E-novice

Knjiga

Pinjar

Amrita Pritam»

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 125 × 176

strani: 120

vezava: mehka

izid: 31. 5. 2018

ISBN: 978-961-287-086-7

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,90 €

na zalogi

Roman govori o položaju žensk ter hkrati predstavlja družbene razmere in burno, nasilno dogajanje po ločitvi držav, ob kateri je umrlo okrog milijon ljudi. Glavna junakinja Puro je hindujsko dekle, ki se pripravlja na poroko z Ramchandom iz bližnje vasi. Vendar je ne dočaka, ker jo prej ugrabi Rashid, mladenič iz muslimanske družine, ki je že več rodov v sporu z njeno. Ugrabitev je maščevanje za dejanja prednikov; Rashid jo izpelje po ukazu sorodnikov, vendar do Puro ni nasilen niti nespoštljiv, saj mu je dekle všeč. Ona pobegne domov, a je starši iz strahu ne sprejmejo nazaj. Zato se vrne k Rashidu, rodi njegovega otroka in se počasi sprijazni s svojo usodo, novo (muslimansko) vero in novim imenom – Hamida.
Njenega brata medtem poročijo z Ramchandovo sestro Lajo. Med spopadi med hindujci in muslimani je tudi ona žrtev ugrabitve; Hamida to izve, jo poišče in z Rashidom ji pomagata pobegniti. Omogočita ji, da skupaj z možem, Hamidinim bratom, odpotuje k domačim, ki zdaj živijo v Pakistanu, sama Hamida pa se za to ne odloči, ampak ostane z Rashidom, saj je po vseh skupnih letih njen dom zdaj njegova hiša.
Zgodba s precej zapleti, značilnimi za kraj in čas dogajanja, polna trpkosti pa tudi, predvsem skozi misli in besede glavne junakinje, strpnosti in razumevanja. Za nas pa tudi zanimiv pogled v oddaljen del sveta in težek del njegove zgodovine.

Preberite odlomek

na vrh strani

Nebo je bilo brezbarvno sivo. Puro je čepela, na tleh med njenimi stopali je bila razprostrta vreča. Luščila je grah. Stisnila je strok, da je počil, in s prstom izluščila vrsto zrn. Na palec se ji je prilepil sluzast bel črviček. Bilo ji je, kot da je stopila v gnojnico; stisnila je zobe, odfrcnila črva in pomela roke med koleni.
Puro je strmela v tri kupčke pred seboj: prazne luščine, stroke in grahke, ki jih je že izluščila. Položila si je roko na srce in še naprej strmela nekam v prazno. Počutila se je, kot da je njeno telo grahov strok, v katerem nosi sluzastega, belega črva. Njeno telo je bilo nečisto. Ko bi si le mogla spraviti tega črva iz maternice in ga zalučati proč! Ga izbezati z nohti kot trn! Ga odtrgati, kot bi bil kaka ličinka ali pijavka ...!
Puro je strmela v prazno steno nasproti sebe. V misli so se ji nagnetli spomini na minule dni.

/…/

Minil je dan – minila je noč. Vrata so ostala zaprta in Rashid jih je varoval kot stražar. Čez nekaj dni jo je začel voditi pred svitom in o mraku za nekaj minut ven. Puro je videla, da je njuna koča sredi velikega sadovnjaka. Verjetno je bila namenjena vrtnarju, vendar ni videla ali slišala nikogar, ki bi se ukvarjal s sadjem. Dnevi so bili dolgi, noči neskončne. Bila pa je hvaležna, ker ji Rashid ni izrekel niti ene žal besede in ker je njena čast ostala neomadeževana. Za njene prošnje pa se ni zmenil nič bolj kot za njeno zaklinjanje.
Po svojih računih je v ječi prebila že cela dva tedna.
Nekega dne je Rashid prinesel živo rdečo svileno obleko in jo položil pred Puro. Brez ovinkarjenja ji je povedal: »Jutri boš morala obleči tole; prišel bo maulvi in naju poročil. Bodi pravočasno pripravljena.« V enakem stvarnem tonu je nadaljeval: »Ženska, tisto, kar se doslej ni zgodilo, se bo zdaj moralo.«
Puro je spet padla Rashidu k nogam in ga rotila. Ostal je neomajen. »Puro, tvoje prošnje ne bodo čisto nič spremenile. Ne zbujaj mi občutka, da sem zagrešil umor, prisegam ti pri Alahu, da ne morem gledati, kako ves čas jočeš.«
»V imenu svojega Alaha mi povej, zakaj si mi to storil?« je vprašala.
»Mogoče sva bila v nekem prejšnjem življenju mož in žena,« je naivno odgovoril. »Ampak zakaj si beliš glavo s takimi rečmi? Zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi. Obljubljam ti, da te do konca življenja ne bo doletelo nič hudega.« Po premolku je nadaljeval: »Ali veš, da sta si najini družini, shaikhi in sahukarji, že veliko rodov v laseh? Tvoj ded nam je posodil 500 rupij na obrestne obresti in kot hipoteko vzel hišo. Hipoteke nismo mogli odplačati. Zasegel nam je hišo in vrgel ven vso shaikhovo družino. Postali smo brezdomci. Pa to še ni bilo vse. Njegovi zastopniki so grdo govorili o naših ženskah in tvoj stric je imel sestro mojega očeta tri noči zaprto v svoji hiši – z vednostjo tvojega deda! Po tem so bili moji sorodniki kot snop sladkornega trsa, iz katerega je nekdo iztisnil ves sok. Jokali so grenke krvave solze in prosili za odlog. Moji strici so morali priseči mojemu dedu, da se bodo maščevali za te žalitve. Ko smo slišali za načrte za tvojo poroko, se je začelo govoriti o poravnavi računov. Zapičili so se vame; moral sem priseči na Koran, da bom ugrabil hčer sahukarjev, preden bo poročena.«
Puro je brezvoljno poslušala zgodbo o svoji usodi. Rashid je nadaljeval: »Alah mi je priča, da sem se prvi dan, ko sem te zagledal, zaljubil vate. To sem storil zaradi svoje ljubezni in zaradi prigovarjanja domačih. Vendar ne prenesem, da te kar naprej vidim žalostno.«
»Kaj pa sem jaz kriva, če je moj stric ugrabil tvojo teto? Iz mene si naredil brezdomno potepuhinjo.« Puro se je prijela za glavo, obraz je imela moker od solz.
»Natanko to sem rekel stricem, pa so se norčevali iz mene.«
»In na njihovo pobudo si mi vzel življenje!« je zaklicala Puro.
»Puro, svet ti bom položil pred noge,« je rekel Rashid z glasom, polnim čustev. »Ljubil te bom, dokler bom živ. Ne bom se obnašal, kot se je obnašal tvoj stric do moje tete.«
»Rashid, dovoli mi, da še enkrat vidim mater.«
»Draga moja, v tisti družini ni več prostora zate! Če te samo enkrat spustijo noter, ne bo nihče izmed njihovih hindujskih prijateljev in sorodnikov v njihovi hiši popil niti kaplje vode več. In z mano si že petnajst dni.«
»Samo jedla sem tvojo hrano in pila tvojo vodo, nisem ...« Ostalega Puro ni mogla ubesediti.
»Kdo bo to verjel? Najprej se bova poročila, šele potem ...« Rashid je živčno dvignil pogled k dekletu.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018