»Takole je na stvari, Zajko, če stopiš k enemu hrastu ali pa brestu ali čemu že – saj veš, h kakšnemu od tistih velikih primerkov – takemu z debelim, močnim deblom, z ogromnimi koreninami, ki se zaraščajo globoko v zemljo, in velikanskimi, z listjem obraslimi vejami, a ne, če torej stopiš k takemu drevesu in ga zatreseš, no, kaj se zgodi?«
Zajči punta pelje maksimalno počasi skozi stanovanjsko naselje Wellborne v Portsladu in gleda na seznam strank, ki mu ga je dal Geoffrey. Stolpnice preko dvorišča mečejo dolge, temne sence, Zajči pa se v puntu zgrbi in skozi vetrobransko steklo zre navzgor, kje naj bi bilo stanovanje pod posamezno številko.
»Res ne vem, ati,« reče Zajči mlajši, ki pozorno posluša in obnavlja podatke, kajti ve, da bo sčasoma verjetno dojel.
»Ja nič se ne zgodi, seveda!« reče Zajči in punta povsem ustavi. »Stojiš lahko tam in ga treseš, magari do jutri zjutraj, ampak iz vsega skupaj ne bo nič, razen da te bodo roke bolele. A je tako?«
Fantiču pozornost za hip odvrnejo trije mladeniči, ki posedajo na naslonjalu lesene klopi in kadijo. Razosebljenim, v širokih kavbojkah in prevelikih teniskah, jim konci cigaret žarijo iz temnih lin njihovih kapuc, da si Zajči mlajši hitro natakne očala in ponikne na svojem sedežu.
»Tako je, ati,« reče on.
Zajči odvrti okno, pomoli ven glavo in pogleda navzgor proti stanovanjem.
»Jebenti! Vsaj številke bi lahko dali na vrata,« reče.
Potem si nastavi vzvratno ogledalo, pogleda v svoj odsev in si popravi povoskano lasno pentljo, ki mu tiči na čelu kot rog kakšne bajeslovne živali.
»Če pa splezaš na grintavo, presušeno, pojebano drevesce s švohotnim debelcem in ene par listi, ki se ga držijo z zadnjimi vzdihljaji, in se ga okleneš z rokami in ga streseš ko sto mater – kot rečemo v našem žargonu – bo vse listje popadalo! Je res?«
»Res je, ati,« reče fantič, medtem ko opazuje, kako si eden od mladeničev potegne nazaj rob kapuce in razkrije belo hokejsko masko, na kateri je natisnjena človeška lobanja.
»Veliki hrast je torej bogatun, kajne, suhceno drevesce pa je tisto revše, ki nima denarja. Mi slediš?«
Zajči mlajši prikima.
»No, se pa to sliši bolj enostavno, kot je v resnici, Zajko. Pa bi rad vedel, zakaj?«
»Bi, ati.«
»Zato ker se tistega drevesca polasti vsaka pizda pa njen pesjan pa ga stresa do amena – od vlade, jebenih lastnikov stanovanj, loterije, na kateri pri milem bogu ne morejo nič zadeti, do občine, njihovih bivših pa stotine njihovih smrkavcev, ki tekajo naokoli, ker so preveč zabiti, da bi se znali obvladati, do zanič sranja, ki ga vidijo na teveju, jebenega Tescota pa trgovcev pa kazni za parkiranje, raznoraznih zavarovalnin za to pa za ono, bifejev, mešalcev za sadje, pa do stav – vsaka pizda pa njen trinožni, enooki pa garjavi pesjanar stresata to drevesce,« pravi Zajči in sklenja dlani, da je videti, kot da koga davi.
»Kaj pa boš potem naredil, ati?« reče Zajči mlajši.
»No, imeti moraš nekaj, veš, kar mislijo, da rabijo, to prvo kot prvo.«
»Kaj pa je to, ati?«
»Upanje ... veš ... sanje. Prodajati jim moraš sanje.«
»Kakšne sanje pa, ati?
