E-novice

Knjiga

Prepovedani kruh

Spomini

Erica Johnson Debeljak»

prevod: Andrej E. Skubic

naslovnica: Vesna Vidmar

fotografije: Hanno Hardt, Žiga Koritnik, Borut Krajnc, Toni Lombar/Delo, Mary Beth Schaye, Damjan Žibert/Delo, Erica Johnson Debeljak; na naslovnici: Lora Power

format: 130 × 200

strani: 272

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-468-9

redna cena: 15,30 €

modra cena: 14,53 €

vaš prihranek: 0,77 €

na zalogi

Newyorška avantura ameriške bančnice z eksotičnim slovenskim pesnikom se konča s skokom v zakon in selitvijo v daljne kraje divjega, nemirnega Balkana. Kjer se vse, začenši s primerjavo razsežnosti New Yorka, kjer je dotlej živela, in Ljubljane, ki je postala njen novi dom, v hipu obrne skoraj na glavo. Sveže zaljubljeni tujki novo življenje prinese obilico prijetnih in vsaj toliko neprijetnih presenečenj. Izrisani so s perspektive, ki so jo omogočila dolga leta spoznavanja dotlej neznanega sveta: izostreno pa tudi s humorjem, ki bo ponekod še posebej nasmejal slovenskega bralca.
Spomini Erice Johnson Debeljak se lahko berejo na več načinov: kot burna ljubezenska zgodba, kot emigrantsko pričevanje in kot zanimiv pogled »drugega« na Slovenijo, na njene družbene in družinske vzorce. Domačnosti, samoumevnosti, klišeje in navade Slovencev pred nas postavi v novi luči, razgalja pa tudi opazovalko samo. Njena osebna »preobrazba« sovpade s preobrazbo Slovenije po osamosvojitveni vojni – avtorica je s svojo osebno zgodovino tako zabeležila tudi čas mlade Slovenije, ko je staro že začelo izginjati, novega pa še ni bilo. Na videz nepomembne vsakdanjosti so se kljub tujski izkušnji – ali prav zaradi nje – sestavile v slikovito in zaokroženo podobo tega »izgubljenega sveta«, kakršne v slovenski literaturi nemara še nimamo. In ki je brez vsaj kanca nostalgije ni moč tako živo obuditi.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Pisanje Erice Johnson Debeljak je tekoče, berljivo in polno simpatičnih ekskurzov v zgodovino Jugoslavije. Avtorica se ustavi pri številnih kulturnih posebnostih slovenskega naroda, ki skozi pogled tujke izgubijo svojo samoumevnost. Na povsem nov in svež način na primer predstavi Prešerna, za katerega pravi, da je eden redkih kipov, ki s knjigo v rokah kraljuje osrednjemu mestnemu trgu. Omeni izjemnost Plečnika in njegove Žale, ne pozabi pa niti na nekatere še živeče slovenske literate kot sta na primer Niko Grafenauer in Jure Potokar. S Slovenijo, natančneje s slovenskim pregovorom »Zarečenega kruha se največ poje«, je povezan tudi naslov knjige. Prepovedani kruh se namreč nanaša na avtorico, ki je kljub številnim začetnim pomislekom vendarle prišla v Slovenijo, jo vzljubila in si v njej ustvarila dom in družino. Ljubezen v primeru družine Debeljak torej res ne pozna meja, ne dejanskih, čezoceanskih, niti mentalnih.
Roman Prepovedani kruh je torej dobra izbira za vse, ki želijo Slovenijo spoznati na bolj literaren, neklasičen in nepriročniški način, in tudi za vse, ki Slovenijo že poznajo, a jo želijo skozi pogled Drugega spoznati znova.
Ana Rozman, Radio, Tretji program ARS, 22. 11. 2010

