E-novice

Knjiga

Koala

Lukas Bärfuss»

prevod: Aleš Učakar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 160

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. 11. 2016

ISBN: 978-961-241-980-6

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Kratki roman Koala obravnava iskanje odgovorov na mučno vprašanje o vzrokih samomora pripovedovalčevega (pol)brata. Njuni odtujeni življenjski zgodbi sta se srečali šele v trenutku samovoljne smrti enega izmed njiju, kar preživelemu nalaga neznosna bremena. Potovanje v miselne svetove na meji med življenjem in hoteno smrtjo nas seveda postavi pred mnoge neprijetne teme, ki jih praviloma najraje odrivamo od sebe, kolikor le moremo. Bralca pa odpelje po številnih težavnih poteh mladosti in odraščanja, naposled celo na drugi konec sveta in v stoletja oddaljeno preteklost, v kolonialno Avstralijo konec 18. stoletja in k pregledu naravne zgodovine vrste Phascolarctos cinereus, tistega ljubkega medvedka vrečarja, ki ga je v deželi Tam Spodaj storilnostna ihta raziskovalnih pionirjev skoraj iztrebila; kakor je bržkone ugonobila tudi prenekaterega nesrečneža v človeški družbi, katere pričakovanj ni več zmogel zadovoljevati.
V tem romanu se torej križata boleča intimna zgodba posameznika in prirodopisna pripoved o – za srednjeevropske pojme – eksotični živalski vrsti; njeno ime nastopi kot presečišče usod posameznikov, družb, zgodovinskih viharjev. Po jezikovni plati se roman močno naslanja na kompleksno kleistovsko strukturiranost pripovedne proze, ki je sama po sebi tudi neke vrste okvir, vodilni motiv in izhodišče pripovedovalčeve zgodbe.

Izid je sofinancirala ustanova Traduki.

