Moje iskreno mnenje je: ne. Ne v vsaki pravljici. Zdi se mi, da kot starši, vzgojitelji, učitelji že tako in tako ves čas hote ali nehote poučujemo otroke in jim solimo pamet z dobrimi nauki (ki jih marsikdaj niti še ne razumejo). Pač pa mora imeti dobra otroška knjiga v sebi vsaj eno korist za otroka – sicer pač ni dobra. Zakaj bi moral to biti prav nauk? Lahko je marsikaj: spodbuda k ustvarjalnosti, branje, ki ga spravi v smeh, napeta zgodba, šaljiva pesem itd. Nekaj, kar ostane v bralcu, tudi ko knjigo odloži.
Tako tudi v mojih pravljicah nauk ni čisto pravilo. V Knjižnem molju se da razbrati – da so knjige nekaj čudovitega. (Če moremo in smemo temu dejstvu sploh reči nauk.) V Škratu Packopatu, recimo, pa nauka kot neke (olesenele) dogme ni. Zato pa ponuja zabavo in sporoča mladim bralcem, da je tudi packanje lahko ustvarjalno, da je tudi umivanje lahko igra z barvami, da je lahko to, kar je za nekoga packa, za drugega okras itd.
Po mojem mnenju nauk/poučnost ni tista prvina otroške literature, ki bi a priori in sama po sebi določala (ne)kakovost literarnega dela.

Verjamem, da lahko zares dobro pišeš o stvareh, ki jih poznaš, o temah, pri katerih se počutiš suverenega in jih nadgrajuješ. V določenih zvrsteh in žanrih seveda lahko kompenziraš tudi z domišljijo. V mojem primeru je tako pri pravljicah (čeprav lahko tudi te temeljijo na "resničnih dogodkih", kot moja že omenjena pravljica Čudežni kovček, ki so jo navdihnile peripetije mojih otrok). Pri poeziji, zlasti pri liriki, je povezava z avtorjem še tem bolj samoumevna (čeprav ni pravilo), vendar pa po drugi strani v poeziji lahko stvari uprispodobiš do te mere, da poveš vse, a hkrati o sebi eksplicitno nič. Ne govorim o hermetični poeziji, temveč o poeziji, ki premore širino in globino, tako da omogoča raznovrstne interpretacije. Če položiš svež izraz na pradavne vzorce in teme, odpreš tako širno polje sodoživetij, da je tista tvoja izpoved v njem le majhen delček.
Pri pisanju romanov in kratkih zgodb se mi zdi ena od ključnih prvin ta, da svoje junake (u)vidiš. Če pišeš "na suho", ti hitro zmanjka štrene ali pa se zavozla. Moraš jim dati čas, da v tebi dozorijo, da dobijo tudi fizično podobo, obraz, značajske lastnosti. Enako velja za dogajalni prostor (in nemara tudi čas, če je bolj specifičen). Težko je namreč opisovati in nato vleči skozi zgodbo nekaj, kar vidiš samo v črkah. Pri romanu Jedci rži (še neizdanem), ki je popolnoma fikcijski, sem pred pisanjem v glavi vizualizirala vse: like (razen nekaj povsem obrobnih), kraje, ki se pojavljajo, posamezne hiše, gostišče, pokopališče, rastlinjak, cesto do kraja ... Mislim, da moraš te stvari v domišljiji dobro pregnesti in razporediti, preden se lotiš pisanja - še tako se lahko zgodi, da bo zgodba tu in tam zavila po svoje.
Roman Trije razlogi je tisto moje delo, v katerem so me bralci najbolj "prepoznali". Seveda ne gre za avtobiografijo, res pa je, da sem okvirno zgodbo zastavila na lastnih izkušnjah - žene in matere dveh malčkov, ki se ukvarja s prevajanjem in lektoriranjem, pa tudi nekaj smešnih prigod (z otrokoma) je povzetih iz resničnega življenja; vse ostalo pa je fikcija, in to je tudi čar pisanja: v zgodbo, ki jo pišeš sam, lahko daš vse tisto, česar ti ni (žal ali k sreči) dalo v lastno zgodbo življenje.