Preberite odlomek

na vrh strani

KLUB DRAMA

»Bi šla danes ven? V lajf?«
Z Alešem sva pravkar pojedla kosilo, pogreto sarmo. On srka zeliščni čaj z limono in medom; jaz pijem turško kavo. Ena od sten garsonjere, tista, skozi katero se pride na balkon, je vsa steklena in prekrita z letvami rolet, zraven pa so balkonska vrata. Vrata so priprta in popoldansko sonce se zliva skozi roleto. Z Alešem sediva v naslanjačih, lenariva vsak v svoji duplini jesenske toplote.
»Kako to misliš«, si dobesedno prevedem, »v življenje?«
To, mi pojasni, je ena od bolj trapastih novejših izposojenk iz angleščine. Pomeni preprosto, da greš ven, v družbo, žuraš, se zabavaš: kot da se življenje živi polneje, če se izraziš z angleško besedo. Take skovanke dandanes preplavljajo Slovenijo: ful kul za hudo frajersko, ful safer za hude muke. Nihče zares ne ve, kdo si jih izmišljuje, a ko so enkrat v obtoku, se razširijo s hitrostjo in vročino gozdnega požara, ki je ušel izpod nadzora, seveda na neizmerno grozo paničnih slovničarjev, ki si prizadevajo slovenščini izboriti primerno mesto na svetovnem zemljevidu, še preden bi jo utegnila doleteti usoda irščine in eskimščine.
»Seveda bi rada šla ven, v življenje,« rečem. »Že nekaj časa čakam, da doživim tiste legendarne tri kafiče. Čeprav moram reči, da me je groza, da bi morala danes še enkrat po hodniku. Saj veš, tisti sosed.«
Ko sem popoldne stopila iz dvigala – dvigalo za lihe številke je za spremembo delovalo – je isti sosed spet za prst odprl vrata, se tiho zastrmel vame, ko sem premetavala ključe, potem pa vrata spet zaloputnil. Brez pozdrava. Ne da bi se sploh zmenil zame.
»Pa kaj je pravzaprav z njim?«
»Taki so pač slovenski sosedje,« pravi Aleš. »Kar navadi se.«
Potem – to je njegov način in tudi način mnogih drugih, kako razložiti stvari, na katere se je bolje kar navaditi, stvari, ki so, kakršne pač so – pove šalo. Šale – šale o rasah, narodih, seksistične šale – so tukaj splošno razširjene. Skoraj vsi si jih izmenjujejo. Pripovedovanje šal je obvezna družabna veščina, ki se uporablja za prelamljanje mučnih tišin, včasih pa tudi za tekmovanja na celonočnih maratonih. Velikanska večina šal, ki so v obtoku, ponazarja različne narave nekdanjih jugoslovanskih narodov. Bosanec je na primer zabit, a dobrovoljen, po spolni usmerjenosti pa vsejebec. Tako imate šalo o Bosancu, ki na vprašanje, kaj bi bil rajši, lep ali neumen, odgovori, da rajši neumen.
»Zakaj?« vpraša drugi.
»Zato,« pravi Bosanec z neovrgljivo logiko, »ker lepota ni večna.«
Ali pa tista o Bosancu, ki so ga vprašali, če bi za petsto mark spal z gorilo. Vse, kar je v teh krajih res kaj vredno, se še zmeraj ceni v nemških markah, saj so tolarji še preveč novi, da bi bili nazorni, jugoslovanski dinar pa ima po vojni in hiperinflaciji, ki ji je sledila, več ničel kot italijanska lira.
»Bi,« prostodušno odgovori Bosanec, »ampak nimam petsto mark.«
Črnogorci so v jugoslovanskih šalah po naravi leni. Od tu tudi šala o Črnogorcu, ki med odpravljanjem v službo ploskne ženo po riti, ko se vrne domov, pa se ta še zmeraj trese: ne zato, ker bi bila rit tako debela, ampak zato, ker je njegov delovnik tako kratek. Celo pridni, razmeroma suhoparni Slovenci se niso mogli povsem izmazati. Tako obstaja šala o srbski prostitutki, ki do srečanja s slovenskim odjemalcem ni še nikoli slišala besede penis. Ko končata, pa spozna, da je penis pravzaprav bolj ali manj ista stvar kot pri srbskih strankah kurac – le da je manjši.
Interne šale o značaju Slovencev so praviloma manj sočne in bolj pastoralne. Šala, s katero Aleš razloži vedenje najinega soseda, gre takole: na kmetijo pride vila in pove kmetu, da mu lahko izpolni vsako željo. Lahko je njegov silos bolj poln žita, njegove krave dajo več mleka, lahko ima bolj polno denarnico; edini pogoj je, da bo vse, kar si zaželi, njegov sosed dobil dvojno. Se pravi, sosed bo dobil njegovo željo krat dva.
Sosed se popraska po glavi in nekaj časa premišljuje. Nazadnje reče vili:
»Iztakni mi eno oko!«