_______

ŠVICARSKA KNJIŽEVNA NAGRADA 2014

Preberite odlomek

na vrh strani

Povabili so me v moje rojstno mesto, da bi predaval o nemškem pesniku, ki je nekega novembrskega dne pred dvesto leti ob jezeru Wannsee pri Berlinu poiskal kotanjo in tam svojo prijateljico Henrietto Vogel ustrelil v srce, nato pa še sebi pognal kroglo v usta. V veliki dvorani mestne hiše, mogočne stavbe iz šestnajstega stoletja, ki stoji na osrednjem mestnem trgu, naj bi povedal nekaj misli o tem možu in njegovem delu, ker pa je to majhno mesto in gostilne svoja vrata zapirajo že zgodaj, bi ne mogli po predavanju nikamor več na kolikor toliko spodobno večerjo, zato smo se že okoli šestih zvečer usedli v neki lokal na nabrežju reke, ki v dveh rokavih teče skozi mesto.
Na večerjo nas je povabil organizator tistega dogodka, kake pol ure pozneje, potem ko smo že naročili, pa se nam je pridružil še moj brat. Nekaj tednov prej sem ga poklical in mu povedal, da prihajam na obisk v domače kraje, čeprav sem bil prepričan, da ga vsebina mojega predavanja, temačno in deloma težko razumljivo delo nemškega pisatelja s konca osemnajstega stoletja, ne bo ravno zanimala. Le redko sva se imela priložnost videti, kajti moj brat je komaj kdaj odšel iz domačega mesta, ki sem ga jaz pred triindvajsetimi leti ne čisto prostovoljno zapustil in se ga odtlej izogibal. Živela sva različni življenji, razen matere ter nekaterih ne izključno prijetnih spominov na otroška in mladostna leta sva si le malokaj delila. Navadno sta nama zadoščali dve uri, da sva potešila svoj neizgovorjeni občutek obveznosti drug do drugega, da se kot brata ne odtujiva povsem dokončno.
Še zdaj ga vidim, kako je tisti dan konec maja vstopil v lokal, nekoliko po azijskem okusu urejeno in priljubljeno shajališče pretežno mlajših gostov, in nas stoječ pred panoramsko steno, ki obiskovalcem nudi razgled na nekaj vrb, reko in prvo vrsto hiš na nasprotnem bregu, po prostoru iskal s pogledom – vitek moški, star čez štirideset let, urejen, prijazen, zadržan, in kot ni bilo težko opaziti, samski. Usedel se je zraven mene, a do hrane mu ni bilo, naročil je le pivo. V pogovoru o literaturi in o kompleksni zgradbi hipotaktičnih stavčnih konstrukcij, po katerih slovi tisti pesnik in samomorilec, moj brat ni sodeloval. Raje je molče srkal svoje pivo. Spomnil sem se, da je prav to situacijo predvidel že takrat, ko mi je po telefonu dejal, da mu ni prav nič do tega, da bi se znašel v skupini mojih oboževalcev, da nikogar tako zelo ne prezira kot prilizovalce, a sem mu rekel, da se bo zagotovo ponudila kakšna priložnost za pogovor, toda iz tega potem seveda ni bilo nič in iz minute v minuto sem občutil večje nelagodje. Ker smo v tistem lokalu sedeli na dolgih klopeh, sva se s telesom neizogibno dotikala, kar je bilo zanj očitno še dodatno neprijetno. Drsal je tako po klopi levo in desno, se skušal odmikati. Čutil sem, da mu je zgolj vljudnost branila, da se ni kar takoj poslovil, a čeprav tista situacija tudi mene, kot rečeno, še malo ni veselila, sem bil vajen takega razpoloženja, njegov molk me ni presenečal, njegovo kujanje sem predobro poznal.
Vsake toliko, ko je natakar prinesel pijačo ali potem hrano in so vsi utihnili, sva izmenjala nekaj stavkov. Izvedel sem, da mu ni šlo dobro, da je imel probleme z žensko, ki jo je spoznal pred nekaj leti, a se je zdaj, kot se je bal, njena ljubezen vse bolj nagibala h koncu. Položaj nama ni dovoljeval, da bi pretresla kake podrobnosti, vendar tega tako ali tako ne bi počela, tudi če bi bila sama in bi imela mir. Če je med nama že bilo kaj zaupnosti, se je omejevala na nekakšen zarotniški molk, na govorjenje v šifrah, ki pa seveda nikoli ne prodre stvarem do jedra.
Malo pred osmo smo plačali račun, vstali in odšli čez cesto v mestno hišo, njega pa je čakala nočna izmena v zavetišču za brezdomce, kjer je klošarjem in narkomanom delil postelje in odeje, zato se je poslovil in zajahal svoje svetlo modro kolo, prav posebno vozilo, ki je z visokim krmilom, nizkim sedežem in širokimi gumami posnemalo motor. Primerno ni bilo niti njegovim letom niti njegovemu značaju, a tega dejstva se je zavedal in iz njega črpal nekakšno pravcato tatinsko veselje. Tako se je odpeljal v mrak, izginil je med pešci, ki so uživali v prijetnem pomladnem večeru.