Pesmi in pravljice (razen prvih, Puklmeca, ki so daljše) ustvarim po eno naenkrat. Seveda pa potem sledijo še mnoga branja (sama sebi, otrokoma, branje testnih bralcev, uredništva) in po potrebi piljenja. Tako sem recimo pri zgodbici v verzih Škrat Packopat (pravkar izšla pri Zavodu za razvijanje ustvarjalnosti) porabila manj časa za pisanje kot kasneje za piljenje. Pri teh stvareh je tako, da je zelo koristno, da "odležijo", da skorajda "pozabiš nanje" in jih nato čez mesec, dva ali več bereš "kot prvič"; distanca (časovna in s strani avtorja tudi čustvena) namreč omogoči uvid, kaj še ni (dovolj) dobro, kaj bi se dalo še izboljšati, dodati, odstraniti itd.
Romanov se seveda ne morem lotiti od začetka do konca. Izjema je bil Pritrjena s krvjo, ki je nastal v dveh mesecih, pa še pri tistem sem vmes zapisala kakšno pesem.
Trenutno sta v nastajanju dva romana in kratka zgodba ter dve zbirki otroških pesmic (ostale poezije ne "štejem" več, ker je je toliko, da bi je bilo za vsaj tri nove zbirke, in nastaja najbolj redno, na tedenski bazi).
Kako se to obnese? Hkratno pisanje poezije in proze mi ne predstavlja nobene težave, ker je zame pisanje pesmi skoraj kot dihanje. Po 31 letih pesnjenja to tudi ni nič čudnega. Slabo pa je to, da sem omenjena romana potisnila na stranski tir (že to me moti, da sem načela drugega, preden sem končala prvega), predvsem zaradi pomanjkanja časa. Tako "stojita" eden že dve leti, drugi pa leto dni.

Nekaj teh pesmic imam shranjenih v Wordu, večino pa še vedno hrani moja mama, ki jih je pretipkavala na papir.
Ena od mojih prvih pesmic, ki sem jo sestavila pri štirih letih, je tale:

SRČEK
Srček neumorno
prav vsak dan nabije
vame tisoč žebljev –
neprestano bije.

In ko se znoči,
srček ne gre spat,
svoje delo opravlja,
bije: tita-tat.

To je pa težko vprašanje. Kar se Janezek nauči, to Janez zna, in če se je Janezek naučil, da so knjige dolgočasne, bo Janeza hudo težko prepričati v nasprotno. Sicer se v to nisem nikoli hudo poglabljala in tudi take knjige se ne bi lotila – to delo prepuščam strokovnjakom. Edini odrasli, pri katerem sem se trudila, da bi ga pritegnila k branju, je moj mož, in še pri njem mi ni uspelo. Ko je imel še drugačno službo, je sicer malo bral, zdaj pa mu res tudi služba bolj omejuje prosti čas, pa tudi prave volje ni. Prebral je seveda vsa moja dela, tu pa se njegovo branje v zadnjih letih tudi konča. – Razen seveda branja otrokoma. Ta ga s prošnjami takoj prepričata, da jima prebere pravljico za lahko noč. Starševska ljubezen je torej lahko sprožilec, da starši berejo vsaj otrokom, če že sebi ne. Seveda pa morajo otroci to željo tudi izraziti; in če jim nihče (nobeden od staršev niti stari starši) ne bere, se lahko zgodi, da te želje ne bodo niti začutili niti izrazili. Žal je tako, da se nekaterim staršem zdi, da je celo tistega branja, ki je obvezno za šolo, preveč in da učitelji z njim preveč "mučijo" otroke. Znano pa je, da otroci slišijo vsako kritiko, in celo če je ne izrazimo, jo znajo razbrati iz naše neverbalne komunikacije, iz odnosa, ki ga imamo do določene stvari. In tako je krog sklenjen. Seveda obstajajo tudi izjeme, a kot rečeno, s te – odrasle – strani se sama problema ne bi lotevala. Preveč nemočno se počutim, ko slišim celo ljudi, ki se preskušajo v pisanju, vehementno izjavljati, da sami – ne berejo.