* * *

Eno oko, dva kmeta, trije kafiči.
Seveda sem vedela, da gre za olepševalno oznako. V deželi, kjer vsi uživajo toliko alkohola kot tukaj, morajo obstajati več kot trije kafiči. Drži pa, da so v Ljubljani samo trije kafiči, ki jih redno obiskujejo mladi in razgledani kulturati tega mesta, kot s skupno besedo imenujejo pisatelje, urednike, dramatike, filmarje in njihove spremljevalce. To so: ŠKUC, umetnostna galerija s šankom v peš coni starega mesta, kjer nimajo stolov, nabijajo bučno glasbo, obiskuje pa jo v črno oblečena postkomunistična postfašistična postpunkovska populacija.
KUD, umetnostna galerija s šankom v Trnovem, kjer nimajo stolov, nabijajo bučno glasbo, obiskuje pa jo v črno oblečena postkomunistična postfašistična postpunkovska populacija, čeprav se od ŠKUC-a razlikuje po tem, da ima zraven še dvoranico, v kateri so občasno literarna branja, koncerti, gledališke in celo lutkovne predstave.
Klub Drama na Slovenski oziroma nekdanji Titovi, zraven Narodnega gledališča. Klub Drama ima oguljen dekor pozno avstro-ogrske kavarne, neprijazno fluorescenčno razsvetljavo, nevsiljivo glasbo predvajajo razmeroma potihem, namenjen pa je literarni druščini. Imajo veliko stolov.
Greva v Dramo.
Prednost ali pomanjkljivost, odvisno od zornega kota, treh kafičev v mestu s tristo tisoč prebivalci, drugače od tristo tisoč kafičev v mestu z desetimi milijoni, je v tem, da neizogibno naletiš na znance. Dejansko v določenih krogih določene večere vsakdo pozna vsakogar. Neznancev dobesedno ni. Pravi neznanec, avtentični faktor X, kot kategorija ne obstaja.
Ljubljančani so razvili različne metode za spoprijem s klavstrofobičnimi družabnimi situacijami. Ena od njih, kot mi je takrat v restavraciji Marion's na najinem prvem zmenku razigrano razložil Aleš, je samomor. Obstaja pa tudi vrsta manj skrajnih metod. Na primer uporaba besede živijo: uporablja se najmanj tako pogosto kot pička, in ker ni vulgarna, bi jo lahko zapisala tudi na svoj jezikovni vprašalnik, če bi se mi vsaj približno sanjalo, kako se napiše.
Živijo je slovenska različica italijanskega ciao, neformalnega pozdrava, ki ga lahko uporabiš podnevi ali ponoči, ob prihodu ali odhodu, pa tudi, če greš samo mimo. Ima več funkcij, odvisno od tega, kako ga izrečeš: »zdravo«, »adijo«, »že dolgo se nismo videli«, »vidim te in se zavedam tvoje navzočnosti, samo zdajle nimam časa, da bi se pogovarjal,« ali pa »v resnici te ne morem videti, ampak ti ne privoščim zadovoljstva, da bi te ignoriral.« Lahko se izreče odrezavo, z malone omalovaževalnim migljajem glave, če sta se pozdravljajoča tistega dne že večkrat videla in pričakujeta, da se tudi še večkrat bosta. Lahko se zamomlja leno, skoraj brezglasno, z vekami na pol droga, bolj pridušeno zehaje kot dejansko izrečeno, če pozdravljaš tistega, ki je vselej tam, zgrbljen nad svojim kozarcem v Drami uničuje kdo ve katero cigareto. Lahko pa ga tudi zarjoveš z guštom, z življenje zajemajočo radostjo, kot v jugoslovanski zdravici živeli! Na življenje!
