E-novice

Knjiga

Tema

John McGahern»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 192

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-797-0

redna cena: 23,90 €

modra cena: 22,70 €

vaš prihranek: 1,20 €

na zalogi

McGahernov roman Tema je postavljen v vaško okolje Irske. Téme – ki so pri McGahernu pozneje postale stalnica – so odraščanje in krivda pa tudi nenadzirljiva seksualnost, ki jih izkrivljata tako lokalna puritanska pobožnost kot nenavaden, silen in dvomljiv odnos med ovdovelim očetom in njegovim sinom. Že v uvodnem poglavju smo namreč priča nasilju – tako telesnemu kot duševnemu – očeta nad sinom. Fantu kmalu postane jasno, da se mora postaviti na lastne noge in se z lastnimi močmi iztrgati zadušljivemu ozračju na očetovi kmetiji. Čeprav so mladim Ircem zaradi pomanjkanja služb na voljo le dve možnosti: duhovniški stan ali slabo plačano težaško delo v Angliji, fant, ker je nadpovprečno nadarjen, najde tretjo pot, ki skozi jezuitski kolegij vodi na univerzo. Konec je malce dvorezen, a spodbudno je vsaj eno: oče in sin se med fantovim odraščanjem vendarle vsaj nekoliko zbližata, premagata ovire, ki so spričo pomanjkanja komunikacije zrasle med njima, in začneta bolje razumevati tako drug drugega kot ljudi v svoji okolici.
McGahern v Temi, podobno kot v romanu Med ženami, doseže atmosfero nenehne slutnje, ki bralca vseskozi drži v napetosti, obenem pa v maniri zadržane mojstrovine natančno in nežno opisuje človeško situacijo, življenje, ki je navzven precej običajno, navznoter pa ga žre agonija hrepenenja in obupa.
Roman je bil zaradi prikrite kritike Rimskokatoliške cerkve in nekaterih erotičnih prizorov na Irskem nekaj časa prepovedan, McGahern pa je zaradi njega celo izgubil službo učitelja.

Izid je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.