Zanimiva vprašanja, Patricija, ki si jih sama sploh ne zastavljam – prav zato, ker vse to jemljem s samoumevnostjo. Ker me je od mladih nog, ko sem pri treh začela brati, nekaj gnalo, da tudi sama kaj zapišem. Ker sem imela "samoumevno" rada knjige, branje, pripovedovanje. Če danes pogledam na vse to, mislim, da je nekaj v genih (oba starša sta rada brala, mama je tudi malo pisala – pesmi in kratke zgodbe), nekaj pa seveda v vzgoji, ki je bila pri nas taka, da je bila knjiga vedno "na pladnju", na dosegu rok; še preden sem šla v šolo, sem imela svojo knjižno omarico in v njej približno sto otroških knjigic (brati sem se naučila pri treh letih). Dobro se spominjam, kako mi je mama naročila, naj si omarico pospravim, jaz pa sem vsako tretjo knjigo, ki sem jo prijela v roko, nehote začela brati, tako da po uri in pol omara še vedno ni bila pospravljena. O tem sem kasneje, v drugem razredu, celo napisala pesem. – Kadar smo se s starši kam peljali, sva med vožnjo – radia nismo imeli – z mamo recitirali pesmi, od Cicibana in čebele do Povodnega moža, Brodnika, Mutca Osojskega (vse te pesmi še danes znam in jih tudi jaz občasno med vožnjo ali za lahko noč recitiram otrokoma, zlasti všeč sta jima Povodni mož (Prešeren) in Krajcar (Golia). Kadar smo šli na daljše sprehode, je mama rada pripovedovala zgodbe, ki si jih je izmislila ali pa jih je prebrala. Oče pa mi je za lahko noč pripovedoval pravljice, ki si jih je prav tako sproti izmišljal; spominjam se cele "serije" pravljic o svinčniku, kuliju in šniti ter še ene o kurirju Markcu. Na žalost sem vsebino vseh teh zgodbic popolnoma pozabila.
Kadar smo se vrnili s kakega izleta, mi je mama predlagala, naj o doživetju napišem spis. To je kmalu preraslo v pisanje pesmi in pravljic (ki pa sem jih v 3. razredu popolnoma opustila). Ob vsem tem je postalo zame samoumevno, da stvari, ki se me močneje dotaknejo, ubesedim. Pa ne (le) zato, da bi to komu pokazala; dolga leta je šlo predvsem za "ventil", skozi katerega sem sproščala bolečino, strah, osamljenost (namreč v poeziji). Kadar pisanje takole "raste in odrašča" s tabo, pa potrebuješ tudi neko prelomnico, po kateri ugotoviš, da lahko tvoje delo prinaša veselje, zadovoljstvo ali katarzo še komu drugemu; to sem več let doživljala s svojo poezijo (predvsem ljubezensko), saj so se v mojih pesmih "prepoznale" mnoge kolegice in prijateljice in te moje pesmi "vzele za svoje", si jih celo lepile na zidove svojih sob ipd. V tistem času sem se lotila tudi pisanja kratkih zgodb, kasneje romanov, še kasneje sem se po tolikšnem času spet poskusila v pravljicah ... In ob tem seveda, za razliko od preteklih pisanj, imela v mislih tudi potencialne bralce, v sebi pa željo, da napišem nekaj, kar bo tudi zanje funkcioniralo.
"Prvinski navdih" se skriva nekje pod vsem tem, kar sem zapisala; v tistem "nečem", kar te sili, da to, kar doživiš, preliješ na papir, ne da bi se sploh vprašal, zakaj; kar nekoga sili, da uglasbi, tretjega, da naslika, četrti bo morda iz tega napravil smešno pripoved, peti "katastrofo", šesti ... Vsi procesiramo, kar doživimo; različni pa so naši pogledi na doživeto, naša stališča, čustveni odzivi, razmišljanja, različen je obseg posameznikove domišljije, različni so načini, s katerimi se spopadamo s težavami in ovirami ..., in tako je različen tudi naš output.

