angleški pisatelj, pesnik, dramatik in potopisec, 1912–1990

Lawrence Durrell se je rodil v Indiji angleško-irskim staršem. Pri enajstih letih so ga poslali na šolanje v Anglijo, toda študija ni dokončal. Ker se v Angliji ni dobro počutil, je pri triindvajsetih letih z ženo odpotoval in v selitev prepričal celo mater ter preostale tri brate in sestre. Ustavili so se na otoku Krfu, kjer je preživel nekaj srečnih let in se med drugim družil s pisateljem Henryjem Millerjem, svojim dosmrtnim prijateljem. Objavil je svoja prva dela (Panična pomlad – Panic Spring, 1937, Črna knjiga – The Black Book 1938, zaradi drzne erotične vsebine je bila v Angliji objavljena šele leta 1977), v katerih je prepoznati Millerjev vpliv, samo »krfsko obdobje« pa popisal v Prosperjevi celici (Prospero Cell, 1945). Pred nemško okupacijo Grčije v drugi svetovni vojni se je prek Krete, kjer se dogaja tudi osrednji del zgodbe iz Temnega labirinta (The Dark Labyrinth; roman je izšel leta 1947 z naslovom Cefalû), zatekel v Aleksandrijo in delal na britanski ambasadi kot tiskovni ataše, od tam pa ga je po dvoletnem postanku na Rodosu (o njem je pisal v Razmišljanjih o pomorski Veneri – Reflections on a Marine Venus, 1953) pot zanesla še v Argentino in leta 1948 v Jugoslavijo (življenje v Beogradu je leta 1957 ovekovečil v delu Beli orli nad Srbijo – White Eagles over Serbia). Sledilo je nekajletno bivanje na Cipru, kjer je najprej poučeval angleško literaturo, nato pa je v času grško-turških sporov spet pristal v konzularni službi, a je moral zaradi britanske politike na otoku leta 1956 oditi, saj je postalo zanj kot predstavnika osovražene kolonialne vlade življenje tam prenevarno (ciprsko obdobje je opisal v delu Grenke limone – Bitter Lemons, 1957). Sledil je čas mrzličnega pisanja – od leta 1957 do 1960 je vsako leto zapovrstjo izšel po eden od romanov (Justine, Balthazar, Mountolive in Clea), ki so pozneje sestavljali sloviti Aleksandrijski kvartet (The Alexandria Quartet, 1962, slovenski prevod 1963). Durrell se je zdaj dokončno ustalil v južni Franciji in tam poleg drugih romanov (znana sta zlasti Tunc in Nunquam) v sedemdesetih in osemdesetih letih po zgledu Aleksandrijskega kvarteta napisal tudi Avignonski kvintet (The Avignon Quintet, 1992), ki pa kljub podobni pripovedni tehniki nikoli ni dosegel uspeha prvega. Umrl je v svoji osamljeni utrdbi na robu vasice Sommières v Languedocu.