Nikoli se ne bi bil smel ovesti, saj je še tako globoka nezavest boljša od nenadne ločitve od ljubljene dnevne rutine. In nič ne prinese bolj uničujočih posledic kakor žensko bitje, ki kot biblično gorje udari nad rajsko življenje zakrknjenega samca. Če uporabim bolj politično obarvano izrazje, je najino zavezo z Gustavom, temelječo na svobodi, enakosti in bratstvu, še posebej pa na popolnem udobju, razdrl totalitarni uzurpator, ki je nameraval vsak hip udariti z vsemi pripadajočimi zastraševalnimi ukrepi ter vzpostaviti teroristični režim, v katerem bo neusmiljeno sankcioniran vsak najmanjši prekršek. Resnična tragedija pa je bila v tem, da se moj življenjski sopotnik, zdaj v zenitu svoje bebavosti, temu ni bil sposoben upreti.
Medtem ko sem se prebujal – začudilo me je, da sta me položila na posteljo v spalnici in me nista kar takoj zabrisala v smetnjak – sem z oddaljenih bojišč že slišal, kako novopečena generalica s pasjo strategijo prevzema oblast. Vse se ji je zdelo prekrasno, naravnost prekrasno, njen glas mi je rezal skozi možgane kot cviljenje zavor tovornega vlaka. Se Gustav sploh zaveda, kako čisto bi bilo videti stanovanje, če bi bile stene belo opleskane? Tipičen moški! Še sanja se mu ne o psihosomatskem vplivu barv sten na kakovost osebnega počutja. Nikoli ne bi zdržala v stanovanju z marelično roza pobarvanimi stenami. In ta pozlačeni posnetek babilonskega Frizijca na steni, bog pomagaj, ali smo v muzeju? Kakšna Lichtensteinova slika bi bila sicer malce dražja, a hkrati dobra investicija. O okusu je sicer možno razpravljati, a kabinet ima res šarm barake, ki jo najameš v Kalkuti. Oznaka kaos je v tem primeru veliko preblaga. Najbolje, da se kar takoj odpravi v mesto in ji prinese kup fasciklov, da mu bo lahko sistematično uredila zapiske. In če misli, da ni opazila napol pogrizenega kotleta v pomivalnem koritu, se moti. Ali sploh ve, da lahko zaradi mesojedstva umreš! No ja, zdaj se bo spremenilo še kaj drugega kot samo prehranske navade. In kar se tiče te zve… živali, bo treba določene navade privzgojiti tudi bitju z »nadvse nizko inteligenco«. Ne, zaradi tiste scene prej ne goji nikakršnih zamer, ampak konec koncev Gustav ni Tarzan in ona še manj Jane, in niti na misel ji ne pride, da bi vse življenje preživela kot mati Tereza, skrbeča za hišne ljubljenčke. Tako, na štiri oči, ljubši so ji psi ...
Sem potreboval še dodatno grožnjo, da dojamem, kako zelo so mi dnevi v rajskem vrtu šteti? Očitno res! Iz spoznanja zla se namreč pogosto izjalovi trhli kompromis. Možgani sesalcev so očitno narejeni tako, da poskušajo celo iz najbolj brezizhodne situacije izvleči nekaj dobrega. Hitro zdrsneš v položaj optimističnega klovna, čeprav bi moral imeti kurja očesa namesto oči, da ne bi opazil blata, v katerem tičiš. Samemu sebi začneš lagati in barantaš s katastrofo. Natanko to sem počel jaz. Pomislil sem: saj se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha – osupljivo, očitno sem že sam padel tako nizko, da sem začel posegati po ljudskih vražah. Trudil sem se celo vživeti v njen čustveni svet, čeprav vojaški roboti nimajo čustev. Ženska pač ni isto kot moški, sem ugotovil z grozljivo logiko, in ali ne bi bila prav klavrna predstavnica svojega spola, če ne bi znala godrnjavega partnerja zvleči v prekrasni svet šopkov na kuhinjski mizi, skupnih velikonočnih sprehodov in do groba trajajočega zbadanja glede oblačil in pričeske? Treba je priznati, da Gustav ni bil dvajsetletnik, ki bi ga razganjalo od hormonov in bi kakor pračlovek bivakiral v svoji jami med kupom aluminijaste embalaže hitro pripravljenih jedi in umazanih nogavic, od katerih se dvigajo oblaki strupenih plinov. Kljub temu pa se je v dolgih letih sobivanja v najino kultivirano okolje prikradla nekakšna sivina, ki jo pogosto zaslutiš v zaskorjeni moški družbi. Ali ne bi ljubeča ženska roka v ta sicer brezhibno delujoči, a zaradi tisočero samotnih obredov sčasoma zakrneli sistem vnesla nekaj svežine in sončave? To sem se začel povsem iskreno spraševati ... in si v naslednjem trenutku zakričal: Neeee! Kristus božji, ali se je prekletstvo, ki ga je ta babnica priklicala nad mojega ubogega prijatelja, zdaj preneslo tudi name? Le kdaj sem prišel tako daleč, da sem tega zlovoljnega zmaja, ki je nedvomno razmišljal samo še o moji eksekuciji, preobrazil v požrtvovalno mladoporočenko?
Moji strahovi so se v naslednjih tednih potrdili, ne, celo preseženi so bili. Samo svojemu fotografskemu spominu se moram zahvaliti, da lahko te mračne dni danes strnem v svoj besni dnevnik.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011