Preberite odlomek

na vrh strani

Vse je pretepal, pogosto brez povoda, zato, ker so se zasmejali, ko je bil slabe volje, a naučili so se ga trpinčiti – zapreti svoje življenje pred njim in ga puščati samega s sabo.
»V tej hiši mi nobeden nič ne pove, prav nikoli. Kot da sem gobav, ampak kdo vas redi brez pomoči, čisto sam, kdo tukaj služi kruh,« se je pritoževal.
Poslušali so ga z resnobo, s slovesnimi obrazi; a ko so se zasukali drug k drugemu, so se okrutno nasmehnili. Na dveh stolih ni mogel sedeti. Postavil se je nadnje in ne bodo ga spustili medse. Ne s silo ne s pritožbami si ni mogel utreti poti v njihov svet, a težko ga je bilo zavračati, kadar je bil drugačen in jih je povabil na izlet, v Duffyjev cirkus ali na reko.
»Jutri bi bilo lepo preživeti dan na ribičiji.«
Nič niso odgovorili, strmeli so vanj in drug v drugega, nezaupljivo.
»Zakaj nič ne zinete? Lahko bi šli po prvi maši, vzeli s sabo sendviče in ves dan prebili na reki.«
»To bi bilo lepo,« ampak prepričani niso bili, niso mu dovolj zaupali, da bi hoteli iti.
»V Knockvicarju bi lahko kupili nekaj steklenic limonade, za k sendvičem. Tudi kakšno ščuko bomo morda ulovili.«
In na lepem so mu spet verjeli, ker so mu hoteli verjeti, njihov oče je bil, morda bo tokrat drugače, veselo. Zasmejali so se. Jutri se bodo s čolnom, premazanim s katranom, podali do Knockvicarja.
Stari čoln, ki so ga skupaj držali katran, smola in pesek, je bil zasidran pod nadvisom ob reki, mrtvo listje z nadvisa je na njegovih rebrih in tleh delalo družbo ribjim luskinam.
Sedli so na svoja mesta v čolnu, on pa ga je odvezal, ga s kolenom oprt ob rob potisnil v tok, in ko je čoln že zaplul, zlezel na veslaško klop. Zaveslal je, oni pa so v vodo začeli spuščati blinkerje.
»Dobro pazite. Laksi naj bodo ves čas napeti. Že slišim dvajset funtov težko ribo, kako z motociklom prihaja iz Moranovega zaliva,« se je pošalil. Zamejali so se, a prsti so jim podrhtevali na belih vrvicah, čutili so, kako trepečejo blinkerji, in nato je eden od njih vzkliknil.
»Prijela je, ata! Že vleče! Brž!«
»Pazi, da ne boš popustil laksa. Drži ga,« je zavpil. Divje je zaveslal in zaklical: »Potrudite se, da se čoln ne bo ustavil,« ko je izpustil vesla, da bi zagrabil za vrvico. Sedli so na njegovo mesto pri veslih, a bili so preveč razburjeni, da bi njihovo veslanje kaj prida zaleglo.
»Potrudite se, da se čoln ne bo ustavil,« je moral ponoviti.
Opazovali so ga, kako z roko čez roko preprijema vrvico in vleče otepajočo se ribo k sebi.
»Lep zalogaj je. Na dno se poskuša spustiti.«
In nato je riba vrh rečne gladine zdrsnila proti čolnu, odprtih ust je kazala grozeče ostre zobe, belino laksa in blinker, ki se ji je zadrl v nebo. Ob boku čolna se je še poslednjič poskušala iztrgati, če se trnek ni bil dovolj globoko zasadil, je bilo lahko to nevarno, riba se jim je lahko izmuznila, srce jim je upadlo, kadar se je ob tleskanju telesa ob bok čolna osvobodila. Ampak Mahoney se je že nagnil čez rob, jo s prsti zagrabil za škrge in jo potegnil v čoln.
»Štiri funte ima. Temu jaz pravim dober začetek.«
Zrli so v ščuko na dnu čolna in se naslajali nad zmago, opazovali bleščeče se rumene proge na njenem hrbtu, napihnjen bel trebuh, čeljusti z vrstami pretečih zob, ki so hlastale za zrakom, medtem ko je iz škrg curljala kri.
Ko je čoln spet zaplul in ko so z rečnega dna že rešili vse blinkerje, ki so se spet zavrteli v vodi, je nad rečno gladino k njim priplul jasni glas zvona pred drugo mašo.
»Šele enajst je, mi pa že imamo lepo ščuko,« je rekel oče in veslal. Kmalu se je med enakomerno pljuskanje vesel pomešal hrup avtomobilov in pešcev, ki so na poti k maši daleč stran prečkali most. Ko je potihnil, je še zadnjič zazvonilo.
»Zdaj se maša šele začenja. Če zarana ne vstaneš in se ne podvizaš k prvi maši, ti od dneva ne ostane kaj dosti. Izgubljen je za vedno.«
»Mi pa smo že ujeli ščuko, ata.«
»Ja, in na reki smo in večina dneva je še pred nami.«
»Zdaj imam pa jaz eno!« je zazvenel krik. Zagrizla je še ena riba. Sledil je enak boj kot prej. In čoln je med drobnimi valovi, ki jih je sam dvigal, drsel po ozkem odseku reke, čez negibno vodo pod sklonjenim drevjem pri Oakportu, med mahom pod najmogočnejšimi bukvami so zorele gozdne jagode, na bregu nasproti gozda se je pasla živina. Tako je oče veslal pod drevesi vse do Knockvicarja, kjer je v trgovini na pošti kupil limonado, in sede na rečnem bregu so pojedli sendviče. Nato je s slamnikom na obrazu zaspal, oni pa so odnesli steklenice nazaj v trgovino in se igrali.
Prebudil se je prej kot čez uro, a spremenjen in omotičen; čeprav je rekel: »To ti je življenje,« ko je z veslom odrinil čoln od brega, se je trud, da bi še hvalili dan, zdel čedalje bolj prisiljen, in ko so se obrnili proti domu, je v čolnu zavladala oprezna tišina. Mahoney je molče veslal, v zatoku pri Oakportu je bilo to lahko, ko pa so zapustili ožino, se je moral boriti proti vetru.
»Če nisi vajen spati sredi dneva, te po dremežu hudičevo boli glava,« je rekel, ko je postajal čedalje bolj utrujen, zaklel je vsakič, ko je zgrešil zamah, in v razburkani vodi so se jim laksi prekrižali in zapletli, ne da bi to opazili, tako napeti in zaskrbljeni so bili. Ko so le spoznali, kaj se je zgodilo, je bilo že prepozno, in ko je tisti nered zagledal še oče, se je vsa njegova naraščajoča jeza usmerila nanje.
»A zdaj vidite,« je izpustil vesla. »Preveč preklemansko leni ste, da bi pazili na lakse, medtem ko se jaz mučim proti vetru.«
Razen vrvice na palici iz bambusa so se zaradi vrtenja blinkerjev vse druge tako zavozlale, da bi jih bilo treba razpletati več ur.
»Cel dan bo trajalo, preden bom spravil tole v red, jaz pa vas peljem ribarit. Zdaj moram veslati vso pot domov z eno samo vabo. Kaj neki me je pičilo, da sem vas vse vzel s sabo. Bog, o, bog, kakšno nesrečno čredo nevednežev si mi naprtil,« je vpil, oni pa so ga sovražno poslušali, ne bi mu bili smeli zaupati, saj sploh niso hoteli z njim na izlet, najraje bi ga popadli za vrat, a od strahu se niti ganiti na svojih sedežih niso drznili.
Škrtal je z zobmi, kot mu je bilo v navadi, kadar je bil jezen, nato pa zagrabil dva od njih in ju pošteno stresel.
»Preveč nesposobna, da bi kaj naredila, medtem ko se jaz ubijam z garanjem,« je poudaril vsak zlog posebej, in če se ne bi čoln nevarno zamajal, bi ga bes ponesel še dlje.
»Kakšen križ moram nositi v življenju,« se je pritoževal, ko je spet sedel k veslom in začel divje zamahovati z njimi, da se je čoln dvignil nad vodo, ki se je zazdela trda kot kamen, vrvica na palici iz bambusa pa se je zaradi hitrosti napela in blinker zableščal na gladini daleč za njimi.
Nemo so sedeli in zdolgočaseno bolščali v vesla, celo nasilje bi jim bilo ljubše od tega nenehnega jadikovanja, »bog, o, bog, kakšno prekletstvo trpim«, tega tarnanja med veslanjem.
Ob bregu pri McCabu so nad svojim golim kamnitim otokom, obraščenim s trstjem, vreščali galebi, nerganje pa se je nadaljevalo, kot da bi z žago vlekel čez jeklo njihovega sovraštva.
V enaki zakrknjeni tišini so odnesli ribi in zavozlane lakse domov, tam pa se je njegovo razpoloženje spet spremenilo.
»Lep izletniški dan je bil, res, kar je res,« se je navduševal.
»Lepo je bilo,« so previdno odgovorili.
»Večkrat moramo na reko.«
»To bi bilo imenitno.«
»Kaj pravite na partijo ali dve?« je z okenske police vzel igralne karte.
»Pospraviti moramo in pripraviti kosilo za jutrišnji dan.«
»Saj se ne boste s tem zamudili ves večer. To lahko naredite pozneje.«
»Pa ščuki bi bilo dobro otrebiti in ostrgati, v tem letnem času se hitro pokvarijo. Saj ne bomo dolgo. Potem lahko kartamo.«
Zbrali so se v zadnji kuhinji, da bi opravili svoje komaj omembe vredne dolžnosti: z velikim nožem za kruh so ostrgali luske s ščuk, v aluminijasto posodo položili kos slanine in zelje, umili krompir in ga pripravljenega na kuho dali na stran, medtem ko je mrak preganjala sveča na pokrovu kozarca za vlaganje v oknu.
»Je kdo za karte?« ga je, ko so končali, oponašal tih glasek, da so vsi planili v pridušen smeh.
Negibno so obstali v kuhinji in vlekli na ušesa. Zaječal je njegov stol. Slišali so, kako je zasikal med ustnicami, kot je imel navado, kadar je igral pasjanso. Gumbi na njegovem rokavu so podrgnili ob lesen rob mize. Njegove dlani so pogladile njeno mehko zeleno površino, ko je zbral karte in jih z zvonkim tleskanjem začel spet potrpežljivo polagati nanjo. Na obrazih v kuhinji se je v svetlobi plamena pred ogledalom za britje v oknu prikazal mrk zarotniški nasmeh.
»Naj karta sam s sabo.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Poglejte tudi

