E-novice

Knjiga

Ko je oslica zagledala angela

Nick Cave»

prevod in spremna beseda: Andrej Pleterski

naslovnica: Branka Smodiš

format: 150 × 235

strani: 328

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-550-1

redna cena: 33,10 €

modra cena: 31,44 €

vaš prihranek: 1,66 €

na zalogi

Kot se na prvi pogled zdi, da je Nick Cave najbolj nenavaden Avstralec, to velja tudi za njegov prvi roman Ko je oslica zagledala angela (And the Ass Saw the Angel, 1989). A le na prvi pogled. Cave je roman pisal, po njegovih navedbah, v precej skrajnih in obsesivnih razmerah, v obdobju, ko je živel v Zahodnem Berlinu, tik pred padcem Berlinskega zidu: »Bil sem precej odtujen od sveta. Zelo obsedeno obdobje.« Ob tej izjavi bi si lahko zamislili precej kaotičen roman, vendar nas preseneti njegova verističnost, močna nazorna zgodba in fabulativna kvaliteta, ki si jo je avtor dobro zamislil.
Roman se dogaja v Ukulorski dolini, dogajanje pa se vrti okrog verske ločine ukuliti. Nick Cave v Oslici temeljito razišče zgodovino okvarjene psihe svojih likov in splete izjemno slikovito in silovito povest o ozkogledi verski licemernosti, ki se nasilno sooča z dušo drugačnega posameznika in ga pahne na rob in čez. Kot njegovi glasbeni liki, ki se opotekajo ob robu civilizirane družbe, pijani in umazani in osamljeni, se tudi glavni lik romana Evkrid znajde v svetu, za katerega avtor ni predvidel nobene utehe, zgolj nelagodno zavetje za zidom »normalnosti«.
Ko je oslica zagledala angela je danes kultna knjiga v vseh angleško pišočih kulturah in tistih mnogih, ki premorejo njen prevod. Predvsem bralci pa so jo v zaupanju, da je enako nepopisna kot Cavova glasba, vzeli za svojo. V njej je avtor ozvočil žalost v samoti odrinjenosti. Ne preseneča torej, da ji je odmeril neprimerno več prostora kot lepoti, nedolžnosti, ljubezni, dobroti. A kot dokazuje njegov roman, si v literaturi hrepenenje in žalost mesto izborita veliko lažje, saj sta po svoji naravi bolj intimna in ne pod tolikšnim pritiskom ihte in nuje glasbene industrije. Delo se sicer bere kot logični podaljšek temačnega sveta, ki ga je ustvarjala že njegova glasba, vendar si v njem neobremenjen z dolžino posamezne skladbe končno lahko da duška in preveri svoj ustvarjalni in domišljijski domet, ki sega do nebeških višav.

____________

Nick Cave bere odlomek iz romana, Centralni park, New York, 1992

Zapisali so ...

na vrh strani

Tudi tisti bralci, ki danes zaradi poplave spletnih knjigarn slovenski prevod najraje preskočijo in se odpravijo naravnost k izvirniku, bodo kaj kmalu ugotovili, da smo Andreju Pleterskemu za njegov podvig lahko še kako hvaležni, kajti, kot prevajalec zapiše v spremni besedi, »bralec bi utegnil dobiti občutek, da gre za knjigo, ki visoko kotira na natečaju za književno delo z največ pridevniki«. Najbrž ni treba posebej omenjati biblijskega sloga, ki se pojavlja že v številnih Cavovih besedilih, v Oslico pa stopa že z naslovom, aluzijo na priliko o Bileamu in oslici, ki sporoča, da človek zaradi svoje kratkovidnosti pogosto prezre tisto najočitneje v življenju.
Pleterskemu, ki mirno prizna, da je pri prvem branju gosto metaforičnega, z zvočnimi figurami natrpanega, baročno stiliziranega Cavovega sloga v angleščini obupal že pri 38. strani, je mukotrpni proces prevajanja vzel skoraj toliko časa, kot ga je Avstralcu pisanje (pri tem je treba vedeti, da je v tistih analognih časih Cave stopil še en korak nazaj in roman, preden ga je natipkal na pisalni stroj, napisal na roko … in – vsaj, če gre apokrifnim anekdotam verjeti (in najbrž jim ne gre) – na nekaj mestih tudi z lastno krvjo.

