Razmišljanje

Izgubiti vse: izgubiti razum, izgubiti nadzor

Lenz se je posebej posvečal ideji, da se je človek, poleg tega, da je skladišče knjig, znanosti, tehnik in instrumentov – in sam je bil tak primer – skozi stoletja naučil biti boljša žival, biti učinkovitejši kot nosilec organskih potreb in čutov, pri katerih racionalnost ni bistvena značilnost. Kot bi, je razmišljal, poleg zgodovine človeške kulture človek izgradil še neko drugo zgodovino, zgodovino kulture vrste. In ta del človekove evolucije bi omogočil, da bi bila nova generacija učinkovitejša od prejšnje.
Če primerjamo njega in njegovega očeta Fredericha: ali je Lenz bolj izobražen v odnosu do svoje lakote, je bolj sposoben usmerjati svojo spolno vzburjenost?
Res, da ni kaj dosti vedel o skrivnostih v življenju očeta v povezavi z mamo in drugimi ženskami – gotovo je obstajala, tako kot pri Lenzu, še druga zgodba, vzporedna njegovemu zakonu – in ker o tem drugem življenju ni vedel ničesar, ni mogel delati primerjav.
Ampak v samem sebi je odkrival, da mu spolno vzburjenje očitno jemlje nadzor. Vse, kar je lahko storil, ko je bil spolno vzburjen, je bil skupek dejanj, ki jim nikoli ne bi mogli dati polnega imena, saj je šlo za odmik od izvirnih lastnosti njegovega telesa. Lenz je čutil, kot da posoja svoje ude in svojo moč sili, vzporedni s svojo voljo, ki ni imela nobene skupne točke z racionalnostjo niti z inteligenco, zaradi katerih so ga mnogi občudovali. Tisto, kar je počel, ko je bil spolno vzburjen, potreba po opazovalcu, približevanje določeni vrsti oseb, ki očitno niso spadale v njegov fizični ali mentalni svet – preprostim moškim in ženskam, prostitutkam, prosjakom in celo norcem, kot je tisti Rafa, o katerem je v zadnjem času pogosto razmišljal – v trenutkih, ko se preseže, v resnici ne počne ničesar, ravno nasprotno: nekaj se zgodi z njim. V tistih trenutkih – ki so lahko trajali le nekaj minut, toliko, da se je izločila sperma – se je počutil kot nekaj, kar se oblikuje, kot material, ki zaradi svoje krhkosti sprejme obliko, ki mu jo vsili neka sila.
Seveda mu je to razblinjanje volje – to stanje nezmožnosti sprejemanja odločitev – kasneje povzročalo nekontroliran gnus. Na vse, ki so sodelovali v tistih trenutkih, je Lenz minutko po koncu vsega gledal z odporom, s kakršnim je gledal na prvo truplo, ki ga je raznesla bomba; z mišičnim, nekontroliranim odporom, ki je presegal svet vzrokov in posledic, svet tabel in izračunov, svet stavkov, svet knjižnice, ki jo je podedoval po očetu; in je vstopal v tisti drugi groteskni univerzum brez razlag, kjer pes zarenči na otroka, ker se ga ta boji, kjer volk otrpne in se njegove tace napnejo do skrajnosti, ne zato, ker se pripravlja na napad, temveč ker se bo ravnokar podelal; tisti materialni in neposredni svet, kjer tla, ki so se zdela trdna, nazadnje popolnoma pogoltnejo čevelj in nogo človeka, v ta drugi svet je vstopil, ko je bil vzburjen: svet, ki ga ni niti razumel niti ni imel nad njim nadzora.
Gnusilo se mu je presenečenje, ki ga nekontrolirani elementi na svetu povzročijo v telesu, in tako je gledal tudi na svoje vzburjenje in moralni nered, še huje, racionalni nered, ki je v njem vladal v tistih trenutkih, kakor je skozi okno gledal nevihto. Blisk je bil njegovi volji tako tuj kot tisto, kar je počel med vzburjenjem.
Odpor, ki ga je občutil, ni bil toliko moralen, temveč je bil prej povezan z njegovo obsedenostjo s prevlado. Preziral je ljudi, ki so sodelovali v teh njegovih trenutkih nereda – svojo lastno ženo in neobičajne ljudi, ki jih je prisilil v položaj opazovalcev ali udeležencev – ti so bili namreč pajdaši pri napadu na njegovo lastno voljo: njegova žena in drugi udeleženci revolta, ki mu je, čeprav začasno, vzel premoč nad drugimi.
Čeprav je bil sam pobudnik fizične in psihološke prisile, je v minutah po vzburjenju Lenz gledal na zbrane in se počutil kot nekdo, ki je ubogal, in ne, kot bi delil ukaze. Ko je nagnal klateža, potem ko je pred njim občeval z ženo, je to naredil tudi iz sramu. Ampak ne sramu zaradi pomanjkanja moralnih vrednot, temveč zaradi pomanjkanja moči, ki je prišlo na dan. Vedel je, da je njegova premoč nad drugimi odvisna od tega, da ves čas drži za neki predmet, ki ga kljub temu na trenutke, ne da bi bilo treba, odloži. Ko je bil vzburjen, je odložil razum in se poslušno pomikal proti drugi strani.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009