Deset let že učim, trideset let sem star, in če naj se ocenim, lahko rečem, Dragi moj, od sebe daješ vse, kar moreš. So učitelji, ki samo učijo in jih prav malo briga, kaj si dijaki mislijo o njih. Zanje je učna snov alfa in omega. Takšni učitelji imajo moč. Ti obvladujejo razrede z osebnostjo, podprto s hudo grožnjo: rdečim svinčnikom, ki v spričevalo zapisuje strah zbujajoči F. Njihovo sporočilo dijakom se glasi, Vaš učitelj sem, ne vaš svetovalec, ne vaš zaupnik, ne vaš starš. Učim svoj predmet: če vam je všeč, prav, če ne, tudi prav.
Velikokrat pomislim, da bi moral biti strog, obvladan učitelj, organiziran in osredotočen, nekakšen John Wayne pedagogike, še eden izmed irskih šomoštrov, ki vihtijo šibo, pas in palico. Kleni učitelji izpolnjujejo svoje obveznosti vseh štirideset minut. Pogoltnite to lekcijo, otroci, in se pripravite, da jo boste na testu izbljuvali.
Včasih se pošalim, Sedi lepo na stolu, mulo, in bodi tiho, ali pa ti razbijem betico, in se zasmejejo, ker vedo. Ja, a ni ta glaven, tale naš stari? Kadar se delam strogega, vljudno poslušajo, dokler me napad ne mine. Oni vedo.
Razreda ne vidim kot enovito celoto, ki sedi tam in me posluša. Pred mano je vse polno obrazov, ki kažejo različne stopnje zanimanja ali brezbrižnosti. In zanima me predvsem brezbrižnost. Zakaj ta mulo klepeta z njo, namesto da bi poslušal mene? Oprosti, James, tule imamo pouk, če še ne veš.
Aja, ja.
So trenutki in pogledi. Mogoče so preveč sramežljivi, da bi ti rekli, To je bila pa dobra ura, vendar to veš po tem, kako zapuščajo razred in po tem, kako te gledajo, kadar je bila ura uspešna, in kako, kadar jo je treba čim prej pozabiti. Odobravajoči pogledi ti potem grejejo srce še vso pot na vlaku proti domu.
Sicer pa, ne glede na to, kaj se je dogajalo v tvojem razredu, v veljavi so bila pravila uradnikov, ki so nadzirali newyorške srednje šole:
Učenci morajo govoriti potihem. Ne smejo se potikati po učilnicah in hodnikih. V hrupnem okolju se ni mogoče učiti.
Učilnica ne sme biti igrišče. Učenci ne smejo metati stvari naokoli. Kadar hočejo učenci kaj vprašati ali odgovoriti na vprašanje, morajo dvigniti roko. Ne smemo jim dovoliti, da bi vzklikali kar vsevprek. Takšno vzklikanje lahko pripelje do vsesplošnega hrupa, to pa bi naredilo slab vtis na inšpektorje brooklynskega šolskega sveta ali na hospitante, ki prihajajo od drugod.
Izhodov na stranišče mora biti čim manj. Vsakomur je znano, za kaj vse se takšni izhodi zlorabljajo. Fanta, ki je dobil izhod za na stranišče v drugem nadstropju, je včasih mogoče najti, kako kuka skoz okno učilnice, kjer sedi dekle, v katero se je pred nedavnim zaljubil in ki mu vrača zaljubljene poglede. Tega ne smemo dovoljevati. Nekateri fantje in dekleta zlorabljajo te izhode za to, da se dobivajo v kleti ali na stopnišču, kjer ne počnejo nič hvalevrednega in kjer jih pogosto najdejo pomočniki ravnateljev, ki jih potem prijavijo in pokličejo njihove starše v šolo. Drugi spet zlorabljajo izhode za to, da kadijo po raznih skritih zakotjih. Izhod za na stranišče je za to, da se gre na stranišče, in za nič drugega. Dijaki naj se med takšnim izhodom ne zadržijo zunaj dlje kakor pet minut. Če se, mora učitelj o tem obvestiti pisarno ali ravnatelja, ki bo poslal učitelja reditelja, da bo pregledal stranišča in druge prostore in zagotovil, da ne bi prišlo do neprimernega vedenja.
Ravnatelji zahtevajo red, upoštevanje predpisov, disciplino. Prežijo po hodnikih. Kukajo skozi šipo v vratih učilnic. Videti hočejo fante in dekleta, sklonjene nad knjige, fante in dekleta, kako pišejo, fante in dekleta z dvignjenimi rokami, ukaželjne fante in dekleta, ki komaj čakajo, da bodo odgovorili na učiteljeva vprašanja.
Dobri učitelji imajo svoj razred vedno trdno na vajetih. Vzdržujejo disciplino in to je poglavitno v vsaki newyorški poklicni srednji šoli, kjer mladoletniške tolpe včasih nosijo svoje probleme v šolo. Zato moraš biti nenehno pozoren nanje. Lahko namreč zavladajo vsej šoli, to pa pomeni zbogom učenju.