Ana Jurc, MMC RTV SLO, 23. 9. 2011

_______

Nick Cave, glasbenik, leta 1957 rojen Avstraliji, vodja bendov Birthday Party (19731983), Bad Seeds (1983) in Grinderman (2006), poet, glasbenik, sin knjižničarke in profesorja književnosti, pisec in strasten interpret oglušujočih, robatih viž in žametno otožnih ljubavnih napevov, je svoj prvi roman ustvarjal tri divja leta v Berlinu (mimogrede, vmes je na slovenski kulturni praznik leta 1987 prvič gostoval v njemu tako ljubi Ljubljani), naposled pa ga, posvečenega tedaj že bivši punci, rojakinji in takisto pevki Aniti Lane, izdal leta 1989.
Debeli dve desetletji pozneje ga prebiramo tudi v slovenskem prevodu Andreja Pleterskega, ki je opravil veliko delo: temačno, skrbno zgrajeno štorijo, prežeto z gosto, večplastno metaforiko in prepredeno s številnimi referencami, zlasti bibličnimi, je v naš jezik prelil imenitno, ob tem pa ji pripisal še poznavalsko poglobljeno spremno besedo, v kateri prečeše genezo dela, njegove vsebinske in jezikovne odlike, njegov pomen in odmev. Natančno pregleda stičišča Oslice in Cavovih starejših pesmi, kjer so se mnogi motivi in teme že nakazovali, a se prosto razmahnili šele v romanu, ko mojster ni bil ukleščen v nekaj minut kakor v studiu. Pleterski ugotavlja, da tako pevčev glasbeni opus kakor romaneskni prvenec »prežema svojevrstna poezija, poetičnost in osupljivo homogena avtorska poetika ter ikonografija«.
Cave je roman ob nedavni dvajseti obletnici prve izdaje za jubilejni ponatis temeljito prečistil, iz njega izločil nekatera poglavja, ga skušal napraviti bolj priljudnega, v slovenskem prevodu pa beremo prvotno, integralno različico, po svoje privlačno prav zato, ker se manj meni za bralca.
/.../
Konec je lep. Srhljiv. Za vrhunski užitek si je treba takoj po zadnji besedi predvajati peklensko Tupelo z albuma The Firstborn Is Dead (1985).

Andraž Gombač, »In oslica zagleda Slovence«, 7. val, Primorske novice, 16. 9. 2011

_______

Zgodba se ne razvija povsem linearno, temveč tu in tam zavije v zakotne ulice in se zato odmotava v izjemno ležernem ritmu. Številne in včasih izjemno dolge pripovedne premore zapolnjujejo izčrpni opisi mračne okolice in avtorjevo šarjenje po Evkridovi zavesti. Nick Cave bralca sicer nenehno obklada s posrečenimi metaforičnimi okruški in ga zapeljuje v izložbe razkošnega, a nevsakdanjega besednega nabora, vendar je zgoščenost pridevkov na določenih odsekih že tolikšna, da te besede potegnejo medse kot živo blato. Bralsko še bolj utrujajoči pa so občasni stampedi piščevih misli, ki jih je skorajda nemogoče ukrotiti. Tako se lahko vprašamo, ali je avstralski glasbenik pri pisanju romana, ki je nastal že na robu osemdesetih let prejšnjega stoletja, sploh razmišljal, kako gosto literarno obaro lahko bralec zaužije. Zdi se torej, da je pri ustvarjanju prvenca Nicka Cava šlo bolj za nekakšno besedno masturbiranje ali detoksikacijo lastnih misli, ob pomoči česar pa knjiga zdrkne v literarni larpurlartizem.

