E-novice

Knjiga

Zlatolaskina uganka

Vesolje po meri človeka

Paul Davies»

prevod: Andrej Guštin

naslovnica: Davor Grgičević

format: 160 × 235

strani: 304

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-400-9

razprodano

Paul Davies se v Zlatolaskini uganki dotika nekaterih temeljnih kozmoloških vprašanj, ki človeštvu že od nekdaj burijo domišljijo in kratijo spanec. Še več; kot se za uganko spodobi, je to knjiga vprašanj, zasoljenih z osupljivimi spoznanji:
● Zakaj je naš planet – v primerjavi z bližnjo soseščino v Osončju – tako neverjetno primeren za vznik, razvoj in razcvet življenja v nepopisno bogastvo biotske raznovrstnosti?
● Kaj dela naš svet tako ›privlačen‹, da smo se na njem kot vršiček na drevesu življenja razvili ljudje – ki od nekdaj pogledujemo kvišku, kjer iščemo svojega stvarnika ali hrepenimo po odgovorih iz vrtoglavih globin vesolja?
● Ali smo Zemljani le srečni dobitniki na vsevesoljski loteriji ali pa je enako ›kombinacijo‹ zadelo še veliko drugih veliko drugačnih svetov v nepremerljivih prostranstvih vesolja in sploh vsega?
To je knjiga o fini uglašenosti vesolja ter njegovi primernosti za obstoj in ohranjanje življenja. Davies nam razgrne paleto različnih vrst vesolj ›tam zunaj‹; v času odpotuje nazaj do najzgodnejšega možnega trenutka in nam prikaže nastajanje vsega – snovi, energije –, pri čemer nam živo ponazori, kako malo je na vsaki stopnji razvoja (našega) vesolja manjkalo, da nas nikoli ne bi bilo in si tudi nikoli ne bi postavljali takih vprašanj. Zlatolaskina uganka je zgodovina vesolja od njegovega rojstva do smrti – in nazaj; pred nami se zvrstijo mnoga presenetljiva spoznanja, vsa po vrsti pa s figo v žepu mahajo s svojim večnim zakaj.

