Sedemnajsti december 1938. Tretje leto zmagoslavja. Castru uspe dobiti dovolilnico za odhod v Córdobo, da bi kupil podkve in žeblje za podkovanje mul. Motorist iz čete ga pelje na postajo v Belmezu. Vlak z intendantskim blagom od pelje ob pol sedmih zjutraj, a Castro ga pusti mimo in izvleče vozovnico za konvoj, ki ima odhod ob osmih in na katerega se bosta povzpeli Concha in njena mama. Ženski gresta v Córdobo kupit blago s karo vzorcem za prte in prtičke.
»Pa ti, čemu greš v Córdobo, sin moj?« vpraša mati donja Concha, ko sedeta na leseno klop v vagonu.
Še prej se je pritoževala zaradi neudobja v kupeju in pomanjkanja čistoče: »Zdaj, v vojni, mora ženska požreti vse. Kaj pa naj! Ampak nekoč, da boš vedel, sva potovali v prvem razredu. Jasno, nekoč smo imeli hotel mednarodne kategorije ... skratka, naj se vojna kmalu konča in naj se stva ri spet postavijo na svoje mesto!«
Concha in Castro, ki sedita ob oknu na nasprotni klopi, se vedro, zarotniško spogledata. Concha si je nadela obleko z modrim suknjičem in velikimi gumbi in se nekoliko naličila. Silno je lepa in Castro čaka na priložnost, ko bo tašča stopila na hodnik, da ji bo to povedal in jo pogladil vsaj po rokah.
Vlak se ustavi na dveh vmesnih postajališčih, da odloži in pobere potnike, nekoliko dlje, sredi polja, pa zato, ker je neka težava z lokomotivo. Medtem ko jo popravljajo, ljudje sestopijo in iščejo premog po tirnicah in beluše po okolici. Eden izmed potnikov, ki ima s seboj kozo, jo spusti na pašo. Naposled popravijo okvaro. Pisk opozori potnike, in ti se vkrcajo z živahnim vrvežem, ker se bojijo, da bi ostali na tleh. Nadaljujejo potovanje. Vagoni prispejo na postajo v Córdobo okrog dvanajstih.
»Čisto majčkeno časa imamo,« reče donja Concha. »Ti, sin, kam moraš iti?«
»Kupiti podkve in žeblje.«
»Midve imava več opravkov. Lahko se dogovorimo ob dveh na trgu Caballo in obedujemo lignje v La Malagueñi, ki je zaupanja vredno gostišče.«
»Ja, gospa, dobra zamisel.«
Ko se oddaljijo, Castro v eno, ženski v drugo smer, Conchita reče mami:
»Mami, morali bi ga povabiti, ker mislim, da nima veliko denarja, sodeč po uhanih in blagu za obleko, ki mi jih je podaril.«
»Kako trapasta si, punca!« ji strogo odgovori donja Concha. »Pokazati moraš, koliko si vredna. Ali nista fant in dekle? No, potem naj se zmiga. Če zdaj ne boš pokazala, koliko si vredna, te ne bo cenil, ko bosta poročena. Poleg tega, če je tako bogat, kot pravi, o čemer sicer ne vem, kaj naj rečem, ker se mu že na daleč vidi, da je z gmajne, bo vedel, da pravi kavalir ne dovoli, da bi plačali gospe, midve pa, nikar ne pozabi, čeprav sva zaradi vojne nekoliko bolj omejeni, sva bili, sva in bova gospe.«
»Ja, mami.«
Ko so pojedli velik pladenj lignjev in spili vsak svoje pivo in si privoščili vsak svojo banano za poobedek, skupaj triinštirideset pezet, donja Concha predlaga, da bi šli v kino Palace, v vrtove Victoria, kjer predvajajo Šejkovega sina z Rodolfom Valentinom. Castro kupi vstopnice, sedem pezet in petdeset centov, in gleda film na tretjem sedežu v vrsti, Conchita sedi na prvem, ob hodniku, donja Concha pa na sredini. Dvakrat ali trikrat se fant in dekle razvneto spogledata. Kako bi mu ugajalo, da bi lahko prijel Conchito za roko! V senci dvorane se glava donje Conche odslikava v snopu projekcijske luči, ki ji poudari brke in zametek bradice, nevidne v naravni svetlobi, saj si jih svetli s kisikovo vodo. »Bo čez nekaj let takšna tudi moja Conchita?« se sprašuje Castro z rahlim nemirom.
Ko se vrnejo v Peñarroyo, Castro zapravi svoje zadnje tri pezete za pol ducata magdalenic, ki jih kupi pri uličnem trgovcu na sami postaji.
Navzlic taščini navzočnosti je bil dan sijajen, saj je bila Concha tako lepa in so bili tako daleč od vojne in strelskih jarkov.
© Modrijan založba, d. o. o., 2009