Sandra Krkoč, Dnevnik, 4. 8. 2011
_______

Slovenski prevod Andreja Pleterskega ne izgublja na bogatosti jezika, je pa res, da je branje naporno, saj jezik, ki ga govori nemi Evkrid, nima značilnosti pogovornega, živi zgolj v njegovi glavi in se ne ozira na družbene konvencije. Medtem ko je v večini knjige strnjenost vsaj delno razbita s kratkimi poglavji, v tretji knjigi doseže vrhunec, tako slogovno kot vsebinsko, ko se Evkrid vrti v zablodah in temačnih mislih. Občasni izbruhi vulgarnosti in nasilja, tudi nad jezikom, se tako zdijo edino logični.
Končna sodba: Pohvalno je, da smo prvenec Nicka Cava končno dobili tudi v slovenščini in to v odličnem prevodu. Kljub temu, da gre za vsebinsko in slogovno naporen roman, je Ko je oslica zagledala angela prava poslastica za vse oboževalce Nicka Cava, ki bodo ob branju lahko iskali vzporednice z njegovimi glasbenimi presežki in se potopili v svet temačneža iz Avstralije.

Deja Crnović, SiOL, Knjižni molj, 3. 8. 2011
_______

Oboževalci besednega mojstrstva temačnega Avstralca bodo uživali v povezavah s Caveovimi besedili (v številnih je namreč moč najti aluzije na roman), sicer pa branje priporočamo tistim, ki se vam zdi poletje že samo po sebi dovolj sončno, da se s pomočjo knjig radi potapljate v temačne globine človeške duševnosti. Pripovedovalec romana je že od rojstva nemi Euchrid Eucrow, rojen v izmišljeni dolini na ameriškem Jugu, kjer vladajo hinavščina, verski fanatizem in krutost do vseh živih bitij. Caveov stil je baročen, poln bibličnih citatov … Roman številni ocenjujejo kot prvovrstno mojstrovino – vsekakor pa ne gre za lahko prebavljivo branje.

Tina Košir Mazi, Projekt27, 2. 8. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Tistega jutra, ko sta se rodila, je plodnico prvi pretrgal njegov brat, in kakor bi prav tisto edino zavzeto dejanje zakoličilo nasprotno precedenčnost pri inertnosti v njegovem nadaljnjem življenju, se je Evkrid, takrat brezimen, oklenil bratovih peta in štrbunknil na svet v vsej veličastnosti nepovabljenega gosta.
Opoldansko sonce se je vrtinčilo na nebu kot staljen vijak in se zadiralo v tanko streho in katranaste deščene stranice kolibe. Notri je za svojo mizo sedel ata, obkrožen s svojimi domišljenimi umotvori iz vzmeti in jekla, se pri tem potil v pasji vročini, podmazoval svoje pasti in si zaman skušal osamiti ušesa pred pijanskimi izbruhi svoje žene, ki je dajala vse štiri od sebe in tulila na zadnjem sedežu starega pogorelega ševroletka. Ponos kupa odpada, tale na opeke postavljeni avtomobil za kolibo, kot nekakšna velikanska školjka, ki jo je v gnusu odvrglo nekakšno predimenzionirano plazeče gomazilo.
Tam je v porodnem zvijanju kričala njegova maliganska soproga spričo čudeža, ki je nabrekal in brcal v njej, medtem ko je na zob dajala steklenico lastnega domačega belega jezuščka, majala nakoljenega ševroletka ter stokala in vpila, vpila in stokala: »Ata! A-ta! A-ta-a!« dokler ni zaslišala, kako so se odprla vrata kolibe, in nato, kako so se zaprla, nakar je vzela od jutra slovo in prešla v nezavest.
»Preveč nažgana za potiskat,« je pozneje Evkridu pravil ata.
V poskusih, da bi steklenico žganja osvobodil iz njenega umazanega prijema, zakaj celo neprisebna se je je še naprej oklepala, je ata steklenico previdno razbil na rjastem repastoplavutem avtomobilskem zadku.
Za babico je vzel intuicijo, velik stekleni odkrušek pa za rezača, svojo obnemoglo nosečnico razkrečil in ji oblil intimne predele s tropinovim žganjem. V verižnih kletvinah, ki so mu drle iz ust, in ob brenčanju vsega živega poletnega mrčesa, ob sončnem nebu, daleč naokoli brez oblačka, po peklenskem kriku in izbruhu izcedkov, sta ven telebnila dva slinasta snopa.
»Jezusmarija! Dva!« je vzkliknil ata, a je eden kmalu umrl.