Hvala. Zanimivo vprašanje – o vprašanju. Kingu bi rekla naslednje: 'Pri vaših starejših knjigah z nakupom skorajda ni mogoče usekati mimo – napis Stephen King na naslovnici je (zame) garancija, da je knjiga dobra, ne le dobra, celo odlična. Pri novejših pa ni več tako. Ali se zavedate tega nihanja (primer: Bag of Bones vs. Under the Dome)? Ga ne priznavate? Vam je vseeno, le da se proda? Ali pa se vam zdi, da je večina vaših knjig enako dobra?' Kot oboževalki se mi zdi namreč res škoda, da so nekatera njegova dela tako "popustila". – Andersena bi vprašala, ali je resničnost naslikal na obod pravljice ali je pravljico raztegnil čez bodice resničnosti. In zakaj. Ali mora dobra pravljica boleti? Kajti njegove so brez dvoma dobre. In mnoge brez dvoma boleče. Morska deklica je po mojem mnenju "prototip" neštetih žensk, ki bi za ljubezen storile vse. Deklica z vžigalicami pravzaprav ni pravljica, temveč zgodba, kakršne so se dejansko dogajale. Tudi v Snežni kraljici vidim ogromno simbolike, ki se navezuje na stvarnost. Pri mnogih njegovih pravljicah se mi zdi, da so bolj namenjene odraslim kot otrokom. Ali je bilo to namerno?
Katero obdobje najbolj rodi pisatelja? Težko rečem, sem pa prepričana, da pri tem igrajo vlogo geni, vzgoja, okolje. Mislim, da moraš imeti "tisto nekaj" v sebi, pa bo prej ali slej, če te okolje ne bo popolnoma zatrlo, privrelo na dan.

Bom bolj kratka, ker sem podobno vprašanje prejela že od Murke. Otroka sta sprožila številne pesmice in nekatere od pravljic. Prisluhniti velja njunim predlogom in kritikam, ki so včasih utemeljeni. Seveda pa sta še premajhna, da bi bila zmožna resnega premisleka o nekem delu. Vendar otroška spontanost nikakor ni za odmet in jo z veseljem upoštevam.

