E-novice

Knjiga

V senci interneta

Kako se osvoboditi kompulzivnega seksualnega vedenja na internetu

Patrick Carnes, David L. Delmonico, Elizabeth Griffin v sodelovanju z Josephom M. Moriarityjem

prevod: Domen Cukjati

spremna beseda: Peter Topić

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 272

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-490-0

»Ura je 3.30 ponoči in še vedno sem na internetu. Pornografske slike žensk mi švigajo čez zaslon. Zgodaj zvečer, potem ko sem spravil otroke v posteljo, sem z ženo Jeneen pogledal večerna poročila. Žena je šla zgodaj spat, ker je bila utrujena zaradi napornega dneva v službi. Čeprav sem bil tudi sam utrujen, predvsem zaradi prečutih noči na računalniku, sem, kot običajno, rekel ženi, da še nisem zaspan in da bom ostal pokonci ter še malo bral. Ko sem bil prepričan, da Jeneen spi, sem ugasnil luč v spalnici in se spravil do delovne sobe in družinskega računalnika ...«

Kevin ni edini s problemom internetnega seksa. Nešteto drugih, tako moških kot žensk, se je znašlo v jalovem boju s takim vedenjem. Od približno 320 milijonov aktivnih uporabnikov interneta jih približno 40 milijonov priznava, da redno obiskujejo pornografske spletne strani. Ocenjuje se, da približno 4,2 milijona pornografskih strani letno proizvede več kot 2,5 milijarde dolarjev. Ne, internet ne predstavlja samo radosti in napredka. Obstaja tudi senčna stran interneta, ki obvladuje mnogo preveč ljudi, jim spodkopava kariere in sprevrača odnose.
Kompulzivno seksualno vedenje na internetu je realen in naraščajoč problem. Vendar obstaja upanje. Tistim, ki opažajo znake resnih internetnih problemov v svojem življenju ali v življenju ljubljenih oseb, prinaša posodobljena druga izdaja knjige V senci interneta odgovore, razumevanje in pripomočke za zdravljenje. Z najbolj svežimi statistikami, razpravami o najsodobnejših tehnologijah, novim razumevanjem razvoja zdravega odnosa do interneta in razumevanjem preprečevanja vračanja v problematično vedenje predstavlja ta knjiga dragoceno strokovno pomoč pri zdravljenju in pri doseganju trajnih in zdravih življenjskih sprememb.

Dr. Patrick Carnes je svetovno znan predavatelj in priznana avtoriteta na področju zasvojenosti ter njenega zdravljenja. Velja za začetnika hospitaliziranega zdravljenja seksualne zasvojenosti in trenutno dela kot izvršni direktor programa Gentle Path Program v zdravstvenem centru Pine Grove Behavioral Health Center v Hattiesburgu, Misisipi, ZDA. Ustanovil je medicinsko revijo s področja zdravljenja seksualne zasvojenosti Sexual Addiction and Compulsivity: The Journal of Treatment and Prevention. Prejel je nagrado za življenjsko delo združenja Society for the Advancement of Sexual Health (SASH). Ker je bil vodilni pri razvoju na naloge usmerjenega pristopa k zdravljenju, je njegovo raziskovanje osnova za program certificiranja terapevtov za seksualno zasvojenost (Certified Sex Addiction Therapist), ki se izvaja na International Institute for Trauma and Addiction Professionals (IITAP). Patrick Carnes je avtor petnajstih uspešnic, med katerimi so tudi vodilne knjige področja seksualne zasvojenosti Out of the Shadows, A Gentle Path through the Twelve Steps in Don’t Call It Love (slov. prev. Ne recite temu ljubezen).
Dr. David L. Delmonico je izredni profesor na Univerzi Duquesne v Pittsburghu, Pensilvanija, ZDA. Vodi raziskovanja, posvetovanja in izobraževanja o temah, kot so internetni seks, internetni prestopki ter internetna varnost. Predava še predmete internetna psihologija in seksualna zasvojenost ter kompulzivna vedenja. Dr. Delmonico je soavtor delovnega zvezka Cybersex Unhooked: A Workbook for Breaking Free of Compulsive Online Sexual Behavior in je objavil številne članke s področja zasvojenosti in seksualnosti. Trenutno dela kot direktor Centra za izobraževanje in raziskovanje spletnega vedenja (Online Behavior Research and Education Center (OBREC)) na Univerzi Duquesne v ZDA. Je glavni urednik revije Sexual Addiction and Compulsivity.
Mag. Elizabeth Griffin je zakonska in družinska terapevtka z licenco in več kot petindvajsetimi leti izkušenj na področju zdravljenja ljudi s problematičnim seksualnim vedenjem. Predava in svetuje posameznikom, parom in družinam, ki se borijo s problematičnim internetnim vedenjem, seksualno-kompulzivnim vedenjem in kaznivim seksualnim vedenjem. Ga. Griffin je predavala in svetovala pri pravnih/forenzičnih procesih, v religioznih skupnostih in v izobraževalnih ustanovah. Je soavtorica delovnega zvezka Cybersex Unhooked: A Workbook for Breaking Free of Compulsive Online Sexual Behavior in je objavila več akademskih člankov s področja problematičnega seksualnega vedenja.
Joseph M. Moriarity je dvajset let delal kot neodvisni pisec, pri čemer se je osredotočil na področje zdravstva, zasvojenosti in njenega zdravljenja, znanosti in izobraževanja. Je avtor knjig Winning a Day at a Time z Johnom Lucasom in Sexual Anorexia z dr. Patrickom Carnesom.

