E-novice

Knjiga

Šest dni v Kataloniji

Bojan Brezigar

spremna beseda: Raül Romeva in Milan Kučan (predgovor)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 210

strani: 152

vezava: mehka, zavihi

izid: 21. 11. 2017

ISBN: 978-961-287-071-3

redna cena: 17,00 €

modra cena: 17,00 €

na zalogi

Novinar in politolog Bojan Brezigar (Trst, 1948) se z vprašanji manjšin v Evropi ukvarja že več kot štiri desetletja. Pretežno s slovensko manjšino v Italiji, kateri pripada, ob zavesti, da je jezikovna in kulturna raznolikost eden temeljev Evrope, zapisan v njeni načelni definiciji enotnosti v raznolikosti. Ker pa je večina evropskih držav še vedno centralistična ter zanemarja kulturno in jezikovno raznolikost, imajo ljudje, ki se s temi vprašanji ukvarjajo, veliko dela. Brezigar je bil mnogo let aktiven v evropskih manjšinskih organizacijah. Sodeloval je z Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom, Svetom Evrope in Visokim komisariatom OVSE za narodne manjšine. Obiskal je domala vse manjšine zahodnoevropskih držav, o njih poročal in aktivno participiral v pogajanjih. Za marsikateri evropski manjšinski narod je Bojan Brezigar referenčna osebnost, tudi za Katalonce, s katerimi že dolgo sodeluje.

Šest dni v Kataloniji je knjiga o šestih dneh, ki so zaznamovali katalonsko jesen 2017. Je kronika doživetij ljudi dobre volje, ki so prišli spremljat referendum o samoodločbi Katalonije in se znašli sredi divjanja španske policije, v zmedi, ki je v nekaj minutah obšla medije vsega sveta. To je tudi knjiga o Kataloniji, o večstoletnem prizadevanju Kataloncev za lastno državo, o hrepenenju po Evropi, ne samo zdajšnji Evropi, temveč o zibelki kulture, ki se je začela uresničevati s Karlom Velikim. Pred več kot tremi stoletji je španska nasledstvena vojna Katalonijo odtrgala od tiste Evrope, v katero se ljudje ob vsaki priložnosti želijo vrniti. Med državljansko vojno z bojnim orožjem, danes z orožjem demokracije – z glasovnicami na voliščih. Španska oblast je ta izraz demokracije zatrla s sodišči, nasiljem, pendreki. Kakšen konec bo imela ta zgodba, če ga bo sploh imela? Knjiga želi biti skromen poklon upanju, da se bodo Kataloncem uresničile sanje. Pa tudi upanju, da se bo Evropa spomnila tudi na vrednote, zaradi katerih je nastala.

