Ellen je poravnala časopise v svojem naročju in se uprla skušnjavi, da bi si z njimi popahljala obraz ter tako iz jutra iztisnila vsaj nekaj vetra. Olimpijski stadion je bil zaseden do zadnjega kotička. Zgrajen je bil posebej za te igre in je premogel nepredstavljivih 34.000 sedežev. Ker je do začetka finalne hokejske tekme manjkalo le nekaj trenutkov, ni ostalo prosto niti eno mesto.
Že nekaj dni zapored so bili časopisi polni opisov neverjetne veščine indijskega hokejskega moštva in njegovega osupljivega centra Dhjana Čanda.
»Indijci so oblečeni v nebesno modre puloverje z belimi rokavi in belimi ovratniki. Če jih gledaš od zgoraj, so videti kot revijska dekleta, toda od spodaj so pravi jekleni možje. Ko igrajo, njihova palica izmenično prevzema vlogo žlice, vilic in noža, včasih pa postane tudi pladenj. Prav tako je videti, kot da se indijska žogica ne zaveda zakonov težnosti. Žogica švistne kvišku in fantje jo prestrežejo z zunanjo stranjo svojih palic, kjer preprosto obleži, kot da bi bila spravljena v šivalno košarico, potem pa hitro kot brzovlak stečejo z njo. Žogica zažvižga v zrak, fantje ji pomežiknejo, in potem, kot da bi jo usmerjala nekakšna zunajzemeljska sila, zavije levo ali desno ter obtiči na palici kot kanarček na hrbtu, kajti prav povsod na igrišču jo čaka katera od indijskih palic.«
Apu se je nemirno presedal na sedežu in s prsti bobnal po kolenu. Ellen se je nasmehnila. Ves dan je bil kot otrok, ki ga zaradi tekme kar razganja od pričakovanj.
Kar naprej ji je pripovedoval zgodbe o tem, kako se je indijsko moštvo borilo, da bi dobilo dovoljenje za sodelovanje. Britanska vlada je sprva omahovala, nato pa spoznala, da bo udeležba kolonije na olimpijskih igrah odmevna poteza za odnose z javnostjo. Dokaz naklonjenosti britanske uprave. Moštvo je že leto poprej igralo na londonskem turnirju Folkestone, kjer je dobilo vseh deset tekem. »Dosegli so dvainsedemdeset zadetkov,« je Ellen povedal Apu. »In Dhjan Čand!« Videti je bilo, kot da bi vitkemu Čandu iz hokejske palice kapljalo lepilo, tako natančno je obvladoval žogico. In zaslužen je bil za nič manj kot šestintrideset od dvainsedemdesetih zadetkov.
Moštvo je tudi na olimpijadi nadaljevalo svojo brezhibno predstavo. Ellen je celo poznala vse dotedanje izide tekem, tako natančno jo je bil poučil Apu: štiri odigrane tekme, štiri zmage, šestindvajset doseženih zadetkov, nič prejetih.
»Zakaj se tako obirajo?« je godrnjal Apu, Ellen pa je skomignila in se nasmehnila, ko mu je porinila roko pod komolec. Podržal je pijačo proti soncu, da je svetloba tekočino spremenila v temno, rahlo šumečo rdečino. Naredil je požirek in spahnilo se mu je, da so se mu mehurčki dvignili v nos. »Oprosti. Čudna pijača je tole,« je glasno razmišljal. »Ne morem se odločiti, ali mi je všeč ali ne. Ampak v imenu je neki ritem, se ti ne zdi? Ko-ka-ko-la.« Znova je dvignil stekleničko proti soncu, jo obračal sem ter tja, nato pa z nenadnim krikom skočil na noge in skoraj polil pijačo Ellen v naročje.
Vrata na igrišče so se odprla in skoznje so pritekli člani obeh moštev, nizozemskega in indijskega. »Dajmo, Indija!«
Po vsem stadionu so ljudje glasno vzklikali, potem pa se je razlegel gromovit aplavz.
»DAJMO, INDIJA!« je znova zavpil Apu. »DHJAN ČAND, dajmo, Dhjan Čand!«
Celo Ellen je v Čandovi igri prepoznala umetnost. Dosegel je dva od treh zadetkov za Indijo in svoje moštvo povedel v elegantno zmago tri proti nič. Apu je ob koncu tekme kar poletel v zrak. Skakal je, vreščal in potegnil Ellen na noge, jo stisnil v medvedji objem in si jo z vso silo prižel na prsi.

Nekaj dni sta se potepala po Amsterdamu, nato pa sta se vrnila v Berlin. Apu jima je najprej najel sobo na Dormendstrasse. Stala sta sredi trga, Ellen je držala klobuk, da ji ga ne bi odnesel veter, smejala sta se in poskušala ugotoviti, kateri hotel je videti najprivlačnejši. »Tisti tam,« je pokazal Apu. »Tisti z modrim nadstreškom. Der ...« Priprl je oči in poskušal prebrati ime. »Der Blaue Bast. Modri ...«
»Žamet,« je dokončala Ellen in si poravnala lase s čela. »Der Blaue Bast, Modri žamet.«
Potem mu je razkazala Berlin in kmalu sta postala stalna gosta vseh vročih krajev v mestu. Povsod je imela prijatelje, vpadljive umetnike, dekleta, ki so se preizkušala na revijah, uradnike iz Reichstaga, poljske emigrante in bogate bankirje. Vedno je imel kateri od njih čas za obisk boksarskega dvoboja ali kolesarske dirke, te ali one premiere ali razvratne zabave ter za razgrajanje v Spiegeltentu in Eldoradu.
Apuja so z odprtimi rokami sprejeli v svoj krog. Dvajseta leta so s seboj prinesla tudi obnovljeno zanimanje za vse, kar je prihajalo z Vzhoda. Dnevni časniki so bili polni člankov, ki so jih pisali izseljenci od Kalkute do Penanga, razglabljali pa so o vsem od Kamasutre do Bude. Hermann Hesse je objavil svoje véliko delo Siddharta, ki je poželo velik uspeh. Ljudje so drli v Wintergarten na hrenovke v štručki in hladno pivo ter se tam čudili indijskim »svetim možem«, ki so počivali na posteljah iz žebljev. Ellenini prijatelji so si Apuja ogledovali z iskrenim zanimanjem in mu postavljali cel kup vprašanj o življenju v Indiji.
»Spim v drevesni hišici,« jim je povedal z resnim glasom, »služabnik pa mi gor pošilja obroke po vrvi. Ko moram dol, samo požvižgam in moj udomačeni slon priteče čisto do drevesa. Nadvse prikladno.«
Ellen ga je brcnila pod mizo, toda Apu se ni pustil zmesti. »Kače? Seveda imamo kače. Vedno spim z nožem ob sebi. Poleg tega ob vznožju našega drevesa vsako noč straži krotilec kač.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2011