E-novice

6000

Konec leta 2015 je Statistični urad RS (SURS) objavil končne podatke o slovenski knjižni produkciji leta 2014. Izšlo je 5554 naslovov knjig in brošur (s ponatisi vred) – brošura (v bibliotekarskem jeziku) obsega navadno od 5 do 48 strani (brez platnic), knjiga pa najmanj 49 strani – to je 9 % več kot leta 2013; leposlovnih del je bilo 1599, 34 % več kot leto prej. Znani so tudi začasni podatki za leto 2015: 4941 naslovov, od tega 1542 z leposlovno vsebino.
Te suhe številke same po sebi ne povejo veliko, če ob njih ne pomislimo na slovenski rekord, na katerega smo, odvisno od okoliščin, zdaj ponosni zdaj ne: namreč da smo blizu svetovnega vrha po številu izdanih knjižnih naslovov na milijon prebivalcev letno. Slovenska knjižna (hiper)produkcija, ki je v letih 2008 in 2009 preskočila magično število 6000, je bila za nekatere celo znak vitalnosti slovenskega založništva: v vzhičenju nad marljivostjo založb in plodnostjo njihovih avtorjev so število 6000 vzklikali ob vsaki priložnosti, ko je bilo treba govoriti o njenem visočanstvu Knjigi. Ob odprtju knjižnega sejma leta 2011 se je STA celo v naslov članka zapisalo, da je na sejmu na voljo 6000 knjižnih novosti, in to so slepo povzeli še drugi mediji (leta 2011 je bilo na SKS 100 razstavljavcev).
V Dnevniku so januarja povzeli ugotovitve češkega lingvista in matematika Jakuba Mariana, ki je sicer že debelo leto prej na svojem blogu objavil podatke o knjižno najproduktivnejših evropskih državah. Marian sicer operira (ne povsem natančno) s podatki iz letnega poročila 2013/14 Mednarodnega združenja založnikov (International Publisher Association, IPA), objavljenega oktobra 2014 (IPA zajema v število izdaj le knjige založb, ne pa tudi samozaložnikov, javnih ustanov ipd.). V njem je navedeno, da so v Evropi leta 2013 največ knjig na milijon prebivalcev izdali v Veliki Britaniji; Slovenija se je s 3661 izdanimi knjigami oziroma 1831 na milijon prebivalcev uvrstila na drugo mesto. Je pa pri Sloveniji zabeležen največji padec knjižne produkcije v primerjavi z letom 2012 – 36-odstotni. Za primerjavo: SURS poroča le o 13,1-odstotnem zmanjšanju (s 5851 na 5084 naslovov) iz leta 2012 na 2013. Zdaj pa razumimo, če moremo.

Vse je knjiga

Avgusta 2014, ko je stopil v veljavo Zakon o enotni ceni knjige (ZECK), je zaživel spletni portal Enotna cena knjige (ECK). Zakon določa, da mora biti na današnji dan izdana knjiga šest mesecev na vseh prodajnih mestih na voljo za isto ceno – tisto, ki jo mora založnik po nekem drugem zakonu natisniti na vidno mesto v knjigi, po nekem pravilniku pa ji v višino odmeriti najmanj 3 mm. Ta nova obveznost je številne založnike spravila v slabo voljo, kljub temu pa smo od 26. avgusta 2014 do danes iz Cobissa v ECK družno pretočili več kot 7500 naslovov – poleg takih in drugačnih »knjig in brošur« še učbenike in delovne zvezke, zbornike (od srednješolskih haikujev naprej), literarne eksperimente »tisk na zahtevo« pa razne dnevnike in koledarčke, od setvenih do nosečniških, pa pobarvanke za otroke in odrasle, plavajoče igračke za otroško banjico, nalepkice »obleci tega in tega« ... Samo v prvem polletju tega leta se je seznam podaljšal za več kot 2000 novih »knjig«, do konca leta jih utegne biti še dva ali tri tisoč več. In vse to zaide v kolesje domače statistike in v letno poročilo IPA in naprej do analitikov, kot je Marian, in na vrh različnih lestvic, ki se ob tistih, ki nas umeščajo nizko kot bralce in še mnogo nižje kot kupce knjig, zdijo kot slaba šala.
Povpraševanje po knjigah iz leta v leto pada, sorazmerno padata povprečna naklada in število izdanih knjig posamezne založbe na leto. Pri Modrijanu smo v zadnjih petih letih knjižni program tako rekoč razpolovili – leta 2015 smo izdali najmanj knjig po letu 2008; razpolovili smo tudi povprečno naklado, zlasti pri leposlovju. Kulturna politika klesti tako število do javnih sredstev upravičenih založb kakor število njihovih knjig, splošne knjižnice imajo za nakup knjig na voljo vse manjši budžet, večina šolskih knjižnic ga sploh nima ... V katerem grmu torej tiči zajec?

