Svèt – da samo slišim ta naziv! Kup domišljavih manekenčkov, navdušenih nad misijo, da zastopajo drugi kup idiotov, ki jih za to sploh ni prosil. Samooklicani poglavarji, ki še preradi prevzamejo razmišljanje namesto lahkovernih množic in nenehno čenčajo o tem, da so izbranci lastne vrste, pri čemer opletajo s patetičnim »mi«, čeprav se med vrsticami vseskozi sluti samo »jaz«, skupinski duh pa krepijo z zvračanjem krivde na druge, ki da so menda glavni povzročitelji vsega hudega v življenju. Ne religija, pač pa politika je bila že od nekdaj opij za ljudstvo, in to pod geslom: »Politiki bodo že poštimali, kar je treba, jaz pa si bom medtem malo povrtal po nosu.«
Vrhovnemu vodji teh veljakov, ki so nenehno nakladali o častitljivi tradiciji, je bilo ime Mojzes. Očitno sta njegov lastnik ali lastnica že v rosnih mesecih slutila, da bo temno rjavi burmanec v življenju visoko prilezel. Sčasoma je okoli sebe zbral skupinico podobno po oblasti hlepečih dvornih lizunov, ki so se pod krinko panfelidaeizma napihovali, kako nujno potrebni da so. In – abrakadabra! – nekega lepega dne smo dobili svoje politične zastopnike, ki so se borili »za našo stvar«. Kaj natančno »naša stvar« pomeni, je bilo dolgo časa nejasno, dokler se ni pred kratkim Mojzesu in njegovim privržencem v obliki skrivnostnih umorov prikazal popoln alibi za nadaljnje nastopaštvo. Svèt je končno dobil upravičen razlog za vtikanje v zadeve svoje klientele. To pa še ni bilo vse. Tudi bevskači so bili blagoslovljeni s svojim Mojzesom, in to ne samo z enim, spremljali so ga še številni pomožni Mojzesi. Vsak je gnal svojo in nastala je velika godlja.
»Poslušaj, Plavi,« sem rekel poudarjeno strogo in se zasačil, kako se izogibam očitajočemu pogledu njegovega zdravega očesa, ki je kot žlahten vinjak bakrenasto žarelo na soncu. Stari se mi je kar malo zasmilil. Vse, kar je hotel preprečiti, je bilo nadaljnje prelivanje krvi. Namesto tega pa je moral poslušati moje bedaste izpade. Če dobro pomislim, bi bil pravzaprav on edini primeren za našega predstavnika. Bil je poosebljena čista vest revirja; samo on bi s svojo štorasto, dobrosrčno maniro znal presoditi, kaj je za nas špičjeuhe dobro in kaj ne.
»Da bo te razprave enkrat za vselej konec: grem s tabo na to bedasto zborovanje, kjer itak ne bomo ugotovili ničesar drugega kakor že znano dejstvo, da se interesi obeh strani ne prekrivajo. Pa naj bo. Mogoče bo čudežno delovalo že pojasnilo, da so se vsi primeri domnevnih umorov izkazali za čisto običajne nesreče. Ali za pretepe, ki so se nepričakovano končali s smrtnim izidom. Nikakor pa ne kot načrtovano nasilje ene vrste proti drugi. Ampak četudi zatem izbruhne tretja svetovna vojna, moram biti opoldne doma, saj me čaka dama, ki bi bila prav gotovo vredna vojne. Razmišljam, da bi skupaj odpotovala v Avstralijo in tam tekmovala s kunci, kdo se bo hitreje razmnoževal ...«
»Bi rad videl truplo, preden greva na srečanje?« je zvito vprašal, saj je dobro poznal mojo šibko točko – nebrzdano radovednost.
»Ne!«
»Res ne?«
»Ne!«
»Mogoče pa bi vseeno ...«
»No, prav, prav,« sem razdraženo kapituliral in upal, da bodo moji resnični nameni ostali prikriti. »Ogledal si bom truplo, že samo zato, da ti dokažem, da ni kar vsako teslo, ki trešči s strehe na tla, žrtev zločina.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2012