Ljubljančani so, kot sva z Alešem večkrat opazila, neizbežno tudi mojstri srečevanja z bivšimi ljubimci, bivšimi ženami, sedanjimi ljubimci, sedanjimi ženami, ki se vsi zabavajo v istem kafiču, na isti otvoritvi razstave, na isti filmski premieri. Ta srečanja so podobna gledališki igri, v kateri se igralci pretvarjajo, da ne vedo, kar vedo – katera replika bo sledila, kdo je bil s kom v postelji včeraj, kdo bo s kom v postelji jutri. Tak sistem bi v New Yorku povzročil pravo čustveno razdejanje, saj so se tam ljudje vajeni skrbno, a z lahkoto izogibati krajem, kjer bi lahko s trenutnim ljubimcem naleteli na bivšega. Da bi bile stvari še bolj nerodne, je v tem delu sveta še zmeraj razširjena nezvestoba tiste vrste, ki je, kolikor vem, na feminističnem Zahodu praktično izumrla oziroma vsaj poniknila v podzemlje. To je tista vrsta, ko se velepomembnim, potentnim moškim ne ljubi ločiti bodisi zaradi katolištva bodisi preprosto zato, ker radi sedijo na obeh stolih, pa imajo na enem koncu mesta stanovanje z ženo in najstniškima hčerkama, na drugem koncu mesta pa še stanovanje s prsato ljubico in dojenčkom. Včasih gre ta veliki mož ven z ženo, včasih z ljubico. V obeh primerih srečuje iste ljudi, in vsi paru pokimajo in izrečejo isto besedo: živijo.
V to družbo vstopam kot piš svežega zraka, komu pa se morda zdi tudi kot brca v pleksus. Nihče ne ve, kaj naj si misli o meni, kaj naj mi reče, kako naj se me loti. Sem dejanski neznanec, avtentični faktor X, in nihče nima pojma, kako razvozlati mojo šifro.
Tukaj prav pride pojem pripadanja – čigava je? H komu spada? Prva raven identifikacije je posedovanje. Nisem več Johnson, niti Debeljak, temveč Debeljakova: ženska svojilna oblika iz priimka Debeljak. To je še ena raba, ki mi bo šla v naslednjih letih na živce: pritikanje ženske svojilne pripone -ova na priimke žensk. Slovenskim feministkam že gre. Te se bodisi ne poročajo – čeprav je Slovenija zelo katoliška, je koruzništvo izjemno razširjeno –, bodisi pri predstavljanju redno izpuščajo -ova, ali pa si nadevajo smešno dolge kombinirane priimke – dva večzložna slovanska priimka, združena z vezajem, za katera ni prostora niti na vizitki, kaj šele na ploščici pod hišnim zvoncem. A zdaj sem še vsa v opoju romantične ljubezni, v opoju eksotike, in želim biti ženska lastnina Debeljaka. Zaradi tega sem konec koncev prišla. Nisem pripravljena ravno na muslimansko tančico, toda nošenje imena Debeljakova se mi zdi povsem neškodljivo.
Aleš, ves udvorljiv in pozoren, kot je že vse od mojega prihoda v Slovenijo, mimogrede zapolnjuje luknje v mojem znanju. Morda ničesar ne vedo o meni, ampak jaz bom dosti vedela o njih. Aleš me vodi skozi klub, drži me za komolec in prislanja ustnice na uho.