V kolibi sta na mizi drug ob drugem, s časopisnim papirjem obložena, stala zaboja. Živalske pasti so bile premaknjene in razobešene po zidovih.
Dva zaboja, v vsakem dete. Ata je poškilil noter.
Od nobenega niti glasu, oba sta ležala dokaj mirno na hrbtu, gola kot ob rojstvu, z očmi pa široko odprtimi in begavimi. Ata je iz hlačnega žepa izvlekel oglodan konček svinčnika in se z nezaupljivim pogledom sklonil k malčkoma ter pri dnu posteljice prvorojenca napisal »št. 1«, potem ko je oslinil konico, pa še »št. 2« na posteljico, v kateri je ležal Evkrid. Zatem se je vzravnal in se oziral od enega proti drugemu, kar sta mu eden in drugi vdano vračala.
Imela sta nenavadne mandljaste oči z nekoliko nabuhlimi vekami v odsotnosti trepalnic, modre, a tako blede, da so mejile že na rožnate; zaverovane, zavzete, nikoli pri miru, niti za hip – toliko bolj se je zato zdelo, kakor da te čudne oči plovejo, plovejo in lebdijo in drhtijo v jamicah brez trepalnic.
Evkridek je zakašljal, odsekano, da mu je drobni rožnati jeziček pljusknil ob zgornjo ustnico, nato pa se spet zvil nazaj. In kakor bi čakal na znamenje in ga prepoznal v Evkridovem negotovem suhem kašlju, je hrabri prvorojenček zaprl oči in utonil v sen, iz katerega se ni več predramil.

»Zbogom, brat,« sem si rekel, ko je oddrsel, in eno celo minuto sem mislil, da se tudi sam pogrezam, pizda, takšen mraz je vel od njegovega umiranja.
Potem je skozi mirno noč zajadrala bučna vihra njenega kuzlovja, moje matere, mame, ki je robato vreščavo psovala skozi sam anus prostaštva, pri tem pa udrihala po ševroletkovi stranici in se oglašala: »Kjee je moja flaša!«
»Kjeeee je mooja flaša!«

Ata mi je okrog gležnjev in prsnega koša namestil improvizirani prisilni sponi, s čimer me je primoral, da sem se v zaboju – svoji posteljici – obdržal v vodoravni legi – a sem si, ker me je nažirala neizmerna potreba po opazovanju, česa se je moj brat nakanil zdaj, ko se je tako na vrat na nos pognal v Večnost, prizadeval dvigniti glavo v upanju, da bi ga s stegovanjem vratu s pogledom vsaj bežno ošvrknil.
Potem ko so me brez opozorila zvlekli v Življenje, izvrženega iz zapitih sesirkov nosečnosti – ah, tiste čumnate, v kateri sva kar plula in plula! – sem se zdaj še vedno otresal zaprepadle rojstne travme, zato je moje pojmovanje te končne Skrivnosti, kot si prav lahko predstavljaš, bilo sramotno nepoučeno. Hočem reči, kako bi naj vedel, da je Smrt tako sakramensko smrtna?
Naj obrnemo tako ali drugače, priveze, naj sem še tako rogovilil in se silil, nikakor niso popustile – ne, kar niso popustile, da sem naposled opustil sleherno upanje. Kar obležal sem tam od silne tlake, brez sape, in mislil, res, mislil na rajnkega brata poleg mene v gajbi za sadje, mislil na to, kako pri vragu bo prišel do Nebes, če ima vsaj pol toliko težav kot jaz pri rahljanju teh spon?
Vendar mi je pri tem prvem, velikem, jalovem in naposled preroškem boju uspelo izviti eno ročico na svobodo – z enim samim členkom, velikim kot ličinka, pa sem odtrkal sporočilo s pomočjo sistema šifriranih trkljajev, tipljajev in opuščajev, ki sva jih z bratom dognala v času plovbe v brbotavi drhtavici maternice.
Ne -- pozabi -- svojega -- brata -- odgovori
Brat pa nič. Še v drugo sem odtrkal isto, na koncu pristavil prosim, ampak spet nič. Prosim. Prisebno sem mu razložil, kakšno je Življenje, in ga povprašal, ali je v Smrti razvil kakšno posebno sposobnost. Moja znamenja pa so postala vse bolj roteča in nepovezana. Jalovi trkljaji so zveneli votlo in samotno, ko so neodgovorjeni obviseli nad mojim zabojem.
Življenje -- je -- slabo -- je -- pekel -- znaš -- leteti -- pekel -- pekoč -- pomoč
Končno sem se obvladal in z zdaj odrgnjenim členkom v joku po notranji strani svojega zaboja odtrkal poslednje sporočilo.