Vse je mogoče

Statistika je leta 2014 izmerila skoraj 29-odstoten delež izdanega leposlovja, »kar je največ do sedaj«, za dobro polovico (804) je bilo izvirnih del: 179 romanov (25 več kot leta 2013), 78 kratkoproznih del (23 več kot leta 2013) in kar 248 kratkoproznih del za otroke in mladino (164 več kot leto prej!!!). Številke se zdijo ob dejstvu, da (tudi najbolj kakovostno) leposlovje, tako tuje kot domače, praviloma kmalu obtiči v skladiščih, naravnost neverjetne. Sodeč po lestvici Naj 10 v slovenskih knjigarnah, ki jo je do oktobra 2015 pripravljala Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev, zaide slovenski roman med najbolje prodajane le v mesecu po podelitvi kresnika – tako je bilo tudi lani, ko je bil na julijski lestvici Skubičev roman Samo pridi domov –, romani, kot je Jančarjev To noč sem jo videl, pa se »zgodijo« enkrat ali dvakrat v desetletju – ta je bil lani kar na sedmih lestvicah Naj 10 (izmed devetih objavljenih). Na »otroški« lestvici so vse do njene ukinitve izmed slovenskih knjig prevladovala dela kanoniziranih avtorjev – Svetlane Makarovič, Kajetana Koviča idr. In če se zdi ta lestvica (založbe, ki nimamo svoje mreže knjigarn, večino svojih knjig prodamo po drugih poteh) premalo verodostojna, so tu še seznami največkrat izposojenih knjig v splošnih knjižnicah. Izmed 100 najbolj branih knjig je bilo leta 2015 samo 17 izvirnih, večinoma šolsko branje. Edini sodobni slovenski literarni deli, ki sta se uvrstili v stoterico, sta To noč sem jo videl in biografski roman Cavazza Vesne Milek.

Za »pisateljevanje« in objavljanje tolikšnega števila izvirnih leposlovnih del (179 romanov!) mora torej obstajati neki drug razlog. Knjiga kot loterijska srečka? »Mogoče mogoče mogoče pa bo prav moja novi čefurji, ta noč, angeli, cavazza, ogenj, rit in kače ali pa figa.« Vse je mogoče! vzklika voditelj nedeljske slovenske razvedrilne oddaje. Internet? Danes vsi nekaj pišejo, komentirajo in blogajo; če nisi na internetu, nisi. Internet je univerzalna knjižna polica, univerzalna bibliografija in enciklopedija hkrati; za knjigo dobiš »imprimatur« (CIP), tako kot Jančar in Milek, na Wikipediji si objaviš članek, imata ga tako Jančar kakor Milek, na Facebooku si narediš profil in pripišeš »pisatelj«, postaviš si osebno spletno stran, najdejo te v Cobissu, po novem še na ECK ...

In v Bližji knjigi.

Pestrost slabega res ni naš problem

»Agencije ne skrbi pestrost knjižnega trga na sploh, zanimajo nas tiste knjige, ki so v javnem interesu,« je leta 2011 v intervjuju za Poglede povedal takratni direktor Javne agencije za knjigo (JAK) Slavko Pregl. Tako je tudi prav, agencija je bila ne nazadnje ustanovljena zato, da bo zagotavljala pogoje »za vrhunsko ustvarjalnost na področjih leposlovja in humanistike ter za večjo dostopnost slovenske knjige, za dvig zavesti o pomenu knjige in branja za razvoj posameznika in družbe ter za večjo mednarodno prepoznavnost slovenskih ustvarjalcev, ki delujejo na področjih leposlovja in humanistike«. Čemu bi agencija, ki sofinancira manj kot 10 % naslovov vseh izdanih knjig, skrbela za, denimo, »sto Danov Brownov pa kakšnih ameriških gospa, ki jih neka založba učinkovito prodaja v javne knjižnice«? »Pestrost slabega res ni naš problem,« je še dodal Pregl.
Po Preglovem odhodu leta 2012 si je Agencija premislila: ob sprejetju ZECK je postala skrbnica portala ECK. To je v založniških krogih dvignilo nemalo obrvi: JAK, ki naj zagotavlja »pogoje za vrhunsko ustvarjalnost na področjih leposlovja in humanistike« in je še ne dolgo pred tem tožila nad »kadrovsko podhranjenostjo«, je na lepem našla čas in denar, da podeljuje posebne certifikate, »vendatur« za sleherno »knjigo ali brošuro« sleherne založbe, društva, zveze, zavoda, samozaložnika, posameznika ... Sočasno je začela razvijati nov portal »Knjige na trgu« oziroma Bližji knjigi in nam zdaj še »nudi informacijsko in promocijsko podporo, javnost pa celovito in raznoliko informira o aktualni knjižni produkciji, vseh ključnih akterjih knjižne verige v Sloveniji ter o dogajanju na knjižnem in revijalnem področju.«*

***

Aprila smo praznovali Svetovni dan knjige in avtorskih pravic, imeli smo Slovenske dneve knjige in noč knjige. Spet smo zaskrbljeno pogledovali proti Gutenbergovi galaksiji in se tolažili, da njene zvezde še vedno gorijo, ko pa vsak dan izide toliko knjig; hudovali smo se na »naše vladajoče elite«, ki »ob 140. obletnici rojstva Ivana Cankarja, začetnika moderne slovenske besede, zmanjšujejo sredstva za knjigo in dopuščajo propadanje založb«; preštevali smo kupce knjig, ki jih je vse manj, in tiste, ki to niso in ne bodo nikoli, ker je »internet zakladnica znanja in različnih mnenj« (»sicer pa,« še dodaja neki spletni komentator, »zakaj bi bral knjige, če je lahko ista stvar bolje razložena v npr. youtube videu ali na spletni strani?«); ugotavljali smo, da je slovenski knjižni trg v zadnjih sedmih letih upadel skoraj za polovico; žalovali smo za knjigarnami, ki se zapirajo, in se spraševali, »kaj to pomeni za prihodnost« ... V tem tednu je v Sloveniji izšlo več kot 60 »knjig in brošur«.
Zdaj je poletje, knjige so se umaknile z naslovnih strani časopisov in spletnih portalov, čas je za brezplačne japonke in »poletno branje«. Jeseni, v času Slovenskega knjižnega sejma, kjer bomo za drobiž ponujali »odlične knjige« iz neprodanih zalog, pa bomo tekli nov krog. Do takrat bo izšlo novih 3000 »knjig in brošur« in spet se bo našel kdo, ki bo vzkliknil: +++

Koliko že?

 

Bronislava Aubelj, 20. julij 2016

 
© Modrijan založba, d. o. o.
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.