Tema za prozno delo (bodisi roman bodisi kratko zgodbo) pride k meni "sama" oz., kot praviš, se prepustim toku zavesti oz. idejam. Od trenutka, ko se ideja porodi, pa do njene ubeseditve mine včasih le par dni ali tednov, drugič pa tudi celo leto. Glede na izkušnje bi rekla, da je to odvisno predvsem od tega, kako blizu mi je tema sama po sebi. Roman Trije razlogi je tako kar "letel" na papir (oz. v Word), podobno tudi Pritrjena s krvjo, saj popisujeta peripetije iz vsakdanjega življenja, medtem ko je srhljivi roman Jedci rži, ki še čaka na izid, zorel v meni več let, dokončno pa ga je sprožilo naključno branje neke zanimivosti. Podobno je z nekaterimi kratkimi zgodbami. Rodi se zamisel, toda če jo skušam takoj zapisati, se zdi, da nekaj manjka, zgodba ne teče. Potrebuje čas, morda kako dodatno informacijo, ki se (po naključju?) znajde pred mojimi očmi v času, ko razmišljam o temi, ipd.
Pred desetletjem in več se mi je dogajalo, da sem začela pisati kratko zgodbo (npr. nekje do 30 strani), pa so tri take prerasle v romane (po 100 in več strani). Zadnja leta pa nič več; vnaprej se odločim, pripravim si tudi okvirne zamisli, potek, zaplete – res pa je, da se zgodba med pisanjem včasih kar "sama" obrne malo po svoje, včasih ubere čisto novo, drugačno pot od predvidene, kar je zanimivo doživetje, pa tudi naporno, ker zahteva prilagajanje in zelo natančno sledenje dogodkovni črti.
Med mojimi priljubljenimi avtorji so Tavčar, Prežih, Kranjec, Menart, Kovič, Makarovičeva, Jančar, Mazzini, Svetina, Pregl, od tujih pa King, Irving, Adams, Simmel, Paasilinna, Atkinsonova. Veliko knjig sem prebrala po petkrat in več, med njimi Steno (Svetina), Plesala je eno poletje (Ekström), Prigode Toma Sawyerja (Twain), Srečanje z Mihaelo (Klevis) – in še cel kup drugih mladinskih romanov – V Zali in Cvetje v jeseni (Tavčar), Povest o dobrih ljudeh (Kranjec), Samorastniki (celotna zbirka Prežihovih črtic), Črtice (Cankar), Statve življenja (Menartova pesniška zbirka), Balada o trobenti in oblaku (Kosmač), Razkošje v glavi + Nenavadna Slovenija (Pregl in Dolenc, v eni knjigi) itd. Vse izmed naštetih so mi danes enako všeč in me toliko presunejo, kot so me v otroštvu in mladosti, ko sem jih prvič brala, razlika je le v perspektivi dojemanja (npr. nekoč se mi je Ožbej iz Samorastnikov smilil prav toliko kot Meta, danes se mi mnogo manj; Preglov humor v Razkošju v glavi zdaj mnogo bolje razumem kot v mladosti, ko se nisem še nič zanimala za politične zadeve).
O zgodbi, ki jo snujem, razmišljam praviloma tik pred spanjem, ko je – tako se mi zdi – um najbolj odprt in lahko prikapljajo najbolj domiselne zamisli. Ko me tema začne preganjati tudi podnevi, vem, da je skrajni čas, da zapišem vsaj nastavke zgodbe. Ob pisanju se sproti popravljam (namreč stilno in vsebinsko), saj se mi zdi naknadno popravljanje mnogo težje (do neke mere je seveda še vedno potrebno). Naučila sem se tudi, da moram pri daljših besedilih napisati točno tisto, kar me v danem trenutku mika (čeprav "vezno tkivo" – kako poglavje – še manjka), sicer mi, ko se pretipkam do tja, marsikaj dobrega pobegne.

Hvala.
Marsikdaj (zlasti pri pesmicah) sta otroka pobudnika literariziranja neke teme, ker ju nekaj zanima, jima je všeč, in želita o tem slišati pesmico ali pravljico. Tako je nastalo že okoli 30 pesmic, zadnje leto in pol pa nastaja ciklus dinozavrčic, saj sta padla v "dinomanijo" (na katero niti sama nisem imuna). Tudi pravljica Kometek Raketek in Sončeva darila je nastala z njuno spodbudo; zelo ju namreč zanima tudi vesolje, in ko smo brali enciklopedijo našega osončja, sta si poleg podatkov seveda zaželela slišati tudi zgodbico o planetih. Sta še v obdobju (sploh hčerka), ko vse poosebljata in se jima zdi samoumevno, da so tudi planeti živi, da govorijo ipd., oz. se na ta način igrata. Podobno je bilo s pravljico Polonica (v zbirki Na otoku Puklmec), kjer je hči našla črnega hroščka, po obliki enakega pikapolonici, in me vprašala, zakaj ta pikapolonica nima pik. Pravljico Čudežni kovček, ki bo oktobra prebrana na 1. programu radia Slovenija v oddaji Lahko noč, otroci, so navdihnili njuni medsebojni odnosi – od igre do prepira.
Ko je pravljica zapisana, sta otroka moja prva kritika. Ko jima berem, sproti ugotavljam(o), kaj ni dovolj dobro, dovolj natančno, česa je preveč (dolgovezenje, ki se pri opisih rado zgodi!) za otroško literaturo, katera poved je predolga (težje razumljiva), česa nisem povedala, pa ju vendarle zanima, ipd. Seveda vseh njunih predlogov tudi ne morem upoštevati, saj ju ob pogovoru marsikdaj "odnese" – v novo zgodbico.

