajo prerez njegovega strokovno-znanstvenega, publicističnega in aktivističnega delovanja zadnjih 50 let. Izbor je skušal zajeti čim več področij, na katerih se je Chomsky uveljavil in postal svetovna avtoriteta: v njih premišljuje o lingvističnih, psiholoških, moralno-etičnih, svetovnonazorskih, medijsko-propagandnih in gospodarsko-političnih vprašanjih.
Daleč največ ostrine je v besedilih, s katerimi Chomsky biča uzakonjene nepravilnosti v delovanju ameriške uradne politike. S srhljivo natančnostjo razgalja etično vprašljivo delovanje moderne (ameriške pa tudi svetovne) politike v 20. in 21. stoletju.

Knjiga Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941, ki jo je napisal dr. Martin Premk, zgodovinar in kustos Vojaškega muzeja Slovenske vojske v Pivki, je posvečena 70. obletnici poljanske vstaje in dražgoške bitke. To je nevsakdanja pripoved o dogodkih v Škofjeloškem hribovju v hudi zimi 1941/42. Evropa je klečala pod silo nacifašističnih vojská, ki so se ustavile na obalah Rokavskega preliva in pred Moskvo, kmetje v Poljanah pa so verjeli, da bo zdaj zdaj konec vojne. V roke so vzeli puške in sekire. Verjeli so, da se bodo ubranili pred ponemčenjem, selitvami, smrtjo, da jim ne bo več treba hoditi na dnino, »tabarh«, kot rečejo v teh krajih.

»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«
Tako začenja ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti uvod v knjigo Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), v kateri kritično pretresa ustaljene predstave o vrsti pomembnih vprašanj in pojavov, ki zaznamujejo naše življenje.

Pri umestitvi afriških študij v institucionalni okvir je delo Johna Donnellyja Fagea (1921–2002) ključnega pomena tako v Evropi kot v Veliki Britaniji, kjer je bil prvi profesor afriških študij, in sicer na Univerzi v Birminghamu (1963–84), in ustanovni vodja univerzitetnega centra za zahodne afriške študije. Izdal je več pomembnih znanstvenih del, med drugim Introduction of the History of West Africa (Cambridge University Press 1955, tri izdaje), A History of West Africa: An Introductory survey (Cambridge U.P. 1969). Njegova knjiga An Atlas of African History (London: Edward Arnold 1958) je mednarodno sprejeto referenčno delo (druga izdaja 1978).