Pred eno uro je lepa Alia Emar, ženska, v katere vesoljni lepoti so odzvanjale vse kreposti Stvarnika, nevesta stoletja, med plesom senc prišla k svojemu spovedniku, da bi ga štiri ure pred poroko vprašala, ali se samomor res kaznuje s peklom ne glede na upravičenost in pobožnost razloga.
»Prav, govoril bom s papežem.«
»Kdaj?«
»Jutri.«
»Jutri bomo že vsi mrtvi. Dajte zdaj.«
»In kako naj to storim? Misliš, da daje papež kar vsem svojo številko?«
»Ne vem. Ampak jaz jo imam.«
»Telefonsko številko Pija X.?«
Reino mu je izročil listek in ga gledal smrtno resno. Duhovnik je potipal list papirja, kot da dvomi o njegovi resničnosti, in se nato ves zamišljen s prosto roko dotaknil svoje nove pričeske.
»Zdravje svetega očeta se slabša. Napovedal je, da bo leta 1914 izbruhnil veliki konflikt. Sovraži vojno, prav tako kot sovraži modernizem, razumeš?«
»Ne.«
»No, saj, v tem je težava.«
»Ne razumem, oče.«
»Morda je napad na Malicijsko obalo ravno začetek velike vojne, ki jo je napovedal papež.«
»Še toliko večji razlog, da bi se ji hotel izogniti.«
»In nasprotovati lastni napovedi?«
Reino je zgrabil mehko blago duhovnikove obleke in ga stresel s takim besom, da je, ko ga je izpustil, duhovnik izgubil ravnotežje in padel na tla.
»Vi niste božji človek! Vi ste jebeni podlež, ki ga je sem nastavil hudič!«
»Ti heretizmi, ki si jih izrekel v cerkvi, ti zagotavljajo dvojno večnost v peklu,« je zavpil duhovnik in z dvignjeno pestjo vstal.
»Mislite, da sveti oče ne bo preprečil vojne samo zato, ker je nekaj stavil in hoče zmagati! Še podgani ne bi padla na pamet taka bedarija!«
Duhovnik si je ovlažil ustnice in stresel prednji del svoje tunike, medtem pa preveril, če niso na njej morda ostali bogoskrunski odtisi mladeničevih prstov.
»Prav. Poklicala ga bova.«
Z nekaj kretnjami si je popravil novo obleko in zvlekel Reina za komolec proti izhodu. Pri vratih je še vedno stal stari Torrentes in v senci venčnega zidca kot maček, ki se pripravlja, da bo napadel zmedenega ptiča, opazoval zvonik.
Nasproti pomola sta naletela na telegrafista, ki se je pred omotičnostjo poletne vročine zatekel k majhnemu ventilatorju, ki mu je pihljal lase proti steni. Ves zaspan je s cunjo, navezano na žico, čistil cev karabinke. Ko je zagledal Reina in duhovnika skupaj, je vljudno pljunil na tla in brez pozdrava naprej opravljal svoje delo.
»Rad bi opravil mednarodni klic,« je rekel duhovnik.
Moški je z brado pomignil proti telefonu, nato pa dvignil cev puške ter kukal vanjo, pri čemer je na eno oko zamižal.
»Zavrtite številko telefonistke v Zagrebu in ona vas bo prevezala.«
»Katero številko?«
»Ena.«
Duhovnik je hotel povedati šalo o kompleksnosti te cifre, a se je takoj spomnil, da je to šalo prebral v drugem romanu, in se je raje zadržal. Zavrtel je številčnico in se zazrl v neizprosni Reinov izraz, v katerem ni bilo niti najmanjšega sledu nasmeha.
»Gospodična, dajte mi 5550, v mestu Vatikan.«
»Gre za osebni klic?«
»Za osebni klic gre, gospodična.«
»In s kom želite govoriti?«
Duhovnik je globoko vdihnil in uspelo mu je narediti tako hripav in šarmanten glas, kot da bi ga oblekel v praznično obleko.
»S papežem,« je rekel.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011