Zelo me privlačijo nenavadne (morda tudi skrivnostne ali srhljive) teme, kar običajno vključim v prozna dela; v poeziji pišem o tem, kar me čustveno vznemiri; v otroških delih pa o stvareh, ki zanimajo malčke.
Pišem samo še v Wordu, verjetno bo pisanje "na roko" res počasi izumrlo, vsaj kadar gre za uradne in daljše zadeve. S peresom sem nazadnje resno (daljši tekst) pisala pred desetletjem in pol. Ker obvladam slepo tipkanje, mi gre tipkanje tudi mnogo hitreje kot pisanje na roko, zato moja dela nastajajo na računalniku in ne na papirju.

Hvala za čestitke.
Nisem strokovnjakinja za pedagogiko mladinske književnosti, zato lahko govorim le iz lastnih izkušenj. Pri malčkih in otrocih prve triade (seveda marsikdaj tudi pri starejših bralcih) lahko na zanimanje pomembno vpliva oblikovna in ilustrativna podoba knjige, od platnic do raznih dodatkov (pregibanke, postavljanke, tipanke, knjige z dodanimi zvoki ipd.). Je pa po mojem ključno, da otroku zelo zgodaj začnemo brati (in ga obenem opozarjamo na slikovni del branja, da vsebino poveže z ilustracijami). Sama sem začela svojima otrokoma brati, ko je bilo sinu leto in pol (hči je bila še dojenček). Dobro je tudi, da beremo kakovostno, s poudarki, ne monotono, da pri branju premega govora malo spremenimo glas, tako da otrok "sliši", da govori neki junak in potem neki drugi junak. Pri šolskih otrocih sem opazila, da jih običajno bolj od zgodbice navdušijo pesmice. In še nekaj: otrok se rad počuti vključenega v zgodbo. Kadar predstavljam svoje pravljice in pesmi po vrtcih in šolah, otroke vedno najprej pripravim na pesmico tako, da mi povedo kaj o lastnih izkušnjah, ki jih potem navežem na konkretno pesmico/pravljico. Radi tudi dopolnjujejo povedi ali verze. Če jih tako angažiramo, jim zanimanje ne bo upadlo.
Ker nekateri že v prvem razredu dobro berejo, drugim pa se še v drugem zatika, verjamem, da ni nič spornega, če jim najprej beremo mi (starši, učitelji), saj tudi tisti otrok, ki že kar dobro bere, ne obvlada celotne palete veščin branja (upoštevanje ločil, poudarkov, povezovanje predlogov z naslednjo besedo ipd.).

Romana Pritrjena s krvjo in Jedci rži sta na založbah, ki bodo rekle zadnjo besedo. Trenutno pripravljam še en roman in zbirko kratkih zgodb. Se pa obeta tudi izid "limonc" za odrasle, zbirka aforizmov z naslovom Pohujšanje odpade.

