E-novice

Knjiga

Miti našega časa

Umberto Galimberti»

prevod: Matej Venier

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 400

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011, 13. 4. 2015 (2. natis)

ISBN: 978-961-241-600-3

redna cena: 34,70 €

modra cena: 29,50 €

vaš prihranek: 5,20 €

prednaročilo

PREDNAROČILO DO 13. APRILA 2015

»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«
Tako začenja ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti uvod v knjigo Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), v kateri kritično pretresa ustaljene predstave o vrsti pomembnih vprašanj in pojavov, ki zaznamujejo naše življenje. V prvem delu knjige obravnava Galimberti individualne mite in razkrinkava ustaljene predstave o materinski ljubezni, spolni identiteti, mladosti in starosti, sreči, inteligenci, modi, oblasti, psihoterapiji in blaznosti. Drugi del knjige je posvečen kolektivnim mitom. Zvrstijo se poglavja o tehniki na splošno, o novih tehnologijah, trgu, rasti, globalizaciji, terorizmu, vojni, varnosti in rasi. Galimberti pronicljivo in brezkompromisno obračunava z zmotnimi, globoko zakoreninjenimi predstavami o družbenih pojavih, ki so krinka za manipulacijo s posameznikom in pogosto vir hudega duševnega trpljenja in patoloških pojavov tako pri posamezniku kot v družbi. Avtorja odlikujeta široko poznavanje filozofske, psihološke in družboslovne literature od najstarejših piscev do modernih filozofskih in družboslovnih šol, pa tudi izjemno široka kulturna izkušnja. Pri tem se venomer zavzema za osvoboditev posameznika in njegov vstop v dejavno, polno družbeno odgovorno življenje; tega mu, ne glede na psihološko ceno, lahko omogoči samo pogumen sokratovski obračun s slepili, ki uspavajo sodobnega človeka.

Zapisali so ...

na vrh strani

Galimberti ne pelje bralca lahkotno skozi tekst, ta se ves čas spotika ob protislovjih in bolečinah, ki mu jih avtor pojasnjuje, ga napeljuje na razmišljanje in mu sugerira smeri iskanja rešitev. Padec gospodarske rasti ni katastrofa, je prej priložnost za razmislek, kaj je smisel življenja. V dobi hiperprodukcije predmetov in storitev ni duhovne zvedavosti in skorajda ne povpraševanja po idejah in vrednotah.
Knjiga, ki restavrira starogrški koncept človeka, ki je sposoben najti svoj ritem in polnost v svojem lastnem delovanju.

Bernard Nežmah, Mladina, 3. 2. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Negotovost zaradi terorizma