Mnenja strokovnjakov

na vrh strani

Prof. dr. Slavko Ziherl:
Knjiga je izvrsten priročnik za vsakogar, od tistega, ki se želi seznaniti s problemom internetne spolnosti, do tistega, ki je že odvisen in se želi te odvisnosti rešiti. Posebno je priporočljiva za starše, ki imajo otroke, ki internet že znajo uporabljati in ga lahko slej ko prej uporabijo tudi za spoznavanje spolnosti.

Sanja Rozman, dr. med., psihoterapevtka:
Navadili smo se, da je računalnik zabavno orodje za igro ali delo, vendar se ne zavedamo, da lahko z enim samim klikom v našo dnevno sobo prinese tudi podobe navideznega blišča, ekstaze in bedo pornografije. Za nekatere ljudi so te vsebine tako intenzivne, da se jim ne morejo upreti in z njimi postanejo zasvojeni. Dr. Patrick Carnes je strokovnjak svetovnega formata, ki je s svojim kliničnim, raziskovalnim delom in knjigami pojasnil pojem seksualne zasvojenosti. Peter Topić, ki pri nas vodi skupine za pomoč zasvojenim s seksualnostjo po programu Patricka Carnesa, je v predgovoru pojasnil, kakšno je stanje v Sloveniji.
To knjigo bi moral prebrati vsak, ki potihoma razmišlja, da je morda nekaj narobe, če nekdo, ki ga ima rad, ostaja za računalnikom dolge ure v noč in se vede vedno bolj odtujeno ...

Andrej Kastelic, psihiater:
Prenasičeni z informacijami masovnih medijev, vključno z elektronskimi, ostajamo sami. Želimo si intimnosti, a je ne znamo zgraditi z bližnjimi. Bližino zamenjujemo s seksom, kakršnekoli tovrstne želje, o katerih smo morda le sanjali in si jih želeli z najdražjimi, brez strahu po zavrnitvi, navezanosti, strasti in trajnem odnosu, poskušamo zadovoljiti v ali s pomočjo svetovnega spleta. Ta knjiga poskuša takšno vedenje prepoznati in ponuditi poti, po katerih lahko krenemo sami, v skupini ali s pomočjo terapevtov, in je koristno branje tudi za tiste, ki tovrstnih težav (še) nimajo.

Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt:
Razsežnosti seksualne aktivnosti ljudi v senci interneta so neverjetne. Knjiga nam pomaga zaslutiti, kako velik problem bo v prihodnosti predstavljala povezava sodobnih tehnologij in zasvojenosti s seksualnostjo.