/…/

Zadnji glas mojega brata me je dosegel čez nekaj mesecev, že novembra. Neko nedeljo sem mu poslal SMS z voščilom za njegov rojstni dan. Sedel sem ob jezeru, bil je topel dan martinovega poletja, nad vodo so krožili galebi, potke ob obrežju so bile polne sprehajalcev, in ker nisem bil prepričan, ali sploh imam v glavi pravilen datum, da ni mogoče praznoval že en dan prej, sem svoje voščilo formuliral zelo previdno, skoraj že kot vprašanje. Čez nekaj minut je že prišel njegov odgovor, ja, je pisal kar v svojem narečju, danes mineva točno petinštirideset let in iskreno je vesel, ker sem se spomnil na to. V tej zahvali sem zaznaval malenkosten, a ne neupravičen očitek, kajti čeprav se mi je zdelo ceneno, da ne rečem zanikrno, da sem mu voščil na tak način, namesto da bi mu napisal nekaj besed na kartico in mu jo poslal po pošti, je bil to vendarle višek pozornosti, ki sem mu jo bil namenil zadnjega kar precej časa. Rojstni dnevi so minevali brez sporočil in odločil sem se, da bom pogosteje mislil na svojega brata in mu omogočil, da zasede pomembnejši del mojega življenja, še več, to namero sem razširil tudi na druge ljudi, za katere mi dotlej ni bilo prav dosti mar. Po tistem sem verjetno vstal in se posvetil kaki dejavnosti, ki se mi je takrat zdela neodložljiva, danes se pa nanjo sploh ne spomnim več. Na mojo spodbudo, naj ta dan preživi razposajeno in si privošči pošteno zabavo, ni odgovoril.
Nisem pa takrat vedel, da se je šest dni prej, v ponedeljek popoldne, prav v času, ko sem jaz, kot mi je kasneje povedal moj koledar, z otroki obiskal naravni park za divjad, moj brat usedel za mizo in na list papirja najprej s črnim kulijem napisal svoje ime, datum svojega rojstva in še tistega dne, skupaj z uro. In medtem ko smo mi po velikanski ogradi oprezali za volčjim krdelom, ki se je skrivalo v podrastju, je moj brat sestavljal svojo poslednjo voljo. Razdelitev imetja mu je vzela poldrugo stran in petnajst minut, na kar je malo po tretji uri sklenil oporoko z željo, naj se njegovi organi ne darujejo in naj se njegov pepel potrese po jezeru.

Šest tednov kasneje, tik pred božičem, me je poklicala neka neznana ženska in mi prenesla sporočilo o njegovi smrti. Bila je njegova predstojnica v zavetišču za brezdomce, kjer ga je čakala, kdaj bo prišel v službo, nato pa po nekaj neuspešnih poskusih, da bi ga priklicala, poklicala nekega njegovega prijatelja in naposled obvestila še policijo. Z obzirnim, previdnim glasom mi je povedala, da so ga pred nekaj urami našli v kadi njegovega stanovanja. Dala mi je številko moškega, ki sem ga bežno poznal še od prej in ki je skupaj z nekim prijateljem našel truplo. Po nekaj besedah sožalja, za katere sem se ji zahvalil, je prekinila, jaz pa nisem imel niti najmanjšega pojma, kaj naj zdaj.
Uro, morda dve sem tako sedel na naslanjaču in jokal, presenečen nad tem, kako samodejno se mi je treslo telo, in to samo zato, ker sem slišal nekaj besed, nerazveseljivo vest pač. Nihče mi ni ničesar storil, vse je bilo tako kot še pred petimi minutami. Iz radia je prihajala še ista glasba, skodelica je stala prav tam, kamor sem jo postavil, preden sem se oglasil na telefon, kava v njej je bila še topla, celo sosed je na balkonu še vedno kadil isto cigareto.
Pozneje sem odtipkal številko tistega moškega, ki je našel mojega brata. Potrdil mi je besede njegove nadrejene. Spomnim se, da je na začetku pogovora med nama nastala nekakšna nelagodnost, saj se je ta prijatelj čutil dolžnega, da mi kot bratu pokojnega izreče sožalje – jaz sem pa čutil enako do njega kot prijatelja, ki je mojega brata poznal bolje kot jaz. Morda je bila kriva ta nejasnost, kdo naj komu izrazi sožalje, da sem se počutil krivega in obljubil, da še isti dan odpotujem v domače mesto. Kaj naj bi tam delal in za kaj bi me tam lahko kdorkoli potreboval, mi ni bilo jasno, prav tako pa nisem vedel, kaj naj sicer počnem, saj sem domneval, da bo tako pač ves dan.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016