Negotovosti, značilni spremljevalki človekove usode, je terorizem dodal novo obremenitev: ne v obliki določne nevarnosti, temveč kot nevarnost zaradi grožnje, ki je ni moč določiti in se bo zdaj zdaj uresničila v tistem ne-kraju, v katerem se pravzaprav nahajajo vsi kraji, ob uri, ki pomeni vse možne ure. Ne gre za enkratno dejstvo, ki bi ga zgodovina poskušala pokopati kot vsa druga, temveč za možnost, da se bo to dejstvo ponavljalo in bo postalo naša bližnja prihodnost.
To čustveno stanje navadno imenujemo »strah«, pravi izraz zanj pa je »tesnoba«. Strah je dejansko odličen obrambni mehanizem, ki nam v primeru določene nevarnosti omogoča izbiro med strategijama napada ali bega. Nasprotno pa se tesnoba rodi v nedorečenem položaju, v nedoločljivosti in nepredvidljivosti grožnje, ki je ne poznamo in ne vemo od kod prihaja, doživljamo pa jo kot gotovost, kajti nekaj se bo prej ali slej zgodilo. Pred tesnobo se ni mogoče ubraniti.
Terorizem je orožje tistih, ki nimajo na razpolago nasprotnikovi enakovredne vojaške sile, njihovo poglavitno orožje pa je razširjanje tesnobe. Podobno je z mladimi: ker starejšim (na primer staršem) ne morejo odgovoriti z enakim orožjem, se jim oddolžijo tako, da jim vzbujajo tesnobo z nepredvidljivim vedenjem, izostajanjem čez noč, skrivnimi prestopki in izražanjem na meji sprejemljivega, s katerim nakazujejo, da so skrenili s prave poti, pa naj pri tem mislijo resno ali ne.
Tudi mnogih Italijanov se je polastila tesnoba, pa ne po 11. septembru, temveč po vojni v Iraku. O njej niso javno govorili, ker v naši družbi izražanje strahu ali šibkosti ni zaželeno, izrazili pa so jo s svojim vedenjem: ob vstopu v podzemno železnico ali na letala so kazali določen nemir, izogibali so se krajem, kjer je ponavadi veliko ljudi, in množičnim zbiranjem. Tesnobo so pomagali razširjati tudi naši politiki, ki so na veliki zvon obešali uspehe policijskih akcij, tako je nazadnje nastal vtis, da tudi v našem domačem kraju živijo teroristi in kujejo svoje uničevalne naklepe. Nekoliko diskretnosti v tem primeru ne bi škodilo. A kaj hočemo, govorjenje v smislu »saj smo vam povedali« vedno krepi verodostojnost vladajočih potem, ko je do pokola že prišlo.
Novica za novico, opozorilo za opozorilom pa vendarle razširjajo tesnobo, da se razseje kot v paranoičnem deliriju, ko postanejo vse stvari strahotno sumljive. V vsakem od nas se dvigne stopnja budnosti, postanemo previdnejši in bolj sumničavi. Javni prostor, kjer navadno poteka socializacija, postane nevarno prizorišče, zasebni prostor – družina – pa daje občutek varnosti. V domači hiši se počutimo varne, zunaj nje pa ne.
In tako se družbeni prostor sesuje, z njim pa se izgubi tisti del človekovega bistva, ki so ga imeli v mislih Grki, ko so definirali človeka kot »družbeno žival«. Postajamo sebični, samotarski, nezaupljivi, sumničavi. Še pred teroristično katastrofo bomo ustvarili družbo brez zaupanja in vzajemnosti, ki bo sčasoma postala katastrofa že sama po sebi, brez smrtnih žrtev.
Tudi s terorizmom se bomo navadili še kar dostojno živeti, kajti tesnoba je sestavni del naše duševne zgradbe in dovolj bo, če jo bomo iz duševnega območja prestavili v svet »domnevne resničnosti«. Namesto prihodnosti, brezposelnosti, življenja brez ljubezni, otrok, ki odraščajo prepuščeni sami sebi, nas bo navdajal s tesnobo terorizem. Dogajanje zunaj naših tesnobnih duševnih izkustev. Nekaj otipljivega, kar bo našo duševnost očistilo strahov. Sovražnik je tam in ne kdove kje.
Na ta način se bomo nazadnje rešili tesnobe in nas bo samo še preprosto strah. Nedvomno gre za duševno osiromašenje. Vendar bo morda tudi naša duša tedaj že zahrepenela po preprostejšem doživljanju. In strah pred terorizmom ji bo pri tem učinkovito pomagal, pa še sistemu pride prav, v nasprotju s podnebnimi nesrečami, ki za sistem niso uporabne in se jih zato nihče ne boji.