na vrh strani

Pornograf »

John McGahern »

Protagonist McGahernovega večplastnega in slogovno razgibanega romana Pornograf je skoraj eksistencialistični in cinični tridesetletnik Michael. Ta hladni opazovalec življenja in pisec pornografske plaže ustvarja idealen fikcijski svet neugnanih ljubimcev, medtem ko sam nadvse ponesrečeno usmerja, vodi in izpelje različne faze razmerja z osem let starejšo žensko, ki z njim zanosi in ima vrhu tega še to smolo, da se vanj zaljubi. Vzporedno z ljubezensko zgodbo se v romanu odvija zgodba o Michaelovem sočutnem spremljanju počasnega umiranja njegove tete v eni od dublinskih bolnišnic. Roman je torej razpet med dramatično zaostreno sopostavljanje nasprotij, med spolnost in smrt, med porajanje in umiranje. Njegov svet naseljujejo Dublinčani, staroselci in prišleki, ki doživljajo metropolo predvsem kot labirint (ne)možnosti.

več »

Med ženami »

John McGahern »

Protagonist romana Med ženami je Michael Moran, postaran kmet, ki se je med državljansko vojno kot gverilec Ire boril za irsko neodvisnost, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kamor je umeščeno dogajanje romana, pa je zagrenjen in bridko razočaran nad irsko družbo, kakršna se je izoblikovala po odcepitvi Irske. Je iskreno pobožen – roman, ki je napisan v enem zamahu, brez poglavij, na neki način na vsebinske in kronološke sklope deli vsakodnevna večerna molitev rožnega venca – vendar nezaupljiv do duhovščine. Najvišja vrednota je zanj družina, ta »razširjena različica človekovega jaza«: Moran s trdo roko uravnava življenja svojih treh hčera in obeh sinov, tudi odsotnega Luka, čeprav je ta po hudem sporu z očetom dom zapustil in se prvi od sorojencev preselil v Anglijo. Zgodba se začne s prihodom Moranove druge žene Rose Brady v njegovo hišo; odločna in inteligentna Rose, ki prihaja iz urbanega okolja, vnese v družino vsaj nekaj topline in domačnosti, ki so ju otroci med odraščanjem vseskozi pogrešali.

več »