_______

Knjigo smo predstavili v torek, 15. februarja 2011, v Modrijanovi knjigarni, kjer se je med sogovorniki, psihoterapevtko Sanjo Rozman, psihiatrom Slavkom Ziherlom, Petrom Topićem in psihiatrom Andrejem Kastelicem, razvila živahna razprava, ki jo je povezovala Jelena Jančič Bobbera, novinarka internetnega izobraževalnega portala Studio 12. Studio 12 je dogodek neposredno prenašal prek interneta.
Oglejte si posnetek pogovora na spletnih straneh Studia 12.
Prvi del
Drugi del
Poročilo

Preberite odlomek

na vrh strani

Seksualnega vedenja na internetu ni mogoče označiti kot nekaj, kar je popolnoma slabo ali dobro. Internet je namreč orodje, ki samo po sebi ni ne dobro ne slabo. Šele interakcija med vsebino oziroma njenimi ustvarjalci (tistimi, ki posedujejo spletne strani, objavljajo v novičarskih skupinah, organizirajo klepetalnice ...) in reakcijo uporabnikov na objavljena sporočila, slike, avdio in video posnetke določi, ali gre za nekaj »dobrega« ali »slabega«. Nekateri družboslovci opozarjajo na izobraževalni potencial interneta, pri čemer se sklicujejo na večjo dostopnost informacij o seksualnosti in na možnost bolj sproščenega pogovora o njej preko spleta. Poleg tega ponuja internet možnost oblikovanja virtualnih skupnosti, kjer se lahko tudi izolirani ali iz družbe izločeni posamezniki pogovarjajo o seksualnih temah.
Po drugi strani pa čedalje večje število ljudi ugotavlja, da je uporaba interneta v seksualne namene polna tveganja in da vedno poseže globoko v njihovo življenje ter da vpliva na družinske odnose, službeno udejstvovanje ter finančno gotovost.
V nadaljevanju boste prebrali pripovedi treh ljudi, ki so nam zaupali svoje izkušnje. (Vse zgodbe v knjigi so resnične, spremenjene pa le toliko, da je zagotovljena anonimnost posameznikov.)