***
Negotovost, ki jo povzroča globalizacija

Po naših mestih, v katerih ne mine dan, da ne bi umorili človeka, posilili ženske, oropali banke, izropali hiše, kroži strah. Strah, zaradi katerega se ne vozimo s podzemno železnico po deveti uri zvečer in ponoči ne hodimo od doma, razen na kratko pot od stanovanja do stanovanja, v avtomobilu, zaprtem z varnostnim zapahom. Strah, zaradi katerega svoje otroke opremljamo z mobilnimi telefoni, da bodo dosegljivi, zaradi katerega na bankomatih ne dvigamo večjih vsot, da bi se izognili presenečenjem, zaradi katerega gremo mimo svojega bližjega kakor mimo zida, s sumničavim očesom in hitrega koraka, zaradi katerega ne vprašamo za pot tudi tedaj, ko ne vemo, kje smo.
Ob tem vedenjskem vzorcu, ki ga vsiljuje nedoločeno in splošno razširjeno občutje ogroženosti (čeprav resnični podatki kažejo, da se je nevarnost glede na prejšnja leta zmanjšala), govori Giuseppe De Rita o »čustvu, ki presega resničnost«. To elegantno figuro pojasnjuje s pojmom »molekularizacija družbe«, kar v prevodu pomeni: bolj čustveni smo, ker smo bolj osamljeni in bogatejši. Dokaz za to je dejstvo, da je strah pred kriminalno dejavnostjo hujši na severu kot na revnejšem jugu.
Tej razlagi, ki bi ji po svoje lahko pritrdili, bi rad postavil ob bok drugo, po mojem mnenju mnogo bolj ustrezno. Vedno gre za denar, pa ne v tem smislu, da bi se ga bogati bolj bali izgubiti kot revni. Območju, kjer vlada samo zakon denarja, grozi, da bodo zamrli običaji in navade, ki vzpostavljajo zaupnost medčloveških odnosov, in da bodo ti zamrli ne glede na budnost sil reda, šerife na županskih položajih in dovoljenja za nošnjo orožja.
Tega ne bo zakrivil prihod Albancev, ljudi s Kosova, Slovanov, Kurdov, Nigerijcev, temveč slaba plat ekonomske globalizacije, ločitev ljudi od domače dežele. Tega se bojimo. Čeprav ne znamo vedno zavestno določiti vzroka, nam je na ravni nezavednega jasno, da prav to vodi v prestopništvo in zločine, kajti zaradi izkoreninjenosti, ki jo povzročajo globalizacijski procesi, iz medčloveških odnosov zaupanje izgine, zato postane ozemlje nevarno.
V globalizaciji je mestu namenjena vloga navadnega prizorišča menjave, prej kot bivalnega območja ali kraja, kjer človek požene korenine. Zato dobimo splošen občutek, da smo šele na začetku nepovratnega procesa, ki velika mesta spreminja v naselja neznancev, brez družbenega tkiva, ki je med prebivalci določenega območja omogočalo zaupne odnose ob zavedanju, da morajo spoštovati nepisane zakone in navade, veljavne v njihovem kraju.
Demografov nihče ne posluša, ker podobno kot geologi govorijo o rečeh, ki ne pripadajo samo današnjemu in jutrišnjemu trenutku. Po njihovih napovedih naj bi leta 2030 štiri petine človeštva živelo v tridesetih mestih. Kaj to pomeni? Da bodo mesta izgubila svojo osebnost in postala zgolj koncentracije ljudi, zbranih drug ob drugem, ki jim je skupen samo lov na denar. Ne gre za denar, zaslužen pri opravljanju poklicev in obrti v mestu, temveč za denar brez korenin, ki ga krajevne meje ovirajo bolj kot vse drugo.
Danes blago in denar pač lažje prehajata meje kot človek; v primerjavi z njima se človeku uspe uveljaviti samo, če postane nameščenec v službi blaga ali denarja. Legalni nameščenci hodijo na delo v tovarne in urade, tisti ilegalni pa se na obrobju mesta ukvarjajo z nedovoljenimi posli; od nekdaj so v njihovi domeni prostitucija, oderuštvo, razpečevanje mamil in prekupčevanje z orožjem.
Ko postane denar, legalen ali nelegalen, edina povezovalna sila v skupnem življenju različnih človeških zvrsti v teh naselitvenih grozdih, ki nimajo več skupnih običajev, navad ali tradicij in jim samo zaradi miselne lenobe še rečemo »mesta«, lahko pričakujemo, da bo postal zločin vsaj zelo pogost, če ne kar vsakdanji pojav. Strah v mestu se bolj kot z vsakdanjim nasiljem hrani s tem neprestanim sumničenjem, ki je vsepovsod navzoče in neprestano prestopa prag naše zavesti.