Taka vprašanja nezmotljivo vodijo tudi k eni najglobljih ugank človeštva: obstoju in naravi boga kot tvorca fizične stvarnosti ter končnemu smislu ali namenu vsega. Paul Davies tudi z ubiranjem teh strun ne ostane dolžnik niti najzahtevnejšim bralcem, ki jih zanima, kaj, kako in odkod.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zamislite si, da igrate vlogo inteligentnega načrtovalca, ki mora oblikovati za življenje primerno vesolje. Obstoječe vesolje temu kar dobro ustreza, toda koliko ga lahko spremenite, ne da bi vse skupaj pokvarili? Mogoče je odpraviti nekaj tipov galaksij ali odstraniti velike črne luknje. Odveč je lahko tudi nekaj majhnih zvezd in velikih planetov. Na atomskem nivoju se verjetno lahko znebite nekaj elementov, toda večina jih je potrebnih vsaj v enem delu zgodbe o življenju. Na bolj osnovnem nivoju je pametno pustiti stvari povsem pri miru. Odstranitev elektronov bi bila katastrofa, saj bi bila kemija nemogoča. Odprava nevtronov bi pomenila, da od elementov lahko obstaja le vodik. Z inventarjem osnovnih delcev ne bi bilo dobro šušmariti. Celó mešetarjenje z lastnostmi teh delcev bi bilo tvegano.
Glede na nujnost, da morajo ostati stvari bolj ali manj takšne, kakršne so, se odpira vprašanje, zakaj vesolje vsebuje prav takšne stvari, kakršne vsebuje. Zakaj obstajajo elektroni, protoni, nevtroni in druge sestavine atomov? In zakaj imajo take lastnosti, kakršne pač imajo? Zakaj imajo delci prav takšne mase in električne naboje, in ne kakih drugih? Pred petdesetimi leti se o tem nihče ni kaj dosti spraševal. Toda danes med fiziki prevladuje občutek, da smo sposobni poiskati odgovore na ta vprašanja; da seznam osnovnih delcev in njihove lastnosti niso naključni in jih je mogoče razložiti v okviru globlje teorije – teorije, ki združuje vse ločene sestavine. Poskusi takega poenotenja se s precejšnjo mero pretiravanja imenujejo teorije o vsem.
Popolni razlagi fizičnega sveta sta v 5. stoletju pr. n. š. ponudila grška filozofa Levkip in Demokrit. Živela sta v času, ko še ni obstajalo nič, čemur bi danes rekli znanost, toda zgodnji filozofi so znali opazovati in bili so izurjeni v razmišljanju. Tako kot mi so si postavljali velika vprašanja, na primer, kako je zgrajeno vesolje, od kod se je vzelo in iz česa je. Posegli so v nove intelektualne višave, matematiko in metafiziko, ter spoznali, da je vesolje mogoče razumeti z natančno in sistematično rabo razumskih argumentov.
Mnogi grški filozofi so se ukvarjali z vznemirljivim vprašanjem, povezanim z naravo sprememb. Kako se želod spremeni v drevo? Kako se voda spremeni v paro? In sploh – kako se nekaj spremeni v nekaj drugega? Težava, kakor so jo videli antični Grki, je bila v tem, da telesa posedujejo identiteto (torej nekaj, po čemer jih poimenujemo). Če je nekaj A, kako lahko postane B, ne da bi na neki način že pred tem bilo B? Kako lahko stvar postane nekaj, kar ni? Nekateri filozofi so iz tega begajočega paradoksa sklepali, da so vse spremembe le navidezne, drugi pa so trdili, da nič nima stalne identitete in je vse spremenljivo.
Levkip in Demokrit sta našla bistroumen izhod iz te filozofske zagate. Predpostavimo, sta argumentirala, da je vesolje sestavljeno le iz mikroskopskih neuničljivih delcev, ki se gibljejo po praznem prostoru. Ti delci se ne spreminjajo; so osnovne in nedeljive entitete, ki za vedno posedujejo določeno identiteto. Enako velja za prazen prostor: je nespremenljiv. Toda gibanje delcev po praznini privede do vtisa spremembe. V tem okviru je vsa snov sestavljena iz različno urejenih delcev. Filozofi so svoj osnovni delec poimenovali atomos, odtod tudi znanstveno ime ›atom‹.
Atomska teorija snovi je bila mišljena kot popoln in poenoten opis fizičnega vesolja. Neuničljiva narava atomov je bila ključna za teorijo, ki temelji na nespremenljivosti identitete osnovnih delcev. Če je atome mogoče raztrgati, potem se lahko spremenijo, in filozofi bi se spet znašli pred začetno dilemo, kako se lahko ena stvar spremeni v drugo. Zamisel atomistov je bila, da so atomi različnih oblik in velikosti, toda znotraj določenega razreda so enaki. Tako je bilo teorijo mogoče zaokrožiti le s sestavljanjem zbirke različnih tipov atomov, določanjem njihovih oblik in načina njihovega združevanja. Tako je vsako telo in vsak fizikalni proces na svetu mogoče razložiti v smislu atomskih sestavin.
Skozi stoletja je atomska teorija zdaj pridobivala, zdaj izgubljala veljavo. Njena velika prednost je bila skrajna preprostost in izjemna razlagalna moč. Njena glavna slabost je bilo sprejemanje obstoja atomov le na osnovi vere vanje. Ker je veljalo, da so mnogo premajhni, da bi jih bilo mogoče videti, je manjkal neposreden dokaz njihovega obstoja. Take razmere so vladale vse do moderne dobe. In res so ugledni znanstveniki ter filozofi še na začetku 20. stoletja razpravljali o veljavnosti atomske teorije snovi.
Danes o obstoju atomov ni nobenega dvoma. Njihove slike lahko celo vidite v učbenikih. V marsičem so atomi, kot jih poznamo danes, podobni delcem, ki sta si jih zamislila Levkip in Demokrit. Dejansko jih je več vrst (okoli sto), a so drugače (bolj ali manj) identični. So različno veliki in različnih oblik, čeprav so vsi skoraj okrogli. Med seboj se lepijo in spajajo v molekule ali kristale, in spremembe, kakršne se na primer zgodijo pri kemičnih reakcijah, izvirajo od preurejanja atomov. Atomi, kot jih poznamo danes, pa se od grških prednikov razlikujejo po notranji zgradbi. Atomi filozofov naj bi bili neuničljivi, toda tisto, čemur danes pravimo atomi, so sestavljena telesa z gibljivimi notranjimi deli. Nekateri fizikalni procesi, na primer počasna sprememba kemične sestave Sonca, kjer se vodik zliva v helij, so posledica reorganizacije notranjih delov atomov, in ne samih atomov. Ti zapleti so atomski teoriji odvzeli blišč kandidatke za celovito teorijo narave. To se je zgodilo potem, ko je bil obstoj atomov trdno dokazan.
Nekaj časa je tlelo upanje, da bo bistvo Levkipove in Demokritove zamisli mogoče ohraniti z iskanjem temeljnih gradnikov snovi znotraj atomov. Na začetku se to ni zdela kaka posebna izpopolnitev. Atom je sestavljen iz kompaktnega jedra, v katerem so protoni in nevtroni, ki predstavljajo večino mase atoma. Jedro obdaja obsežen oblak lahkih elektronov. Atome v tej obliki držijo skupaj električne sile; protoni imajo pozitiven električni naboj, elektroni negativen in privlačna sila med njimi drži elektrone ujete okoli jedra. Je mar torej mogoče, da so subatomski delci – elektroni, protoni in nevtroni – tista neuničljiva telesa, iz katerih je zgrajena vsa snov?

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.