»To je Niko Grafenauer,« zašepeta. »V sedemdesetih in osemdesetih je bil protikomunistični disident, urednik Nove revije, zelo dober pesnik, ženskar, hud pivec.« Zadevni moški je tudi videti tak. Stoji pri šanku, globoko zatopljen v resen pogovor, v roki ima sveže napolnjen kozarec in sveže prižgano cigareto, njegovi lasje so valovita siva griva, oči pa imajo kiselkasto rumenkast odtenek, prepreden s svetlo rdečimi žilicami. Vseeno je videti privlačen, poteze ima obenem izklesane in opustošene, v očeh pa tavajoč pogled razvratneža, ki je že opazno pijan. Ko naju Aleš predstavi, me zagrabi za roko – slišal je že za novo Američanko v mestu –, potegne k sebi in v uho zašepeta sladke, žaltave besede, nekaj, česar ne razumem, a mi niti ni treba. Zdi se mi skoraj gotovo, da je šlo za tak ali drugačen opolzek namig.
Greva dalje.
»To je Uroš Zupan. Ravnokar je objavil prvo pesniško zbirko, izjemno nadarjen fant.« Uroš je štrenastih las in raztresene sorte, tava po lokalu in v glavi sklada stihe.
»To je Jure Potokar, pesnik in prevajalec iz angleščine.« Pravijo, da če v Sloveniji zalučaš kamen, zadeneš pesnika, in zdaj vem, zakaj je tako. Jure je tako suh in tako visok, da se mora skloniti, ko mu Aleš predstavlja mene, pritlikavko z druge strani morja. Aleš mi pove, da je Jureta spoznal na Filozofski fakulteti, kjer se je obema uspelo rešiti služenja v jugoslovanski vojski. Jure je bil presuh, Aleš pa je imel ledvično poškodbo, zaradi katere je moral na operacijo in ki mu je preprečila nadaljnjo judoistično kariero. Brazgotino dobro poznam, pogosto sem s prsti potovala po globokem žlebu tiste rane in po vdrtinah poleg in spodaj – tam so šivi in luknja za drenažo dajali vtis, da so jih naredili s pištolo za kovičenje, ne pa s kirurško iglo. Menda naj bi bilo zato v prvem letniku zelo malo moških. Aleš mi je razložil, da so bili Slovenci njegove generacije, prve, ki je morala na služenje vojaškega roka že po gimnazijski maturi, jeseni že v uniformah in v južnih republikah, kjer so kopali jarke in nosili puške. To je bila učinkovita spodbuda za začetek Aleševega pesniškega in ženskarskega življenja.
Z Alešem sva razvila poseben sistem tudi za ženske, tako da šepetanje niti ni bilo potrebno. Saj pravzaprav ne vem, zakaj to počneva. Morda bi me Aleš rad vključil v družbo in želi, da sem enako dobro obveščena kot vsi drugi igralci v tej mali predstavi ljubljanskega družabnega življenja. Ali pa je morda tak divji egocentrik, da so to informacije, ki jih preprosto mora posredovati. Ali pa gre samo za ljubezen. Zdaj sva eno. Deliva si vse. Naj bo razlog tak ali drugačen, ko na ulici ali v kafiču ali v klubu srečava mlado žensko, pošljem Alešu vprašujoč pogled, in odzove se z zgovornim pogledom: »Ja, bil sem z njo,« ali pa: »Ne, ta nekako ni prišla na vrsto.«
Ko sem srečala nasmejano Nelo, mi je poslal pritrdilen pogled. Prav tako pri čemerni Alenki, ki je videti, kot bi tudi sama še zmeraj imela srčni namen, da bi postala ženska lastnina Debeljaka.
A ko srečam čudovito Tanjo Gvozdenovič – pol Srbkinjo, pol Slovenko, z ognjevitimi črnimi očmi, krvavo rdečimi ustnicami sredi polja skoraj kabukijevske beline – se Aleš na moj sprašujoči pogled odzove z živčnim zanikanjem, kot da bi hotel reči: »Ta je zunaj moje lige.«
Tega se razveselim.