Tudi učitelji se učijo. Po letih poučevanja, potem ko so imeli opraviti s tisočimi najstniki, se jim razvije tisti šesti čut, s katerim prepoznajo vsakogar, ki prestopi prag razreda. Opazijo skrivne poglede. Zavohajo duha novega razreda in nemudoma vedo, ali bodo imeli z dijaki same težave ali pa se bo dalo delati z njimi. Takoj prepoznajo tihe dijake, ki jih bo treba spodbosti, in glasne, ki jih bo treba utišati. Že po tem, kako kak fant sedi, vedo, ali bo sodeloval ali pa bo samo v nadlego. Dobro znamenje je, če dijak sedi vzravnano, sklene dlani na klopi pred sabo, gleda učitelja in se smehlja. Slabo znamenje pa je, če se naslanja nazaj, moli noge v prehod med klopmi, bolšči skoz okno, v strop, učitelju nekam nad glavo. Ob takšnem se kar pripravi na težave.
V vsakem razredu je kakšna nadloga, poslana na zemljo zato, da te preskuša. Ponavadi sedi v zadnji vrsti, kjer se lahko naslanja s stolom ob steno. Razredu ste že povedali o tem, kako nevarno se je nagibati na stolu: Stol se lahko spodmakne, otroci, in lahko se poškodujete. Potem mora učitelj napisati poročilo, za vsak primer, če bi se starši pritožili ali celo zagrozili s tožbo.
Andrew ve, da te bo nagnjen stol spravil v slabo voljo ali vsaj zbudil tvojo pozornost. Potem se lahko gre svojo igrico, s katero bo pritegnil poglede deklet. Rečeš mu, Hej, Andrew.
Vzame si čas. To je vendar predstava, človek, in dekleta gledajo.
Ka?
To je najstniški glas, ki ga boš zaman iskal po slovarjih. Ka? Starši ga kar naprej poslušajo. Pomeni pa, Kaj bi rad? Kaj mi spet težiš?
Stol, Andrew. Bi se nehal nagibati, prosim?
Saj samo sedim in se brigam zase.
Stol, Andrew, ima štiri noge. Reči na dveh nogah lahko povzročijo nesrečo.
Tišina v razredu. Odločilni spopad. Tokrat veš, da si še kar na varnih tleh. Čutiš, da razred ne mara Andrewa, pa tudi sam ve, da ni priljubljen. To ti je bleda, mršava osebica, samotar. A dijaki vseeno čakajo in gledajo. Mogoče jim res ni pri scu, ampak če se boš spravil nanj, se bodo obrnili zoper tebe. Kadar je treba izbirati med sošolcem in učiteljem, vedno izberejo sošolca. In vse to samo zaradi nagnjenega stola.
Lahko bi šel mirno čez to. Nihče ne bi opazil. Zatorej, prfoksek, v čem je problem? Preprosto. Andrew že od prvega dne odkrito kaže, da te ne mara, ti pa ne maraš, da te ne marajo, še zlasti ne ta mali drekač, ki ga ne mara nihče drug v razredu. Andrew ve, da imaš rajši dekleta. Jasno, da imam rajši dekleta. Dajte mi pet razredov z večino deklet, in sem v nebesih. Pestrost. Barvitost. Igre. Drama.
Andrew čaka. Razred čaka. Stol se še naprej petelinasto nagiba. O, ta skušnjava, da bi zgrabil za tisto nogo in potegnil. Njegova glava bi zdrsnila ob steni navzdol, in vsi bi se zasmejali.
Obrnem se stran od Andrewa. Ne vem, zakaj se obračam stran in se vračam h katedru, in prav gotovo ne vem, kaj bom storil ali rekel, ko bom prišel do njega. Nočem, da bi si mislili, da sem se umaknil, in vem, da moram nekaj narediti. Andreweva glava se naslanja na steno, na njej tisti drobni prezirljivi nasmešek.
Ne maram Andrewevih dolgih, valovitih rdečih las, njegovih čednih potez. Ne maram nesramnosti njegove lične krhkosti. Včasih, kadar me kakšna snov razvname in mi razred sledi in ves zadovoljen s sabo korakam gor in dol, se ozrem v njegov mrzli pogled in se vprašam, ali naj si ga skušam pridobiti ali ga povsem pobiti.
Glas v glavi mi prišepetuje, Potegni nekaj iz tega. Naj bo vse skupaj lekcija iz opazovanja. Delaj se, da si vse skupaj načrtoval. In rečem razredu, No, kaj se torej tu dogaja? Strmijo vame. Zbegani so.
Rečeš, Predstavljajte si, da ste časnikar. Pred nekaj minutami ste prišli v tole učilnico. Kaj ste videli? Kaj ste slišali? Kakšna je zgodba?
Oglasi se Michael. Nobene zgodbe ni. Samo Andrew, ki teži kakor zmeraj.