Preberite odlomek

na vrh strani

Običajni vrvež na barcelonskem letališču ne daje slutiti, da se dogaja kaj nenavadnega. Letališče je veliko, vedno polno turistov, že drugo letališče, ki so ga v zadnjih desetletjih zgradili v Barceloni. Prvo, na zahodni strani, so zgradili za olimpijske igre pred 25 leti, za tiste čase zelo moderno, iz alabastra, ki mu je dajal poseben šarm. Zdaj je zastarelo, tam pristajajo čarterski poleti in nizkocenovni prevozniki. Drugo, novo, je veliko večje, moderno, polno trgovin, sodobno opremljeno, vendar malo manj prijetno od prejšnjega.
Vsi napisi so v treh jezikih. Na prvem mestu katalonščina, nato španščina, potem angleščina. Ko sem pred dolgimi leti pristajal na starem letališču, katalonščine ni bilo; ampak zdaj je to običajno. Je tudi lepo in prav.
Taksi me pelje v mesto. Barcelono poznam skoraj kot svoj žep in takoj opazim, da taksist pelje po nekih čudnih poteh. Vljudno vprašam, zakaj se peljemo po tej poti, pa mi pove, da je na območju univerze velika manifestacija, študenti in dijaki stavkajo in območje je dejansko zaprto. Stavkajo? Zakaj? Ker želijo glasovati, na referendumu, mi pojasni, rutinsko, kot da bi to bilo nekaj običajnega. Kot kaže, je, saj se manifestacije vrstijo dan za dnem, odkar je predsednik španske vlade Rajoy iz Madrida sem poslal policiste, ki so zaplenili glasovnice za referendum.
In res v središču mesta srečam veliko mladih obrazov, fantov in deklet, ovitih v katalonsko zastavo. Demonstrira jih okrog 70 000, kar je za Barcelono majhna manifestacija, mirno, brez nasilja in prerivanja, brez groženj, le geslo skandirajo: volem votar, hočemo glasovati. In votarem, glasovali bomo.
Mirne manifestacije so pomembna značilnost katalonskega gibanja. Liz Castro, ena od vodij nevladne organizacije Assemblea Nacional Catalana, ki vsako leto 11. septembra, ob katalonskem nacionalnem prazniku, prireja množične manifestacije, se je na srečanju letos spomladi pohvalila, da je na manifestacijah vedno vse potekalo mirno, celo nobenih odpadkov niso pustili, »razbili nismo niti enega kozarca«.
Ta sicer zelo odločna umirjenost pa tudi duhovitost in iznajdljivost označujejo to, kar se v Kataloniji dogaja v zvezi z referendumom. Kroži veliko zgodb. Na primer odločitev pristaniških delavcev, da ne bodo vzdrževali treh velikih potniških ladij. Pravzaprav so to trajekti, ki poleti na otoke prevažajo turiste, dva v Barceloni in enega v Tarragoni, ki jih je vlada najela za velike denarje (domnevno 300 000 evrov za posamezno ladjo dnevno) in tako zagotovila prenočišče za kakih 10 000 dodatnih policistov, ki so jih zato, da bi preprečili referendum, pripeljali iz drugih regij v Španiji. Katalonska policija tega namreč ni hotela opravljati, češ da mora skrbeti za varnost. Zaradi upora pristaniških delavcev je morala vlada za svoje policiste priskrbeti tudi catering, kar je policiste še bolj razjarilo, kot to, da so bivali v trajektih, kjer potniki običajno prespijo samo nekaj ur; kabine imajo komaj nekaj kvadratnih metrov, v vsaki kabini so spali po štirje, ni prostora za prtljago, ni ustreznih kopalnic. Katalonska televizija je prenašala izbruh policista, ki je svoje nezadovoljstvo izrazil z vzklikom Esta es merda!, To je drek!. Pred kamero, seveda. Menda je bil takoj premeščen.
Težave so tudi s šolami. Madridska vlada je sklenila, da morajo biti v nedeljo, na dan referenduma, šole zaprte. Šole so avtonomne in imajo svoj učni načrt, zato so ravnatelji za ta konec tedna, torej od petka popoldne ob koncu pouka in vse do nedelje zvečer, razglasili dan odprtih vrat, ko bodo v šoli potekale didaktične dejavnosti. Prišli bodo starši in drugo prebivalstvo in veliko se bo dogajalo, zato ta konec tedna šol ne bodo mogli zapirati. Priznajmo, da imajo Katalonci poleg velike iznajdljivosti tudi izreden smisel za humor.
Počasi se prebijamo skozi mesto do hotela. Na njegovem pročelju je velika katalonska zastava. Sploh je po vsem mestu veliko zastav in transparentov z raznimi napisi, med katerimi prevladuje beseda, ki je ni treba prevajati, Democràcia. Veliko je tudi manjših zastav z napisom Sí, Da – navodilom, kako je treba glasovati, saj je kampanja za referendum prepovedana. Španija je namreč sklenila, da je referendum nezakonit, zato je prepovedala vsakršno propagando. Ljudje so si jo ustvarili sami na domačih računalnikih in z lističi formata A4 prelepili vse, kar se je dalo prelepiti, od zidov, avtobusnih čakalnic do drogov javne razsvetljave. Občine so dobile nalog, da je treba to »nezakonito propagando« odstraniti, a kaj, ko tudi v Kataloniji primanjkuje osebja in je za to delo treba časa. To, da na pročelju hotela, ki je del velike hotelske verige, visi le ena katalonska zastava, si je vredno zapomniti.
Moj prvi opravek v hotelski sobi je za računalnikom, poklicna deformacija pač. Odprem sporočilo, ki sem ga dobil od enega svojih katalonskih prijateljev. Poslal mi je mojstrovino katalonskega humorja: navodila osebju na voliščih, ki seveda niso navodila, saj je referendum nezakonit, zato objave te vrste niso dovoljene. Navidez je to vabilo na koncert, ki pa si ga je treba po svoje razlagati. Izvirno besedilo objavljam polkrepko, ležeče pa sem pisal razlago:

Naslov je POMEMBNO
Sledi besedilo.
Včeraj so vam iz tovarne instrumentov dostavili zaželene urnike za začetek dneva koncerta.
Včeraj so vam poslali glasovnice in ostalo gradivo za odprtje volišč.
7:00 Vsi naj pridejo na kraj, kjer bo treba igrati.
Vsi naj pridejo na volišče.
8:00 Začela se bo priprava zborov z izbranimi besedili.
Pripraviti bo treba glasovalne lističe.
8:30 Če besedila niso prispela, bomo iskali nekoga, ki jih bo izdelal s pomočjo prisotnih skupin zbora.
Če do te ure ne boste prejeli glasovalnih lističev, jih morate natisniti s fotokopirnim strojem.
9:00 Koncert se začne.
Volišča se odprejo.
Svetujemo, da ne pridete z blagom, ki bi razkrivalo, katero pesem bo vsakdo igral.
Svetujemo, da ne prihajate z zastavami, ker bi bilo razvidno, da greste na volišče.
Če ne bodo pustili igrati, bomo vsi v vrsti čakali pred vrati avditorija.
Če nam bodo hoteli preprečiti glasovanje, bomo v vrsti čakali pred voliščem.
Primerno je, da prinesete partituro od doma (v večjem formatu od izvirnega), da bo jasno, da čakamo, da bi lahko peli.
Dobro bi bilo, da prinesete fotokopijo glasovalnega lističa v večjem formatu, da bo jasno, da ste prišli na volišče.
Ne skrbite za partiture. Dobili jih boste na mestu koncerta.
Ne skrbite za lističe, s katerimi boste zares glasovali, dobili jih boste na volišču.
Ker bo koncert trajal ves dan in bo prišlo mimo veliko pevcev, bomo ostali in poslušali petje drugih vse do zaprtja avditorija.
Ker bo glasovanje potekalo ves dan in bo volivcev veliko, bomo v velikem številu ostali pred volišči in čakali, da volijo še drugi, vse do zaprtja volišča.
Če bi hrup motil sosede in bi nas prosili, naj prenehamo peti, bomo sedli na tla pred vhodom v avditorij, ne da bi se spopadli s komerkoli. Pri vsakem avditoriju bo nekdo, ki bo imel navodila za ukrepanje v takih primerih.
Če bi kdo ugovarjal, da smo preglasni, bomo sedli na tla pred voliščem in se ne bomo z nikomer prerekali. Pred vsakim voliščem bo nekdo zadolžen za to, da daje navodila za ukrepanje v takih primerih.
Če se ob prihodu ob 7. uri ne bomo mogli približati avditoriju, se bomo postavili v vrsto tam, kjer nam bodo to dovolili, vedno z nasmeškom in partiturami, ki jih bomo prinesli od doma (te partiture so samo zato, da jih pokažemo, za koncert jih ne bomo potrebovali).
Če ob 7. uri ne bomo imeli dostopa do volišča, bomo čakali v vrsti, kjer bo to mogoče, vedno z nasmeškom, in kazali kopije glasovalnih lističev, ki jih bomo prinesli od doma. Ti lističi so samo zato, da jih pokažemo, ne bomo jih potrebovali za glasovanje.
VSE TO BOMO NAREDILI Z NASMEŠKOM, VESELJEM IN V SPROŠČENEM OZRAČJU.

ZELO POMEMBNO JE, DA SE MED POTEKOM GLASOVANJA NIHČE NE POŠKODUJE.
Kakršnokoli spremembo vam bomo sporočili čim prej.

Dober koncert.
Dobro glasovanje.
IGRALI BOMO!!!
GLASOVALI BOMO!!!

© Modrijan založba, d. o. o., 2017