Če ni bila njegova, bo pa moja. Ne samo, da je lepa, tudi vsakogar pozna in zdi se pripravljena, da me vzame pod okrilje. Po osnovnem profilu je podobna Aleševi sestri Poloni: stara je šestindvajset let, še zmeraj živi z materjo v Medvodah, zaselku na obronkih Ljubljane, njen oče, bosanski Srb, pa je pred nekaj leti umrl. Uradno je vpisana na ekonomsko fakulteto, a čeprav še zmeraj uživa študentske ugodnosti – velike popuste pri javnem prevozu, poceni kosila v mestnih restavracijah, ugoden dostop do zdravstvene oskrbe – je nikoli ne vidiš, da bi po rokah nosila kaj tako prozaičnega, kot so učbeniki ali zvezki ali drugi predmeti, povezani s študijem.
A Tanja še zdaleč ne lenari. Sama si šiva svoje ekscentrične obleke: ogrinjala, prilegajoče se klobuke, široka, ohlapna krila. Brez pomoči receptov peče slastno pecivo. Kjerkoli in kadarkoli zna zakuriti taborni ogenj brez netiva in s prezirom zavrača tiste, ki se vsaj spogledujejo z mislijo na plinske vžigalnike (kot se jaz skrivaj vedno). A njena glavna dejavnost, s katero zapolnjuje dneve brez službe in študija, so obiski – beseda, ki v Sloveniji pomeni celo mrežo spontanih popoldanskih druženj, nudenj pomoči po potrebi, pogovorov o tem in onem, dolgega, počasnega srkanja turške kave ali zeliščnega čaja, ko se popoldne prevesi v večer, pa tudi drugih, močnejših pijač. Tanja se giblje po različnih družabnih krogih – glasbeniki, fotografi, tujci, študentje – in vedno znova pripelje skupaj ljudi, za katere misli, da bi jih bilo treba pripeljati skupaj. Iznajdljiva je. Če je cilj njenega obiska zunaj dosega javnega prevoza, pač štopa in vselej, ko jo pobere kak avto, sklene novo koristno znanstvo. Velikodušna je. Če jo kak tuj popotnik z nahrbtnikom povpraša, kje je najbližji hostel, ga povabi, da prespi v Medvodah, in sklene prijateljstvo za vse življenje. Brez znakov posebnega napora ostane budna vso noč. No, to se sicer zdi splošno razširjena lastnost v deželi, za katero kaže, da se tu zabave nikoli ne končajo, celo ko so se vsi že davno opotekaje porazgubili po globinah malodušne pijanosti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Antifa cona »

Erica Johnson Debeljak »

Roman Antifa cona raziskuje meje in pripadnosti med nemirnimi mladimi, ujetimi v zgodovino, ki je niso ustvarjali sami. Njihove zgodbe so v primerjavi z dogodki iz preteklosti domačega kraja navadne otročarije. Ali pa se jim tako vsaj zdi, dokler v bližnji jami ne odkrijejo trupla. In to sploh ni kakšen fosil, tudi ne le posušene, okamnele kosti, ampak pravo pravcato truplo, mlado telo, ki ni tako zelo drugačno od njihovih. Tokrat se prvič zares in povsem od blizu srečajo s smrtjo, s pravo smrtjo, kar pomeni tudi, da se srečajo z življenjem. V zgodbo se seveda vplete lokalni policijski inšpektor, in življenja antifajevcev, kot se poimenujejo, in njihovega kroga ter inšpektorja in njegovega sveta se na lepem tesneje prepletejo. Prepleteta pa se tudi sedanjost in preteklost, saj mračni dogodek obudi stare zamere in dogodke iz preteklosti.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.