Naslednjega dne so dijaki kakor običajno počasi kapljali v razred. Nekateri so sedli na svoj prostor, drugi so postavali okrog in klepetali. Robert Billings je stal pri oknu in vozlal vrvice za senčila. Medtem ko je to počel, je mimo prišel njegov večni mučitelj Brad in ga lopnil po hrbtu, pri tem pa mu na srajco nalepil majhno nalepko z napisom »brcni me v rit«.
Bil je dan kakor vsak pri uri zgodovine, dokler dijaki niso opazili, da je profesor čez vso tablo napisal z velikimi črkami: V DISCIPLINI JE MOČ.
»Kaj pa naj bi to pomenilo?« je vprašal nekdo.
»Povedal vam bom, takoj ko se boste usedli,« je odgovoril Ben Ross. Ko so učenci vsi posedli, je začel: »Danes bomo govorili o disciplini.«
Iz klopi se je razleglo družno stokanje. Bilo je nekaj učiteljev, o katerih si že vnaprej vedel, da bodo njihove ure živ dolgčas, Rossove ure zgodovine pa so med dijaki veljale za dokaj zanimive – kar je pomenilo nobenega pridiganja o disciplini in podobnem.
»Le počasi,« jim je rekel Ben. »Preden sodite, dajte priložnost. Mogoče bo pa zabavno.«
»O, pa še kako,« se je oglasil nekdo.
»O, pa še kako res,« je pribil Ben. »Če namreč govorim o disciplini, govorim o moči,« je rekel in stisnil pest, da bi poudaril pomen. »In govorim o uspehu. O tem, kako z disciplino do uspeha. Je med vami kdo, ki ga ne zanimata moč in uspeh?«
»Robert najbrž,« je bleknil Brad. Nekaj dijakov se je pridušeno zahihitalo.
»No, čakajte malo,« jim je rekel Ben. »David, Brian, Eric, vi igrate nogomet. Vi že veste, da je za zmago potrebna disciplina.«
»Saj ravno zaradi tega najbrž že dve leti nismo zmagali,« je rekel Eric, in razred se je zasmejal.
Trajalo je nekaj časa, preden jih je profesor spet umiril. »Poslušajte,« je rekel in pomignil proti čedni rdečelaski, ki je sedela nekam bolj vzravnano kakor tisti okrog nje. »Andrea, ti si baletka. Ali ni tako, da morajo baletniki dolge ure in naporno vaditi, da bi razvili svoje sposobnosti?«
Prikimala je in Ross se je obrnil k preostalemu razredu. »To velja za vsako umetnost. Slikanje, pisanje, skladanje – za vse so potrebna leta trdega dela in discipline, če naj jih obvladate. Trdo delo, disciplina in samoobvladovanje.«
»In kaj potem?« je rekel neki dijak, ki je ves mlahav napol ležal na svojem stolu.
»Kaj potem?« je ponovil Ben. »Vam bom pokazal. Recimo, da vam lahko dokažem, da se dá z disciplino priti do moči. Recimo, da lahko to naredimo kar tule v tem razredu. Kaj pravite na to?«
Ross je pričakoval novo duhovito opazko in je bil prav prijetno presenečen, ko je ni dočakal. Nasprotno, dijake je stvar očitno začela zanimati. Ben je stopil za kateder in prestavil svoj leseni stol pred tablo, tako da so ga lahko vsi videli.
»Torej,« je rekel. »Disciplina se začne s pravilno držo. Amy, pridi semle za trenutek.«
Medtem ko je Amy vstajala, je Brian zamomljal: »Profesorjev hišni ljubljenček.« Običajno bi to zadostovalo, da bi ves razred bruhnil v smeh, a tokrat se jih je le nekaj zahihitalo. Drugi se niso zmenili zanje. Vse je zanimalo, kaj namerava profesor.
Amy je sedla na stol pred tablo in profesor jo je poučil, kako naj sedi. »Prekrižaj roke na hrbtu, hrbtenica naj bo vzravnana. No, vidiš, zdaj lažje dihaš, ni res?«
Veliko dijakov je posnemalo položaj, ki ga je zavzela Amy. Sedeli so bolj vzravnano, a nekaterim se je to še vedno zdelo smešno. Naslednji, ki je poskusil z duhovičenjem, je bil David: »Je to zgodovina ali pa sem pomotoma zašel k telovadbi?« je vprašal. Nekaj dijakov se je zasmejalo, hkrati pa skušalo izboljšati svojo držo.
»Daj no, David,« je prigovarjal Ben. »Rajši še sam poskusi. Dovolj je bilo duhovičenja.«
David se je godrnjaje vzravnal na stolu. Medtem pa je profesor obhodil vse prehode med klopmi in preveril držo vsakega dijaka. Neverjetno, je pomislil. Nekako mu jih je uspelo pritegniti. Glej no, še celo Robert ...
»Posluh,« je opozoril Ben. »Poglejte, kako lepo vzporedno drži Robert noge. Gležnji so sproščeni, kolena upognjena za devetdeset stopinj. Poglejte, kako ravna je njegova hrbtenica. Brada lepo nazaj, glava iztegnjena. Zelo dobro, Robert.«
Robert, razredna zguba, je pogledal profesorja in se bežno nasmehnil, potem pa se vrnil v svoj togi, vzravnani položaj. Zdaj so ga skušali posnemati še drugi dijaki v razredu.
Ben se je vrnil pred kateder. »Prav. Zdaj pa bi rad, da vsi vstanete in se sprehodite po razredu. Ko vam bom dal znak, se kar se da hitro vrnite na svoj prostor in zavzemite ustrezni sedeči položaj. No, dajmo, vsi, hop, hop, hop!«
Dijaki so vstali in začeli hoditi po razredu. Ben je vedel, da jih ne sme pustiti predolgo tako, sicer jim bo popustila zbranost, zato je brž ukazal: »Na svoja mesta!«
Dijaki so se pognali nazaj v klopi. Bilo je nekaj trkov in stokov, saj se jih je nekaj zaletelo, in tu in tam se je kdo zasmejal, a prevladovalo je glasno podrsavanje stolovih nog, ko so se dijaki posedali.
Ben je pred tablo zmajeval z glavo. »Kakšna zmeda, kakšen nered, kot bi gledal kure! Saj to ni gnilo jajce, to je vendar eksperiment iz gibanja in drže. No, dajmo, poskusimo še enkrat. Tokrat brez klepetanja. Čim urnejši in bolj obvladani boste, tem hitreje boste prišli na svoja mesta tako, kot je prav. Zmenjeni? No, gremo zdaj, vstanite!«

© Modrijan založba, d. o. o., 2009