»Kakšne sanje?«
Zajči mlajši vidi, kako si oče popravi kravato, nato pa se stegne k zadnjemu sedežu punta in pograbi svoj vzorčni kovček. Odklene ga, preveri njegovo vsebino in ga vnovič zapre. Pogleda Zajčija mlajšega, vzravna ramena, odpre puntova vrata, pokaže s palcem na svoje prsi in reče: »Sebe.«
Zajči spleza iz avta, nato pa se skozi odprta vrata skloni nazaj noter.
»Pridem takoj. Ostani v avtu,« reče in zapre vrata.
Zajči mlajši se živčno ozira, potem pa pomisli – no, devetletniku ne bo nihče nič naredil, še posebej takemu ne s temnimi očali – vendar iz previdnostnih razlogov zdrsne nekoliko nižje na sedežu in čez rob okna opazuje očeta, ki se približuje mladoletnikom – med katerimi so verjetno povzročitelji kakšnih stotih gnusih umorov, ki tudi kar naprej občujejo – ki sedijo na klopi.
»A kateri od vas ve, kje je stanovanje petindevetdeset?« vpraša Zajči.
Mladenič na sredi – čeprav Zajči ni povsem stoodstoten – reče: »Spizdi«, potem pa izvede nezavedno dlančno variacijo v freestyle raperskem slogu, le da z dvignjenim sredincem.
Zajči se vljudno zasmeje in reče: »No, ja, v redu, ampak mislite, da je petindevetdesetka v tistem bloku?« Pokaže na zahod. »Ali je v onem?« Pokaže na vzhod.
Mladeniči vlečejo vsak svojo cigareto, iz zavetja kapuc pa spuščajo izpuhe nosničnega dima. Nobeden ničesar ne reče, vendar je zaznaven splošen porast nasilniškega potenciala, ko mladostniki preoblikujejo telesno držo pod svojimi orjaškimi stripovskimi oblačili. Mladenič na sredi v zrak izstreli perlo pljunka, ki Zajčiju pristane pri nogah.
Zajči stopi korak bliže in ga nagovori.
»Veš, na kaj me spominjaš, sine?«
»Na kva, dedi?«
»Na ščegetavček.«
»Na kva?«
»Mislim, da zaradi kapuce.«
Zajči se obrne in se odpravi k prvi od stavb. Mimo ušesa mu švigne goreč ogorek in Zajči, ne da bi se ozrl, zakliče: »Pobralo vas bo od teh zadev! Raka boste fasali pa umrli!«
Pride do stopnišča stavbe in teatralično zamaha z rokami, kakor bi se obračal na ves svet, ter se zadere: »Samo pomislite, kakšna izguba bi to bila za človeštvo!«
Potem Zajči izgine v temotnem preddverju stopnišča. Med smetjem, ki se je nabralo okoli stopnic, preskoči poln kondom zasušenega najstniškega mačefita. Napoti se po stopnicah, po obrazu pa ga kot zaušnica primaže oster kemičen smrad seča in razkužila, da se brez pravega razloga spomni na seksi-sanjski razkorak med kosmatimi uggicami Pamele Anderson in njeno (skoraj) pobrito muco. Ko prispe na vrh stopnišča, se mu na ospredju hlač že postavi konkreten šotor. Presenečen ugotovi, da kot po nekem čudežu v bistvu že stoji pred številko 95. Obrne se in ozre čez balkon ter se zatopi v galaktični vzorec galebjega dreka, ki krasi streho punta, dokler mu erekcija ne uplahne.
Opazi, da so mladeniči zapustili leseno klop, na njihovem mestu pa je neki debeluh v rožasti toaleti, ki renči kot divja zver in poskuša odlepiti ceno z nečesa, kar je videti kot velika orhideja v cvetličnem loncu.
Nekako na obrobju zavesti Zajči obenem upa, da je Zajči mlajši zaklenil avtomobilska vrata. Nato pa se obrne in potrka na vrata številke 95.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011