Ko sledimo izvoru današnjega Homo sapiensa v preteklost, dosežemo točko, ko se ta dovolj razlikuje od današnjih ljudi, da zasluži drugačno vrstno ime, denimo Homo ergaster. Pa vendar so na vsakem koraku posamezniki domnevno dovolj podobni svojim staršem in otrokom, da sodijo v isto vrsto. Zdaj gremo še dlje v preteklost in sledimo izvoru Homo ergasterja; v nekem trenutku prispemo do točke, ko so posamezniki dovolj drugačni od ›običajnega‹ ergasterja, da dobijo drugačno vrstno ime, denimo Homo habilis. In tu je ključ mojega razmišljanja. Še dlje v preteklosti naletimo na posameznike, ki se dovolj razlikujejo od današnjega Homo sapiensa, da zaslužijo drugo rodovno ime: denimo Australopithecus. Problem je v tem, da je ›dovolj različen od današnjega Homo sapiensa‹ nekaj povsem drugega kot ›dovolj različen od prvega Homa‹, tu označenega kot Homo habilis. Pomislite na prvi primerek Homo habilisa. Njegovi starši so bili Australopithecusi. Torej spada v drugačen rod kot njegovi starši? Traparija! Da, brez dvoma. Toda ne moti se resničnost, moti se naša človeška trmoglavost, da moramo vse poriniti v določeno kategorijo. V resnici bitja, ki bi predstavljalo prvi primerek Homo habilisa, ni bilo. Tudi ni bilo prvega primerka katerekoli vrste ali rodu, reda, razreda ali debla. Vsako bitje, ki je kdajkoli živelo, bi moralo biti uvrščeno – če bi obstajali zoologi, ki bi to naredili – v točno isto vrsto kot njegovi starši in otroci. Pa vendar z današnjega gledišča in ob koristnem dejstvu – da, v tem paradoksalnem smislu koristnem –, da nam manjka večina členov, je uvrščanje v ločene vrste, redove, družine, rodove, razrede in debla nekoliko lažje.
Ko bi le imeli popolno in neprekinjeno sled fosilov, nekakšen filmski prikaz vseh evolucijskih sprememb, ki so se zgodile! Pa ne samo zato, ker bi rad videl osramočene obraze tistih zoologov in antropologov, ki se zapletajo v vseživljenjske prepire glede tega, ali neki fosil pripada tej ali oni vrsti, temu ali onemu rodu. Gospodje – sprašujem se, zakaj med njimi nikoli ni nobene dame –, prepirate se o besedah, ne o resničnosti. Že Darwin je v knjigi Izvor človeka zapisal: »V vrsti oblik, ki prehajajo prav polagoma od opici podobnega bitja do današnjega človeka, bi bilo nemogoče jasno opredeliti točko, od katere dalje bi morali uporabljati že pojem ›človek‹.«
[…]
Vsak fosil, ki bi potencialno lahko bil vmesni člen med človečnjaki in ljudmi, je vedno uvrščen kot Homo ali Australopithecus. Noben ni nikoli uvrščen med vmesne člene. Zato vmesnih členov ni. Toda kot sem pojasnil zgoraj, je to neizogibna posledica dogovora o zoološkem poimenovanju, ne pa dejstvo resničnega življenja. Tudi najpopolnejši vmesni člen bo še vedno potisnjen v enega od dveh rodov; pravzaprav bi ga polovica paleontologov imenovala Homo, druga polovica pa Australopithecus. In namesto da bi se paleontologi združili ter sporazumeli, da so negotovi vmesni fosili točno to, kar bi po evolucijski teoriji pričakovali, se nanje vedno lahko zanesemo, da bodo z nenehnim prerekanjem okoli terminoloških nesporazumov ustvarjali popolnoma napačen vtis.
To je nekoliko podobno pravni razliki med odraslo in mladoletno osebo. Za pravne namene in za določitev, kdaj sme mlada oseba voliti in se pridružiti vojski, nujno potrebujemo absolutno ločnico. Leta 1969 se je starostna meja za pridobitev volilne pravice v Veliki Britaniji znižala z 21 na 18 let (leta 1971 je bila ista sprememba uvedena v ZDA). Zdaj je v razpravi predlog, da bi jo znižali na 16 let. A ne glede na to, kakšna je ta zakonsko določena starost, nihče resno ne misli, da vas prvi udarec ure na osemnajsti (ali enaindvajseti ali šestnajsti) rojstni dan resnično pretvori v drugačno osebo. Nihče ne deli ljudi na otroke in odrasle brez ›vmesnih členov‹. Vsi vemo, da je celotno obdobje odraščanja dolgo zaporedje vmesnih stopenj. Nekateri od nas, bi lahko dejali, nismo nikoli odrasli. Podobno tudi človeško evolucijo – od Australopithecusa afarensisa do Homo sapiensa – sestavlja neprekinjen niz staršev, ki so rojevali otroke, ki bi jih današnji taksonom zagotovo vnesel v isto vrsto kakor starše. Podobno kot birokrati tudi taksonomi fosile vztrajno tiščijo v kategorije, kot sta Australopithecus ali Homo. Na muzejskih oznakah nikakor ne sme pisati ›na sredi poti med Australopithecusom africanusom in Homo habilisom‹. Zanikovalci zgodovine ta terminološki dogovor jemljejo kot dokaz za odsotnost vmesnih členov v resničnem življenju. Prav lahko bi tudi dejali, da ne obstaja nič podobnega mladostniku, kajti prav vsakdo, ki ga izberete, je bodisi odrasla oseba z volilno pravico (starejši od osemnajst let) ali otrok brez volilne pravice (mlajši od osemnajst let). Po njihovem torej pravna nuja po določitvi primerne starosti za pridobitev volilne pravice dokazuje, da mladostniki ne obstajajo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010