Andrewev prezirljivi nasmešek uplahne, in začutim, da sem ga dobil v pest. Ne bo mi treba prav dosti reči. Samo sprašuj naprej in pusti, da ga razred obsodi. Za vekomaj mu bom zbrisal tisti nasmešek z obraza, drekaču malemu, in ne bo se več nagibal.
Zavzamem svojo razumno, nepristransko učiteljsko vlogo. Takšno pojasnilo, Michael, bralcu ne pove prav dosti.
Ja, ampak kaj je tu sploh treba povedati? A bo res kakšen tip iz Daily Newsa prišel semle in napisal to strašno zgodbo o Andrewu in njegovem stolu in o učitelju, ki zaradi tega popeni?
Njegovo dekle dvigne roko.
Ja, Diane?
Nagovori razred. Gospod McCourt nas sprašava –
Sprašuje, Diane.
Premolkne. Malo počaka. Reče, Vidite, gospod McCourt, to je narobe s tem svetom. Ljudje hočejo pomagati drugim, in potem jih ti drugi skušajo popravljati v vsem, kar rečejo. To se mi zdi zelo žaljivo. Hočem reči, meni se zdi čisto okej, če rečete Andrewu, naj se neha nagibati na stolu, saj si lahko razbije svojo butasto betico, brez veze pa je ljudi popravljati, ko govorijo. Če boste to delali, nikoli več ne bomo odprli ust v tem razredu. In veste, kaj bom naredila? Rekla bom Andrewu, naj se normalno usede in neha srati.
Šestnajst let ima, visoka je in kul in njeni plavi lasje ji padajo na hrbet na prefinjen način, ki me spominja na skandinavske igralke. Ves živčen sem, ko zakorači k zadnji steni razreda in se postavi pred Andrewa.
Poglej, Andrew. Vidiš, kaj se tukaj dogaja. Tole je velik razred, več kakor trideset komadov nas je v njem, in gospod McCourt je tamle gor, ti pa se gugaš na temle stolu, in on ti lepo reče, da se normalno usedi, ti pa kar sediš in se smejčkaš, Andrew, in kdove kaj se ti plete po glavi. Vsem v razredu kradeš čas, in v čem je sploh tvoj problem? Učitelja plačujejo, da nas uči, ne pa, da ti kar naprej govori, da se normalno usedi, kakor da bi bil kakšen prvček, ne res? Ne res, Andrew?
Še vedno se nagiba, vendar me zdaj gleda, kot da bi hotel reči, Kaj pa se dogaja tukaj? Kaj pa naj naredim?
Potem nagne stol naprej, da obstane na štirih nogah. Vstane in se zagleda v Diane. Vidiš? Nikoli me ne boš pozabila, Diane. Ves ta klas boš pozabila, pozabila boš prfoksa, gospoda Kokosežepiše, jaz pa se guncam na stolu, in prfoks postane živčen in vsi v tem klasu si me boste za zmeraj zapomnili. A ni tako, gospod McCourt?
Hotel sem odvreči uradno učiteljsko masko in reči, kar sem imel v mislih, Poglej, ti gnida mala, lepo poravnaj stol, če ne te vržem skoz to prekleto okno, da boš piča za golobe.
Ampak tako ne smeš govoriti. Prijavili bi te oblastem. Veš, kaj je tvoja vloga: če te ti mali drpci tu in tam razpenijo, trpi, človek, trpi. Nihče te ne sili, da ostajaš v tem bednem, slabo plačanem poklicu, in prav nič te ne zadržuje, da ne bi odšel skozi tistale vrata, v bleščavi svet vplivnih mož, lepih žensk, koktejlskih zabav v boljših četrtih, satenastih rjuh.
Ja, profi, in kaj bi počel v tem velikem svetu vplivnih mož in tako naprej? Daj, vrni se rajši k delu. Spregovori svojemu razredu. Loti se problema nagnjenega stola. Ni ga še konec. Učenci čakajo.
Poslušajte. Me poslušate?
Nasmehnejo se. Evo ga že spet s tistim svojim »Poslušajte. Me poslušate?«. Kličejo drug drugega po hodnikih in me oponašajo, Poslušajte. Me poslušate? To pomeni, da te imajo radi.
Rekel sem, Videli ste, kaj se je zgodilo v tem razredu. Videli ste Andrewa, ki se je nagnil na stolu, in videli, ste, kaj se je zgodilo, ko sem mu rekel, naj neha. Se pravi, da imate snov za zgodbo, ne? Imeli smo konflikt. Andrew proti učitelju. Andrew proti razredu. Andrew proti samemu sebi. O ja, natanko tako, Andrew proti samemu sebi. Gledali ste in si mislili svoje. Ali pa ste si samo rekli, Zakaj pa zganja učitelj takšen hrup zaradi Andrewa in njegovega stola? Ali pa, zakaj je Andrew tako težak? Če bi opisovali ta dogodek, bi lahko upoštevali še eno njegovo razsežnost: Andrewevo motivacijo. Samo on ve, zakaj nagiba tisti stol, vi pa lahko ugibate. Tako bi lahko o tem dobili več kot trideset različnih pogledov.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009