E-novice

PRITISKANJE PIKE

Samo piko še pritisnem, tako je imel pred davnimi, davnimi časi v izvrstni slovenski nanizanki Dekameron navado govoriti Stane Sever v vlogi messera Boccaccia; samo piko je še pritisnil, pa je bila zgodba končana, in messer Boccaccio se je lahko z užitkom posvetil ravno prav popoprani, slastni jedači, ki mu jo je pripravila njegova zvesta kuharica. Ker sem odraščala ob tej nanizanki, sem se zamlada dokopala do prepričanja, da bo takrat, ko »bom bila« velika in »bom bila« pisateljica, vseh mojih težav konec, ko bom v svojih romanih ali kratkih zgodbah pritisnila zadnjo piko.
Japajada, kaj pa še. Pisateljeve težave se takrat šele začenjajo.

Pisateljičina tožba

Z romani in zgodbami je tako kot z odraslimi otroki: veliki in samostojni so, svojo pot grejo, ne moreš jim več pridigati in jim soliti pameti, na njihovo življenje nimaš več nobenega vpliva, nič več ni odvisno od tebe; pravzaprav je največ, kar lahko storiš, to, da jim nisi v prehudo nadlego. Tudi usoda pisateljevih del po objavi ni več v njegovih rokah in to navsezadnje ni nič hudega, včasih je celo zabavno opazovati, kaj vse doživljajo tvoje knjige zdaj, ko so odrasle. Vseeno pa je to včasih boleče; na primer takrat, ko se tvoje besedilo znajde v rokah tuje založbe ali prevajalca dvomljive kakovosti.
Pred izidom (ne posebej navdušujočega) ameriškega prevoda moje Mačje kuge mi je ameriška urednica predlagala, naj v ameriški izdaji črtam nekatere odstavke; domnevam, da so ji šli še posebej na živce tisti, ki se jim je najbolj poznalo, da sem roman pisala kot levičarsko kritiko kapitalističnega sistema. Na črtanje nisem pristala: raje vidim, da prevoda sploh ne objavite, sem zabrusila urednici. Ko je nato neki genij prevajal moj Karfanaum ali As Killed v poljščino, je zahteval, da spremeniva naslov. Njegov argument? Ni mu bil všeč. Meni pa je, sem ga zavrnila, in ostal bo tak kot v izvirniku. Ostal je. V tej bitki sem zmagala jaz.
Seveda pa krajšo potegnejo tisti avtorji, s katerimi se nihče ne posvetuje – na primer zato, ker so mrtvi. Tako slab prevajalec pisatelju lahko naredi nepopravljivo škodo: povprečen bralec prevoda namreč praviloma ne more uganiti, da vseh tistih neumnosti in slogovnih nerodnosti v besedilu ni zagrešil avtor, temveč prevajalec. Pisatelj, ki je za računalnikom morda garal dolga leta, bo tako v nekem tujem jeziku na veke vekov hodil naokrog v razcapani preobleki; je žrtev, ki se ne more braniti, in morda ima celo srečo, če jezika, v katerega so ga pokvečeno prevedli, ne zna, saj tako ne more iz prve roke izvedeti, kako zelo so ga ranili. V redu, v redu: zdaj res pretiravam in tarnam (to mi je v navadi), kljub temu pa upam, da je iz povedanega jasno, da je vloga prevajalca dosti pomembnejša, kot bi se morda zdelo na prvi pogled.

Zakaj je treba brati kolofon?

Ni mi žal, da sem pisateljevanje po kakih petnajstih letih truda obesila na klin in ga zamenjala za prevajanje; tudi to delo je ustvarjalno in nudi veliko užitkov (pa tudi truda ni bistveno manj). Vseeno pa bi si želela, da bi bili dobri prevajalci bolj cenjeni. Koliko ljudi, ki se odločajo za nakup knjige, pri tem sploh preveri, kdo jo je prevajal? Domnevam, da s pogledom ošinejo le platnice, pritegneta pa jih naslov in ime avtorja; le malokdo odpre knjigo na strani, kjer so navedeni podatki o založbi, prevajalcu in uredniku (še enem od ključnih, a neznansko podcenjenih členov založniškega procesa). Vendar so ti podatki lahko odločilni, če želite kupiti knjigo, ki vam bo ponujala kakovostno branje, zvest prevod in estetski užitek. Tudi na slovenskem knjižnem trgu so se namreč žal že profilirale založbe, ki v svoj prevodni program uvrščajo dobre (ali vsaj znamenite – ali morda razvpite) naslove in imena, ki požgečkajo bralsko radovednost, nato pa prevajanje teh del zaupajo slabo plačanim in/ali neizkušenim in/ali preprosto nenadarjenim prevajalcem, tako da se po vsem svetu opevana in pohvaljena knjižna uspešnica (zlasti v primeru, ko jo tudi urednik le površno preleti in premalokrat uporabi svoj rdeči svinčnik) nazadnje izkaže za eno samo ljubo razočaranje. Nepopravljiva škoda, saj pravim. Kolikokrat sem kot bralka trpela, ko sem videla, kako se je nekaterim založbam posrečilo skaziti dela nekaterih meni tako ljubih znanstvenofantastičnih piscev! Po drugi strani pa je res, da je pri nas ostalo še veliko entuziastov, ki svoje delo opravljajo tako, kakor bog zapove. Samo prepoznati jih je treba. Imena kakovostnih založb, prevajalcev in urednikov bi si kazalo zapomniti enako kot imena odličnih tujih pisateljev in v trenutku, ko s knjigo v roki sredi knjigarne omahujemo, ali naj jo odnesemo k blagajni ali ne, upoštevati tudi te elemente. Če pravimo, da je kupec kralj, bi moralo to namreč še bolj veljati za kupca knjige, ki si zasluži le najboljše.

