E-novice

Knjiga

Po volčje

(romanet o volkovih, ljudeh in naravnih pojavih)

Antonín Bajaja»

prevod in spremna beseda: Nives Vidrih

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 296

vezava: trda

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-479-5

redna cena: 22,50 €

modra cena: 21,37 €

vaš prihranek: 1,13 €

na zalogi

V romanu Po volčje živalski svet s svojo totalno poezijo in homogenostjo volčjega presega predvidljivo človeškost. Tudi tukaj gre za spoj in soobstoj starega in novega, za iskanje harmonije v podeželskem okolju in njegovem koloritu, za duhovno zorenje, za predajanje modrosti iz roda v rod, za konglomerat totalne sedanjosti, ki se razpreda v preteklost in prihodnost in posrka vase vse vidike in razsežnosti bivanja ter vsa duhovna obzorja. Za brisanje meja med funkcioniranjem človeške in volčje družine. V kolektivno nezavedno presenetljivo vstopajo volkovi s svojim ne-umom, pred-umom, s svojo instinktivnostjo, čutnostjo, intuicijo …, volkovi kot duhovna bitja na predracionalni ravni.
Roman je izšel v paru z Denarjem od Hitlerja Radke Denemarkove.

Prevod je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo republike Češke.

Preberite odlomek

na vrh strani

Družini se je zvečer po celodnevnem počitku posrečilo ujeti srnjaka. Volkulja in Purim sta mu odrezali pot umika proti gozdu, Volk in Čingis pa sta ga nagnala na nagnjeno jaso, pokrito z visoko plastjo snega, ki jima je bila v prid. Po nekaj minutah bega – vsak doskok je bil polomija – je žrtev s pregriznjenim vratom ležala v zameteni jami starega podrtega drevesa.
Nasitili so se in stekli nekaj sto metrov naprej. Prvič po dolgem času so čutili, da jih nič več ne sili k nadaljnjemu teku. To so občutili tako močno, da so se zbrali in sedli, kar je spominjalo na obred, ampak ker niso vedeli, kako sprejeti nenadno spremembo, je v njih naraščala napetost. Mišice so jih otrpnile, drhteli so, njihova srca so nekam hitela. Ušak je zaradi vsega tega začel tiho cviliti, za njim tudi Beltyna. Oba sta skušala najti zatočišče pri materi, ta pa se, prisluškujoč gozdnim šumom, ni menila zanju. Pozornost sta preusmerila na Purim. Hotela sta se stisniti k njej, ampak tudi pri njej sta potegnila kratko. Zarenčala je nanju, Ušak se je komaj izognil njenim čekanom. Prekobalil se je k Čingisu, s čimer je izzval mikastenje, temu se je najprej iz solidarnosti pridružila Beltyna in istočasno hočeš nočeš tudi Purim.
Volk je pretepače na začetku samo opazoval. Njihovo naskakovanje mu je morda celo prišlo prav, za trenutek ga je odrešilo ugibanja. Vmes je posegel šele na Volkuljin namig. Izgrednike je pomiril brez nepotrebnega odlašanja. Čutil je, kako iz srditega tropa izpuhteva neznana tesnoba. Obred se je končal, zaslišal je bevsk. Tenek, izzivalen. Ozrl se je in opazil Volkuljo. Stala je lučaj proč v vrzeli med drevesi, kamor je pronical jezik lunine svetlobe. Mesec je šele rasel, ampak nebo je bilo v nasprotju z včerajšnjo nočjo jasno in temo je z ostro belino razsvetljeval tudi sneg. Gledala ga je in rekla: Pridi, za nekaj časa bova zbežala. To je povedala samo njemu, drugi so razumeli. Zato so pustili starša, da sta izginila nekam gor, zato so se ulegli v toplo gručo – o mržnji ni bilo več sledu, prepustili so se potrpežljivemu čakanju.
Na slemenu hriba sta Volk in Volkulja našla nekakšen pomol, ki je ponujal nenavaden razgled po pokrajini. Kamor je segal pogled, so valovile gore, zavarovane z grobo dlako gozdov, obljubljale so obilje hrane, skrivališč in kotičkov, od koder izvirajo impulzi za meditacijo. Volčji par je čutil, da ravnokar stoji na enem takih mest; mogoče so tu nekje pod snegom med skalami, poleti poraslimi z grmički borovnic, dremali ostanki vonjav in dotikov – mogoče tudi volčjih.
V troedini svetlobi snega, zvezd in meseca sta si ogledovala obrise grebenov, vrhov in žlebov, vsaka od oblik je k celoti prispevala lastno posebnost in z njo misel, ki je čakala na razumevanje. Volku se je od neizrečenega izziva naježila dlaka. Volkulja je to opazila, s šapo je zamahnila po njem, to je spominjalo na ljubosumje, in njegovo pozornost preusmerila na čuden zvok. Do njiju je prihajal iz nekajkilometrske oddaljenosti in je v iglaste tonske načine okoliških smrek vnašal doneč kontrapunkt. Za človeška ušesa je bil na takšno razdaljo neslišen, volčjim pa ni mogel uiti. Nista še vedela, da tam nekje ob vznožju hriba, ki se mu reče Vilar, buči slap, vendar sta se že odločila, da bo domet tistega bučanja postal meja njihovega novega domovanja. (Kot nekoč glasovi cerkvenih zvonov?)
Vsaka odločitev prinaša olajšanje, z olajšanjem pogosto pride veselje. Oglasilo se je zavijanje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010