Po posebno zverinskih zločinih se vedno pripeti, da se minister za notranje zadeve, mestni javni tožilci, župani, predsedniki pokrajin sestanejo in poskušajo povezati delovanje sil reda ter zagotoviti boljši nadzor nad ozemljem. Tako morda ukrepe za nekaj časa uskladijo, problem pa je in ostane drugje, namreč v dejstvu, da si ozemlja ni mogoče podrediti s strožjim policijskim nadzorom, temveč s krepitvijo družbenega tkiva, ki je nosilec navad, običajev in tradicije, zaradi katerih odnose z bližnjim namesto sumničavosti preveva zaupanje.
Treba je torej delati na procesih priseljevanja in jih uskladiti s procesi integracije, nadzorovati procese potiskanja na obrobje in spodbujati vračanje izobčenih v družbo. Treba je izboljšati šolo, saj ta v svoji vzgojni funkciji izgublja mnogo več, kot si mislijo tisti, ki poenostavljajo problem na polemiko med zagovorniki javne in zasebne šole. Treba je izboljšati življenje po zaporih, da se tam ne bi formirali ljudje, ki bodo po odsluženi kazni zmožni samo še prestopništva. Bolje je treba skrbeti za televizijske sporede, ki po statističnih podatkih prikažejo tudi do dvajset zločinov na uro.
In končno je treba vzgojiti tudi politični razred, da stalni prestopki in ropi v naših mestih ter jeza državljanov zaradi njih ne bodo samo običajna priložnost za samopromocijo demagoško usmerjenih politikov, bolj pripravljenih zadovoljevati čustvene potrebe ljudi kot reševati težave. Kajti za uspešen spopad s težavami je treba najti resnične vzroke zanje in ti so mnogo bolj zapleteni od preprostih razlag, na katere se sklicujejo ljudje, ko zahtevajo, naj zaprejo ječe z desetimi zapahi in dodatno zavarujejo meje, pač v skladu z geslom »proč s priseljenci!«.
Ali ti ljudje resnično verjamejo, da bodo vsi lačni tega sveta, ki stradajo deloma zaradi lastne zaostalosti in deloma po naši krivdi, v svojih deželah nam na ljubo, zavoljo našega miru in varnosti mirno pomrli od lakote in vojne? Ali politični predstavniki različnih prepričanj resnično lahko to mislijo ali samo zaradi lepšega tako vpijejo na političnih shodih, ki jih dve stranki nikoli ne skličeta na isti dan, pač zato, da ljudje ne bi v duhu pomotoma zamenjali strankarskih simbolov in napak volili?
V naših mestih vlada strah. Vendar gre za strah, ki sega dlje od vsakdanjih prestopkov in nezanesljivih protiukrepov. V resnici ni mogoče najti pravih rešitev, če ne določimo pravih vzrokov, ki gotovo ne tičijo v pogojnem izpustu obsojenih manjših prestopnikov, v pomanjkljivi medsebojni usklajenosti sil reda ali v dotoku obupancev iz dežel, kjer ni ne miru ne hrane. To so samo posledice, pravi vzrok je ekonomska globalizacija, saj svetu narekuje zakone, utemeljene na eni sami vrednoti, na denarju. Ta ima danes neomejeno svobodo gibanja, tako da ne priznava posameznih ozemelj, mejnikov in mejnih črt, ki so do sedaj najučinkoviteje zagotavljali varnost prebivalcem posamezne dežele.
Vse kaže, da obdobje, v katereo smo vstopili, zaznamuje konec človeka kot pravne osebe, ki jo zakon varuje v vsej njeni prvinski šibkosti. Človek prihodnosti bo vse manj podvržen zakonom dežele, v kateri prebiva, in se bo moral vse bolj sklicevati na vrednote, ki presegajo zakonska zagotovila. Bližnji bo vedno manj moje zrcalo in vedno bolj drugi; zaradi njega bo moral vsakdo upoštevati različnost, kot smo morali ljudje pred davnimi časi začeti upoštevati ozemlje in lastnino. Različnost bo postala prst, iz katere bodo rasle etične odločitve, medtem ko se bodo zakoni, veljavni na nekem ozemlju, povešali kot suhe veje na odmrlem drevesu.
Priča smo koncu legalizma in s tem tudi človeka, kakršnega smo poznali, zaščitenega z lastnino, mejami in zakoni. Rojeva se drugačen človek; tega bo težko identificirati brez višje etike, kot je pravniška, ki je doslej vladala »ljudem ozemlja«. To je jedro problema. Zdi se, da gre za zelo resen problem, zato je bolje, če ga ne obravnavamo kot nepričakovano težavo, h kateri se lahko vsakokrat znova vrnemo in jo obvladamo z malo propagande in s posamičnimi posegi.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011, 2015