Kleno slovenščino v vsako slovensko vas

Verjemite mi, da v tem, kar pišem, ni niti trohice samoljubja; nekaj trenutkov pred smrtjo mi bo verjetno docela vseeno, koliko ljudi me je zaživa poznalo kot kolikor toliko dobro prevajalko. Če me za koga skrbi, sta to bralec – in slovenščina. Lepa, bogata slovenščina, lep, bogat jezik. Navsezadnje od tega ni odvisen le moj obstoj, temveč obstoj vsega naroda (čeprav to zveni kot oguljena fraza, zaradi tega ni nič manj res). Učenje jezika je proces, ki se nikoli ne konča, ali povedano z vrtičkarsko primerjavo: tudi ko rastlinica že zrase, jo je treba kljub temu še dalje nenehno zalivati. Tisti bralci, ki premorejo največ kondicije, se seveda učijo žlahtne slovenščine pri najboljših slovenskih pisateljih: pri izvrstnem Jančarju, pri meni trenutno najljubšem Skubicu, pri Žabotu, ki mi je sam nekoč zaupal, da na področju fabule vse od Homerja in Shakespearja najbrž ni mogoče izumiti česa posebej novega, zato pa pisatelj lahko vsaj pazi, da mu bo jezik pel, pri poetičnem Šarotarju, pri Katarini Marinčič ... še bi lahko naštevala. Hkrati pa je mogoče jezikovne veščine piliti ob odličnih prevodih. In tu se srečujemo s paradoksom. Po zahtevnih literarnih delih posega le malokdo: morda se manj veščim bralcem dozdeva, da vrhunska književnost presega njihov krog razumevanja in empatije, morda menijo, da imajo premalo časa, da bi se poglabljali v njene tančine ... razlogov je veliko. Navsezadnje tudi sama še vedno pogosto berem samo za zabavo, zlasti kriminalke in poljudno pisane zgodovinske romane; zakaj pa ne? In prav zato! – prav zato bi morale založbe ter prevajalci pri izdajanju in prevajanju takih (morda po krivici ožigosanih) »lažjih« žanrov še posebej posvetiti pozornost skrbi za jezik – kajti ti »rumeni« in »roza« in »fantazijski« žanri so morda edina jezikovna šola, kar jih bo ta ali oni bralec deležen zunaj tiste zoprne, tiranske uradne devetletke in morebitne srednje šole. Škoda bi bilo zamuditi priložnost, da bi malce, če smem reči v šali, jezikovno »prosvetljevali« tudi tajnice, frizerke, varnostnike in avtomehanike, in škoda bi bilo zamuditi priložnost, da prinesemo kleno slovenščino v, no ja, spet v šali rečeno, v vsako slovensko vas.
Pa se to dogaja? Žal ne. Po mojih opažanjih so najpovršneje prevedene, lektorirane in urejene prav tiste knjige, ki veljajo za plažo, čeprav so prav te tiste, ki bi lahko vzgojile nezahtevnega bralca – začetnika do te mere, da bo nekega dne sam začutil potrebo vsaj prelistati knjigo, ki bo zanj večji izziv. Seveda od založnikov »lahkotne« literature ni mogoče z zakonom zahtevati, naj ravnajo drugače; nasprotno, sami bodo verjetno trdili, da jih k delu z levo roko silijo neki drugi zakoni – zakoni trga. Tu pa stopi na prizorišče kupec knjig.

Veš, kupec, svoj dolg?

Edini način, da se upremo nezaželenim posledicam delovanja tržnih zakonov, je ta, da se tudi sami obnašamo tržno; v tem je naša moč. Bralec mora brezhibno prevedene in urejene knjige dejansko kupiti; le v tem primeru se bodo »pogrošne« založbe od izdajanja onih drugih preusmerile h kvaliteti, dobre založbe, ki se danes čedalje bolj borijo za preživetje, pa bodo lahko postale še boljše. V trenutku, ko v knjigarni izbiramo med bogato ponudbo književnih naslovov in avtorskih imen, odločamo o prihodnosti založnikov, prihodnosti tistih prevajalcev in urednikov, ki nam ni vseeno, kakšen izdelek damo iz rok, in – ah, kako patetično, toda resnično! – o prihodnosti kulture govorjene slovenščine. O prednostih in pomanjkljivostih knjižnične izposoje sem že večkrat pisala in brez sramu priznavam, da si »plažo« izposojam v knjižnicah; dobro knjigo pa kupim. Zato, ker mi je kot zapriseženemu estetu všeč otipavati in vohati strani, ki jih pred mano ni obračal nihče drug; ker rada berem knjige v postelji, ne da bi me pri tem moralo skrbeti za higienske standarde. In zato, ker s tem, ko kupim knjigo, kakršno bi sama rada napisala ali prevajala, naredim nekaj dobrega za dobro knjigo.

Maja Novak, 8. maj 2016

 
© Maja Novak in Modrijan založba, d. o. o.
Če želite komentirati, se prijavite na Facebook.

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.