Padla je noč – zdaj to vem – toda ležeč vznak pod jarmom sem v svoji osami z vse večjim prezirom opazoval, kako je predirna dnevna svetloba postajala mrakobna, nabita z bizarno glasbo temine – skoviki, nenehnimi kriki, švigi, pošastnimi tuleži – da sem mislil, da je napočil konec sveta.
Nastopil je bil sodni dan in edino moje početje je lahko bilo ležanje tam – da, in lahko rečem, da sem počenjal točno to – ležal tam in se prepuščal, da me požre trdota teme, v čakanju na skrinjo zaveze in blisk in glasove, grome, potrese in bijočo točo.
Počasi je moj svet zastrl mrtvaški prt strahu in črnjave senčave, in ko nisem več videl ničesar drugega kot najtršo temoto, sem zaslišal zloslutne korake, svinčene in nestalne, ki so prečili verando in zastali za vrati.
Pritajil sem se v zaboju.
Neznansko je zaškripalo, ko so terasna vrata zanihala, slišati je bilo tipanje za zapahom, gromoglasen »Jebem ti vrata«, izbruh bele svetlobe, zaletotresk vrat, obupno riganje – in v sobo se je strmoglavo prebila moja mati, se slepo opotekla mimo in izginila na drugi strani.
S stropa je neposredno nad mojo posteljico visela samotna gola žarnica. Žgoče je pulzirala, brezsramno in hipnotično, jaz pa sem ležal na hrbtu in čedalje bolj nevoljen opazoval vse številčnejši nočni mrčes, zgrnjen okrog brenčavega interesnega središča. Nemočno sem opazoval, kako je vsako minuto ali kaj takega kakšna prevneta vešča ali mušica ali muha trčila v smrtonosno žarnico, da ji je krilca in dlačne pritikline scvrlo v pepel. Njeno jalovo opravilo se je zatorej končalo z vpijočim spustom, brez izjeme padcem v notranjost zaboja za sadje, v katerem sem ležal jaz. Vrteči mrčesoidni amputiranci so mi smetili zaboj – umirali grozljive smrti, njihove poslednje agonije so potekale v vsesplošni vpijoči ekscesnosti meni pred očmi, in naposled učakali svoj bridki konec, oropani življenja – na smrt mrtvi.
Tedaj sem dojel, zakaj se mi je moj blagi pokojni brat zdel tako pokorjen. V njem ni bilo več Življenja. Samo Smrt.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Smrt Zajčija Munra »

Nick Cave »

Zajči je oče, sin in mož, ki s sinom Zajčijem mlajšim v rumenem fiat puntu vijuga po neposredni okolici angleškega Brightona, s katerim ima Nick Cave že več kot desetletje osebno bivalno izkušnjo, in se gre akviziterja z resnimi ambicijami alfasamca.
Iz naslova avtorjevega drugega romana, izdanega polnih dvajset let po prvencu, je razvidno, da nam avtor ni želel zamolčati, kako osrednji lik konča, slej kot prej pač umre. Toliko bolj se zato delo bere kot študija Zajčijevega vse bolj vražjega početja in poti, med katero s številnimi izostrenimi podrobnostmi, ki z nadvse uspelimi stranskimi liki in značilnim avstralskim humorjem pomenijo tudi največjo kvaliteto tega književnega dela, gradi sila prepričljiv psihološki portret antijunaka, ki ga dodobra nasloni na odnos do devetletnega sina, ki služi kot lakmusov papir poteka dogodkov in za katerega neumorno utripa bralčevo srce.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.