_______

VSEBINA

UVOD

INDIVIDUALNI MITI

I. MIT O MATERINSKI LJUBEZNI

1. Ambivalenten značaj materinske ljubezni kot posledica osebnostnih protislovij

2. Osamljena materinskost, zaprta v družinski krog

II. MIT O SPOLNI IDENTITETI

1. Spolna identiteta med naravo in kulturo

2. Spolna identiteta med naravo in tehniko

3. Heteroseksualnost in homoseksualnost: nejasne meje med pravilom in odklonom

4. Prvenstvo osebnosti pred spolom

III. MIT O MLADOSTI

1. Kulturni dejavniki, na katerih temelji mit o mladosti

2. Freudova in Jungova razmišljanja o starosti

3. Fenomenologija starosti

4. Starost in moč značaja

5. Starost in resnica o ljubezni

IV. MIT O SREČI

1. Utopija sreče

2. Izkušnja sreče

3. Mera za srečo

4. Sreča kot samouresničitev

V. MIT O INTELIGENTNOSTI

1. Mnoštvo inteligentnosti

2. Prikrivanje inteligentnosti

3. Računalniška inteligentnost

4. »Polna zavest in prištevnost«

5. Inteligentnost prihodnosti

VI. MIT O MODI

1. Simbolni pomen oblačil

2. Biološki in etnični pomen oblačil

3. Družbena vloga oblačil

4. Zapeljivost oblačil

5. Gospodarski pomen mode

6. Vsemogočnost mode

7. Moda in igre družbe

8. Moda in igre identitete

9. Moda in razdrobljeni čas

10. Vzori, ki jih ponuja moda, in njihov vpliv v družbi

VII. MIT O OBLASTI

1. Maske oblasti

2. Oblast in nadzor nad idejami

3. Menedžer: oblast brez duše

4. Oblast voditelja in njena patologija

VIII. MIT O PSIHOTERAPIJI

1. Medikalizacija človekovega bivanja

2. Pomoč zdravil

3. Pomoč psihoanalize

4. Usodna ranljivost človeka

5. Filozofska praksa

IX. MIT O BLAZNOSTI

1. Blodna pota psihiatrije

2. Blaznost in peripetije psihiatričnih diagnoz

3. Dilema psihiatrije: naravoslovna ali humanistična veda?

4. Fenomenološka psihiatrija, slušne in vidne podobe

5. Fenomenološki pogled v brezno depresije

6. Bolezen Zahoda

7. Blaznost kot človekova usoda

KOLEKTIVNI MITI

X. MIT O TEHNIKI

1. Tehnika kot pogoj za človekov obstoj

2. Grški svet in prvenstvo narave pred tehniko

3. Moderna doba; prvenstvo znanosti in tehnike pred naravo

4. Sprevračanje sredstev in ciljev

5. Zaton politike v dobi tehnike

6. Nemoč etike v dobi tehnike

7. Antropološka preobrazba v dobi tehnike

8. Sprememba našega načina mišljenja in čutenja

XI. MIT O NOVIH TEHNOLOGIJAH

1. Skupinski samogovor in izenačevalni učinek

2. Sprevračanje odnosa med človekom in svetom

3. Učinek kodiranja

4. Antropološka preobrazba zaradi novih komunikacijskih sredstev

5. Negativni učinki informatike v šolah

6. Psihopatologije interneta

7. Psihopatologije prenosnega telefona

8. Nadzor nad prihodnostjo

XII. MIT O TRGU

1. Racionalnost trga: od simbolne menjave do menjalne vrednosti

2. Personifikacija posameznika in načelo izenačenosti

3. Omejitev osebne svobode na svobodno izbiro vloge

4. Popredmetenje človeka in dokončna neizvedljivost revolucije

5. Na obrobju trga: revščina

