Nikolaj je sedel med babico in mamo, čeprav se je Ottoline zdelo, da bi moral biti ob teti Bettini, ki je bila slavna in najlepša, ampak njo je dobil moj oče, držal se je rahlo nazaj in se smehljal, kajti ne glede na to, kako se je zdelo njej, je hotel biti prijazen. Stric Arthur je tiščal nos v jedilnik, skozi debela očala je videl, da bodo jedli želvjo juho in cele beluše, telečjo pečenko z zelenjavo, sir in sladoledno bombo s svežimi robidnicami in tolčeno sladko smetano. Za hip se je zmedel, ker je pomislil, kaj bo morda izbrala gospodična Bringstrup, a si ni znal predstavljati, zato je rahlo okleval, preden je rekel, da bo šeri, ki ga je lahko izbral, če ni hotel ob juhi madeire. Ena od postrežnic je stala z dvema steklenicama za njim. Očetova mama je poskrbela, da so dedku okrog vratu zavezali prtiček, tako da je prekrival naprsnik, in Guga je enako naredil s svojim, tega je bil vajen. Moja sestra Birte in moja mama sta zamujali k mizi, ker sta morali gor, a se je Birte nasmehnila, ko je videla, da bo sedela ob Karlu, čeprav je bila tudi v zadregi. Bo govoril z njo? Anne je pokazala jezik, šlo je hitro, tu se ni bilo kaj zmotiti, sedela je med Else in Gugom, ne bi moglo biti slabše, Birte je zaprla oči. Nenavadno je bilo sedeti tam in biti drugačen, ne da bi drugi to videli, ne da bi kdo to vedel, razen mame in Anne in Auguste, ampak ona je bila pač doma. Teta Inger ni bila povsem prepričana, če bo lahko pojedla vse, v glavi se ji je po malem vrtelo, ampak sedela je ob Maxu, ki je ni maral preveč in ki se je vedno naglas smejal, ne glede na to, kaj so govorili. Nanj si se lahko naslonil, lahko si mu zaupal, vedno je bil tam, čeprav niti Inger niti Lilian nista razumeli, kaj hoče Maia z njim, zakaj hoče ravno njega. Bili so še drugi. Harald je zelo naglas govoril s teto Sonjo, sedela sta čisto spodaj na drugem koncu mize, ona ni govorila veliko, samo prikimavala je. Iselin je imela ob sebi Ragno, opazila je, da Ragna svaljka kruh s pogrinjka in dela iz njega sive klobasice. Klicala jo je »gospodična Nielsen« in jo spraševala, kaj igrajo v gledališču, in Ragna ji je vse povedala, vmes pa svaljkala. Lilian je gledala Ingeborg, ki je stegovala noge pod damastni prt in hotela vzeti cigareto z zlatim ustnikom iz skledice pred njo, a tedaj je vstal stric Nikolaj in požvenketal po kazarcu. Povedal je, kako sta s teto Ottoline vesela, da smeta praznovati babičin rojstni dan, in kako dobro je, da so se vsi odzvali povabilu. Povedal je še, da bodo zdaj samo jedli in pili, in če bi kdo hotel kaj povedati babici, mora počakati do konca pečenke. Guga tega gotovo ni slišal ali pa mu je bilo tudi vseeno, kajti po juhi in pred šparglji se je dvignil in odprl usta. Z zgornjim delom telesa se je pozibaval naprej in nazaj, in medtem ko je govoril in so vsi videli njegov slinasti zob, mu je naprsnik zlezel navzgor in se nagrbančil. Ko mu je beseda stekla, ni govoril toliko o babici, veliko pa je govoril o tem, kako pomembno je, da imaš službo in delaš, kar ti rečejo. Omenil je, da je on vedno tako delal in da je zato postal vitez danske zastave, in da tudi ve, da stric Nikolaj nikoli ne bo postal vitez danske zastave, če ne bo delal točno tako, in potem je nadaljeval z babico, ki prav gotovo ni vitez danske zastave, ker ni notri nobene ženske ali vsaj nobene, ki bi jo Guga poznal, no, pa vseeno, ona da že ve, za kaj gre, in čeprav o tem ne ve toliko kot stric Nikolaj in Guga, vseeno ve, to pa res, in zato naj živi, čeprav jih ima devetdeset. Odrinili so stole in vsi skupaj zavpili hura, in ko se spet usedli, so slišali, da je Ragna zasopihala. Guga se je dajal z naprsnikom in Ellinor mu je pomagala, a je trajalo kar nekaj časa, da sta se spet usedla, kot je treba, pribor so potiskali naprej in vlekli nazaj, moj oče je vrtel pecelj svojega zelenega kozarca za belo vino, vmes pa mislil na cigaro, čeprav sploh še ni bil sit. Potem pa so nalili vino in sčasoma, ko so se kozarci polnili in praznili, je bilo, kot da bi se obrisi razblinili, vedno teže je bilo razlikovati podrobnosti, bilo je, kot da bi se raztapljale in razlivale in prelivale nazaj, in čeprav se je tu pobliskavala bela in tam svetila rdeča, je bilo težko reči, kaj je tu in kaj je tam. Postali so glasnejši, a tudi glasovi so se zlivali v veliko bučanje oziroma brenčanje, ki ga je včasih prekinil krohot, kot če porineš nož v kos celofana, in potem so bili na vrsti govori in pesem strica Arthurja, ki se je začela šele med sladoledno bombo, ko so se vrnili k šampanjcu, tokrat sladkemu. In to se je prileglo, kajti stric Arthur je napisal sladkobno pesem v verzih o vsem, kar je ljuba babica počela vse življenje in kaj je to pomenilo vsem skupaj in da je zdaj zelo stara, da pa nič hudega, ker je to v bistvu odlično, če pomisliš, kako je bila bolna, ampak doktor Rytter jo je pozdravil in zdaj je med njimi in je tako prijazna in vsi so se zbrali in potem so začeli peti »Jaz sem ječmen«.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008