Zamisel o molju se je porodila ob srečanju z malčkom, ki mi je povedal, da ne bere in da mu tudi starši ne berejo. Sama sem branje (ali pripovedovanje) za lahko noč jemala kot nekaj samoumevnega, kar "počnemo vsi", zato sem malo povohljala v to smer in ugotovila, da živim v hudi zmoti. Da je televizija prevzela ne le popoldansko varstvo, temveč marsikje tudi večerno crkljanje in branje. Ob tem sem se zgrozila. Potem sem se spomnila še drugih situacij, npr. tega, da v vsaki trgovini mrgoli malčkov, v knjižnici pa jih lahko preštejem na prste ene roke. In sem se odločila, da napišem knjigo, s katero bi na malce šaljiv način spodbudila otroke, da bi vendarle vzeli v roke kdaj tudi knjigo, pa tudi starše, da bi se spomnili, da notranje zadovoljstvo, sreča, občutek varnosti ne izvirajo iz blaga na policah supermarketov, temveč iz kakovostnega druženja, ki je tem prijetnejše, če ga "zabelimo" s knjigo.
Moja malčka ogromno bereta, hčerka tudi sama, sin raje vidi, da mu berem jaz. Pri nas doma je – v nasprotju z Andražem iz knjige – tako, da je jok in vik in krik, če NE gremo v knjižnico; v trgovinah pa se rada ustavita ob stojalu s knjigami, pregledujeta in seveda tudi prosita za novo knjigo.

Hvala, zadovoljnih bralcev sem nadvse vesela.
Prodor na knjižni trg je danes zahtevna reč, saj je ponudbe ogromno (od domačih do tujih avtorjev), časi pa tudi niso najbolj naklonjeni knjižni produkciji. Dejstvo je, da je tudi pri knjigah, čeprav gre za kulturno nišo, potrebna promocija kot za vsak drug izdelek. Nekatere založbe se s tem zelo potrudijo, druge manj, kar se seveda pozna tako pri prodaji kot pri izposoji knjig in na koncu seveda pri branosti določene knjige. Sama se trudim po svojih močeh, da novico o novi knjigi s kratkim opisom in kakšno fotografijo posredujem čim več ljudem in tako, upam, pripomorem k temu, da knjiga doseže svoj cilj – da pride med ljudi. Nekaj pomagajo tudi literarni večeri.
Samozaložba se določenim ljudem "splača", zlasti tistim, ki knjige sami prodajajo in na svoje evente privabijo veliko ljudi. Sama pa dajem prednost (uveljavljenim) založbam, saj "narediti knjigo" in jo potem tudi popeljati med ljudi zahteva ogromno dela, ki ga sam v celoti ne moreš opraviti in za katero moraš imeti kakovostno, izkušeno pomoč.
Ideje se ves čas rojevajo, še preveč jih je, časa in energije pa premalo. Za otroška dela me navdihujeta predvsem moja otroka, ki sta neizčrpen vir zamisli, domišljije, predlogov.

Delno sem na to odgovorila že Ani. Knjigo je treba predstaviti času primerno. Danes tiskani listi niso noviteta, zato bi sama knjigo postavila ob bok, recimo, iPodu ali play stationu, nato pa povabila otroke, naj mi naštejejo pluse in minuse enega in drugega. Tako bi otroci videli, da je lahko tudi knjiga "play station", da tudi knjiga odpira vrata v domišljijske, napete, pisane, duhovite, skrivnostne svetove. Otroke, ki res neradi berejo (oz. sploh ne berejo), bi spodbudila z multimedijskimi knjigami, morda za začetek celo s stripi, potem pa skrbno nadgrajevala bralni izbor. Kot rečeno: pomaga, če se otrok počuti del knjige (tega, torej sodelovanja, so namreč navajeni iz igric). To lahko dosežemo s pogovorom, dopolnjevanjem, s tematskim risanjem, izdelovanjem lutk in predmetov iz knjige, z uprizoritvijo vsebine ali vsaj dela zgodbe, s povabilom k ustvarjanju drugačnega zaključka. Sama bi otrokom poskušala prikazati, da imajo tudi v literaturi "moč", ki jo poznajo npr. iz igric. Da lahko ustvarijo z besedami, kar želijo. Superjunaka, nevarno pošast, ledeni svet itd. Da so besede orodje, s katerim lahko izklesamo svoje največje želje, predstave, zamisli.