6. Onkraj trga: utopija prihodnosti

XIII. MIT O RASTI

1. Rast kot neskončen proces

2. Samoomejevanje rasti in preobrazba koncepta dela

3. Trg zaupnosti

4. Svet dela in svet življenja

5. Od ekonomije rasti k ekonomiji za človeka

XIV. MIT O GLOBALIZACIJI

1. Ekonomsko bogastvo in premoč tehnike kot temelj zahodnih vrednot

2. Izvoz zahodnih vrednot in trg sovraštva

3. Terorizem kot odgovor na globalizacijo zahodnih vrednot

4. Vsiljevanje zahodnih vrednot, ravnodušnost in duševna lenoba množice

XV. MIT O TERORIZMU

1. Globalizacija

2. Simbolni izziv

3. Tesnoba nepredvidljivega

XVI. MIT O VOJNI

1. Estetika vojne

2. Krutost vojne

3. Svetost vojne

4. Sveta vojna

5. Molk Boga

XVII. MIT O VARNOSTI

1. Negotovost človekove usode in sredstva proti njej

2. Negotovost zaradi terorizma

3. Negotovost, ki jo povzroča globalizacija

4. Svet življenja in svet zakonov

5. Svet življenja in svet tehnike

6. Cena civilizacije in vklenjenost duše

XVIII. MIT O RASI

1. Lažni mit o narodnosti in kulturni identiteti

2. Izziv večkulturnosti

3. Tujčeva prošnja

4. Strah pred drugačnostjo

5. Resnični vzrok za rasizem

6. Toleranca, ki jo vsiljujeta trg in tehnika

7. Vzgoja v kulturnem relativizmu

8. Vzgoja v duhu bratstva

Poglejte tudi

na vrh strani

Grozljivi gost: nihilizem in mladi »

Umberto Galimberti »

PREDNAROČILO DO 13. APRILA 2015

Grozljivi gost je lucidna filozofsko-psihološka analiza današnje mladine in vseh pojavov, ki jih povezujemo z njo, predvsem nihilizma, ki je rdeča nit tega dela, razvrednotenja vrednot, relativizma današnjega sveta, čustvene nepismenosti, uniformiranosti, brezbrižnosti, drog, depresije in nevroz, neangažmaja itn. Galimberti je zelo oster in kritičen, vendar ne moralizira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu pokazati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, Hegel, Freud …).
Ko obravnava polje drog, npr. trdi, da jih mladim ne smemo demonizirati samo kot o nečem slabem, temveč tudi o »lepih« občutjih, ki jih mamila vzbujajo. Govori o preveč permisivni družbi, kjer je prepovedano prepovedovati. Analizira depresijo v 20. stoletju, katere vzrok je bil občutek krivde zaradi kršenja norm; to depresijo je potem zamenjala nevroza zaradi nasprotja med dovoljenim in prepovedanim v »družbi discipline«, zdaj, ko smo v času, ko je vse mogoče, pa je nastopila drugačna depresija, in sicer zaradi občutka nezmožnosti in nezadostnosti, ker se bojimo, da ne bomo kos vsem nalogam.

več »

Grozljivi gost: nihilizem in mladi; Miti našega časa »

Umberto Galimberti »

Grozljivi gost in Miti našega časa, knjižni uspešnici italijanskega filozofa Umberta Galimbertija, bosta od 13. aprila 2015 ponovno na naših policah.
Naročite ju do 13. aprila 2015 s 15-odstotnim popustom (ob nakupu posamezne knjige) oz. s 25-odstotnim popustom (ob nakupu obeh hkrati).

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.