Pa je res pisal zanjo? Lažje mu je bilo, če ji je bilo njeno telo všeč. Postelja je bila bolj mirna. Te pesmi se sploh niso rodile kot pesmi, ampak kot propaganda. Poezija je bila sodba. Če bo svoje telo še vedno imela za ravnodušnega sovražnika, potem mu ne bo dovolila, da jo gleda táko, kot jo želi videti.
Ko je spala, jo je odgrnil in jo gledal. V sobi je ostalo samo njeno nepokrito telo. Z ničimer mu ga ni bilo treba primerjati. Če bi pokleknil obnjo in ji šel s prsti čez ustnice, potem pa po sledi vsake njene oblike, bi moral pozabiti sončne zahode, ki se jih ni zmogel dotakniti. Ko je počival v njej, ni poznal ne ambicij ne zahtev po popolnosti. To je bilo najbolj čudovito. Ampak ona se je morala počutiti célo. Boginja ne sme biti nemirna. Zato se mora potruditi, da bo srečna in spokojna. Obvladala je običajna sredstva, ki pripeljejo do vrhunca, to pa je za žensko začetek ponosa in miru.
Ko je končno sramežljivo zamenjala svoje telo z njegovim, ni bila popolnoma prepričana, da se mu ne bo gnusilo. Gordon je rekel, da jo ljubi, dotaknil pa se je ni. Pet let. Dovolil je omejene dotike. Ne s celim telesom, pač pa samo s prsti ene roke. To je nakazovalo, da si potiho želi užitka. Njena polt pa si ga je želela tako zelo, da je z vsakim dnem postajala bolj siva.
Breavman je z njenih ramen odgrnil svilo kot pajčevino. Zaslišal je kratek zavzdih zadovoljstva in resignacije, kot da je s tem odkril nekaj najhujšega. Glavo ji je položil na prsi, saj ga je ta položaj najbolje predstavljal.
Hitro se je učila, a nobena ženska ni lepa, če ne dovoli, da bi o njeni lepoti govorili stihi. Bil je profesionalec, vedel je, kakšno ljubimko mora ustvariti, da ji bo lahko dvoril.
Menil je, da pesmi lahko povzročijo, da se stvari zgodijo. Ni preziral robotskega ljubimca, ki vsako noč spremeni v slavje in vsak obrok v gostijo. To je bil vrhunski izdelek, skrbno skovan, in Breavman ni imel nič proti, da bi bil tudi sam tak. Všeč mu je bila ljubimčeva nežnost, nekatere njegove besede pa mu je celo zavidal, kot da je kak šaljivec, ki ga je Breavman povabil na večerjo.
Tako dobro organiziran ljubimec je imel svoje lastno življenje, za katerim je Breavman večkrat zaostajal. Shell je prinašal darila, denimo nojevo pero, ki ga je kupil v trgovinici na Drugi aveniji, ali pa čajevko iz trgovin na vogalu Osme ulice. Sedel je za Shellino mizo in skupaj sta načrtovala ali pa izmenjevala drobne čenče.

Koder koli greš
slišim šepet kril ki se stiskajo
kril ki padajo

Nimam besed
ker si padla poleg mene
ker so tvoje trepalnice
hrbtenice malih krhkih živali.

»Danes so mi v supermarketu unovčili ček.«
»Privilegij lepote. Zadnja visoka kasta v brezkastni Ameriki.«
»Saj so ga drobni rjavi stari gospe tudi.«
»Torej dobre sosedske vrline še živijo.«
»Kako pa je s tvojim delom?«
»Napolnil sem svojo stran.«

Bojim se trenutka
ko me bodo tvoja usta
poimenovala za lovca.

Pomenkovanje je trajalo in trajalo. Obnove zgodbic o Hartfordu, kamniti fontani, poletjih na Lake Georgeu, ogromnih hišah. Pa zgodbice o Montrealu, nočnih vožnjah s Krantzem, očetovi smrti. Dlje ko sta živela skupaj, več je bilo tudi njunih skupnih zgodb, mitov o prvem srečanju, prvem ljubljenju, tišini potovanj, ki še pridejo.
»Ti lahko nekaj preberem?«
»Kaj svojega?«
»Saj veš, da tujih del ne prenesem.«
Hotela je, da sede k njej na poseben, njej ljub način.
»Je o meni?«
»Počakaj no, da preberem prekleto stvar.«
Resno ga je poslušala in prosila, naj še enkrat prebere. Nikoli še ni bila tako srečna. Začel je brati z globokim glasom, ki je bil vedno ponižen pred pomenom besed in ni nikoli na silo ustvarjal učinka. Ljubila je to iskrenost, to napetost, zaradi katere je vse postalo pomembno.
»Izvrstno je, Lawrence, prav res.«
»Dobro. To sem tudi želel.«
»Ampak ni zame – za nikogar ni.«
»Ne, Shell, zate je.«
Zanj je imela poslastico, zmrznjene jagode.

Ko me pokličeš k sebi
in mi poveš
da tvoje telo ni lepo
želim poklicati
oči in skrita usta
kamna svetlobe vode
da bi pričali proti tebi.

Breavman je gledal, kako jo njegov namestnik osrečuje, sam pa je strmel in strmel. Neke noči jo je ogledoval med spanjem. Hotel je vedeti, kaj se ji je zgodilo. Nekateri obrazi v spanju umrejo. Usta postanejo mlahava. Oči izginejo in pustijo truplo. Ona pa je bila cela in ljubka, roko je imela pri ustih, v pesti pa je stiskala kos odeje. Slišal je krik z ulice. Odplazil se je k oknu, a ni ničesar videl. Krik je bil slišati kot smrt nečesa.

Želim da
ti iz globokih košar
predajo
trepetajočo rimo tvojega obraza.

Ne zanima me, kdo je mrtev, je pomislil. Ne zanima me, kakšne križarske vojne načrtujejo v zgodovinskih kavarnah. Ne zanimajo me življenja, ki jih koljejo v slumih. Pretuhtaval je doseg svojega človeškega sočutja zunaj sten sobe. Tole je potuhtal: premore nekaj hladnega sočutja za ženske, ki niso tako lepe, kot je Shell, in za moške, ki niso tako srečni, kot je on.
Pesmi so še prihajale, saj je bil v stilu s čarobnostjo. Ni mu bilo jasno, da si je Shell pridobil, ker je bila njegova pozornost tako popolna, in ne zaradi tekstov.
»Lahko vstopim?«
»Ne.«
»Zakaj ne?«
»Oblačim se.«
»No, saj.«
»Ne vstopaj, prosim. Strašno se me boš naveličal. Vse knjige pravijo, da moram varovati svojo skrivnost.«
»Rad bi te gledal, kako se skrivnostno oblačiš.«
Saj ni bilo čudno, da si je njegovo predanost njeni navzočnosti razlagala kot ljubezen.

Ko me pokličeš k sebi
in mi poveš
da tvoje telo ni lepo
hočem da moje telo in moje roke
postanejo jezera
v katerih bi se opazovala in smejala.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008