Carl, uslužbenec v zaporu, nam pripoveduje svojo zgodbo:
Več let sem delal kot uslužbenec v zaporu in nedavno sem videl več spolnih prestopnikov, od katerih jih je nekaj pri svojih prestopkih uporabljalo tudi internet. Dokler nisem govoril s svojimi strankami in njihovimi svetovalci, sploh nisem vedel za možnosti, ki jih ponuja internet za seksualno udejstvovanje ali srečevanje. Iz radovednosti sem šel v službi nekajkrat na splet, da bi videl, kakšne seksualne vsebine so dostopne na internetu. Predpostavljeni so vedeli za moje obiskovanje strani s seksualno vsebino in so to sprejeli kot del moje službe. Minilo je nekaj mesecev in še vedno sem v službi deskal po straneh seksualne narave. Še več, količina časa, ki sem ga preživljal na spletu, se je podaljševala. Nekega dne sem kakšno uro preiskoval seksualne spletne strani. Šef je to opazil in začel komentirati. Neprestano sem ponavljal, da je bilo vse povezano z delom in da moram vedeti, kaj moje stranke počnejo. Šef je rekel »OK«, vendar mi je dal vedeti tudi, da za to porabim vseeno malce preveč časa, mi svetoval, naj bom v prihodnje bolj pazljiv in naj se prepričam, da ne bi zanemarjal kakšne od svojih siceršnjih obveznosti.
Jake, premožen petindvajsetletni samski moški, ki je komaj ušel aretaciji:
Zdelo se je, da imam vse: premožno družino, nov športen avto in prijetno stanovanje. Toda nikoli nisem v resnici prevzel odgovornosti za svoje življenje. Vzdrževan od družine sem bil brezposeln, pokvarjen, hud pivec in popolnoma brez ambicij. No, na enem področju sem bil vendarle strokovnjak – na področju računalništva. Računalništva sem se naučil kot najstnik, ko sem bil večkrat zaprt v svoji sobi, kar je bila kazen za moje pogoste prestopke. V tistih časih sem na računalniku preživel neskončno veliko časa. Resnično sem bil dober v programiranju, računalniških igrah ter deskanju po internetu.
Precej zgodaj sem odkril klepetalnice in se odločil, da si organiziram seks z mladim dekletom. Kmalu sem se redno pogovarjal z neko petnajstletnico. Zahvaljujoč svojemu superiornemu računalniškemu znanju sem odkril, da je tu vendar še neki drug in starejši moški, ki se ravno tako trudi, da bi se dogovoril za seks s tem dekletom. Preko e-pošte sem ga povprašal , kako napreduje. Z njim sem nato vzpostavil redne kontakte in sčasoma ugotovil, da se je dekle končno strinjalo, da se srečata in seksata.
Ugotovil sem, da sta se dogovorila za srečanje v restavraciji v našem mestu. Ker sem poznal čas in kraj srečanja in ker sem bil radoveden, kako sta videti v resnici, sem se odločil, da bom anonimno opazoval zmenek, a brez sodelovanja. Tisti čas sem prenehal s pogostim komuniciranjem s tem dekletom.
Na večer srečanja sem sedel v avtu na parkirišču poleg restavracije, od koder sem se nadejal, da bom imel lep pogled na dogajanje. Kmalu se je prikazal tisti drugi moški – in kar naenkrat so se prikazali trije policijski avtomobili ter pol ducata agentov FBI.
Srce mi je skočilo v usta ter razbijalo kot pnevmatično kladivo. Nisem mogel dihati. Tudi premikati se nisem mogel. Slišal sem že za aretacije moških, ki so napeljevali najstnice k seksu, toda bil sem popolnoma prepričan, da sem dovolj pameten, da se lahko izognem takšni pasti. Videl sem, kako blizu sem bil temu, da bi se jaz peljal na zadnjem sedežu tistega policijskega avtomobila naravnost v ječo. Spoznal sem, da imam problem in si takoj naslednji dan poiskal pomoč.
Marcy, socialna delavka srednjih let, s pestro zgodovino zakonske nezvestobe:
Bila sem poročena trinajst let – in ves čas nezvesta. Če povem po resnici, sem imela že na poročni zabavi afero z enim od svatov. Možu se ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Ko me je lastno obnašanje končno začelo motiti, sem začela hoditi na svetovanje. Takoj na začetku terapije mi je terapevt dejal: »Mislim, da imate težave s seksualno zasvojenostjo.« Moj odgovor je bil, seveda, da je »težaven zakon« resnični vir problemov.
V tistem obdobju sem odkrila internet – natančneje, klepetalnice. Mož je hodil običajno spat okoli pol desetih ali desetih zvečer. Takrat sem šla na splet in naravnost v eno od mojih najljubših klepetalnic, kjer sem se pogovarjala z različnimi moškimi. Ti »pogovori« so postajali čedalje bolj seksualni ter zapeljivi in sčasoma sem začela ostajati pokonci zelo pozno, tudi do treh ali štirih zjutraj. Spoznala sem, da mi je uporaba interneta ušla iz rok in vsako noč sem si obljubila, da bom v postelji do enajstih. Toda tega se nikakor nisem mogla držati. Kljub poskusom kontrole sem bila celo še bolj zaljubljena v svoje spletno življenje. Pogovori so postajali bolj in bolj seksualni in vznemirljivi. Sčasoma sem postajala tudi vse bolj drzna. Moškim, s katerimi sem se srečevala na spletu, sem začela dajati svojo telefonsko številko. Poklicali bi me in skupaj bi imeli telefonski seks. Vse to v času, ko je mož spal v sosednji sobi.
Naposled sem naletela na moškega, ki se mi je zdel neustavljivo privlačen. Prestopila sem še eno mejo in se domenila za srečanje v živo – za seks z moškim, ki je živel v Dallasu. Dogovorila sva se za srečanje v hotelu. Seksala sva, potem pa me je napadel, pretepel do nezavesti in pustil, da umrem. Čez nekaj dni sem se zbudila v bolnišnici, nevedoč, kje se nahajam, kako sem tja prišla in koliko časa je preteklo. Bolnišnično osebje me nikakor ni moglo identificirati, ker mi je tisti moški ukradel torbico z denarnico in denarjem vred. In moj mož? Nič ni vedel o tem, kar se je zgodilo. Ker me ni našel v hotelu, kjer sem rekla, da bom, je bil silno zaskrbljen in je poklical policijo ter prijavil pogrešano osebo.
Brž ko sem bila v bolnišnici spet zmožna telefonirati, sem najprej poklicala svojega terapevta in mu rekla: »OK, prav imate. Res imam problem. Potrebujem pomoč.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Multimedija

na vrh strani