Za spravo gre, za pokop, in na nas je, da to učlovečimo, da postanemo ljudje v odnosu do lastne zgodovine. Šele ko bomo dovolili pokop obeh strani, bo prišla pomiritev. Roman torej odpira neko zgodovinsko rano, eno od neštetih zgodb, ne zaradi ideoloških afinitet, temveč zaradi – in v tem je tudi kvaliteta Jančarjevega romana - globoke človeške zavzetosti in prizadetosti.

Gabriela Babnik (Netravmatičen odnos do lastne zgodovine), Ampak, september/oktober 2010

_______

To noč sem jo videl je založba Modrijan izdala v nakladi 1500 izvodov, kar je na prvi pogled (vendar le na prvi pogled) za današnji čas na Slovenskem sorazmerno drzna številka. A v tej drznosti ni nobenega tveganja: Drago Jančar je, če mu to priznamo ali ne, že zdavnaj pisatelj, dramatik in esejist avtor svetovnega kalibra in odmeva. In to še zdaleč ne le zaradi številnih prevodov in nič manj številnih domačih in mednarodnih nagrad in priznanj.
[...]
Odprite knjigo in preberite prvi stavek: »To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa.« Takšen začetek pripovedi si more privoščiti le skrajno suveren in do (pre)drznosti samozavesten pisatelj, pripovednik, ki se dodobra in povsem upravičeno zaveda svoje pretanjene, do zadnjega drobca izbrušene umetniške moči in zavidljive nadarjenosti, pripovedovalec, ki ga ni niti najmanj strah tega, da bi se že s prvim stavkom čisto nič »orakeljsko« razgalil. Bralec po tem navidez prozaično nedolžnem stavku zasluti ali pa že kar ve, da Veronike, junakinje romana, ni več med živimi. In tako tudi je: Veronikina podoba se prikazuje živim, prikazuje tistim, ki si o njenem življenju še zmorejo v spomin priklicati nekaj čedalje bolj bledečih drobcev – prikazuje se jim prav zato, ker sama ne živi več.
[...]
Pozno zvečer v začetku leta 1944 partizani pridejo v graščino, jo izropajo, oba »grajska« pa odpeljejo v zasneženo hosto. V koči v hribih ju bodo zasliševali, pretepali, mučili, »obsodili«, »gestapovsko kurbo« Veroniko pa pred smrtjo še večkrat posilili.
In prav tu pride Jančarjeva pripovedna tehnika do svojega najglobljega umetniškega izraza. Bralec izve zgolj to, kar ve Jeranek, ki zunaj v snegu straži kolibo. In tega je bore malo. Bralec, ki se zanaša na stereotipno »logiko« množice drugih prebranih del in se v skladu s takim pojmovanjem upravičeno nadeja krutih verističnih prizorov, ob koncu Jančarjevega romana ostane praznih rok. Opeharjen. Počuti se izigranega, nemočnega, razoroženega (in morda tudi razdraženega) v nenadni goloti poraženosti.
Sklepno poglavje Jančarjevega romana je torej nezaslišano in moteče obzirno. A ta obzirnost, s katero se bralec nikakor ne more sprijazniti, je, milo rečeno, rezka in nedopovedljivo srhljiva. Pisatelj bi bil mogel Jerankovo pričevanje zlahka dopolniti z neposrednimi – in zato nazorno slikovitimi, zanesljivimi, dokumentar(istič)nimi, nečloveško krutimi – »izpovedmi« mučiteljev, posiljevalcev, morilcev. Ali vsaj s »pripisom« vsevednega pripovednika. Tako kot je storil v romanu Severni sij. Vendar se tokrat tej lagodnosti in utemeljeno pričakovani »samoumevnosti« premišljeno izogne, odreče. Kajti v času, ko resnica ni (več) ena sama, ampak je postoterjena in potisočerjena, raztreščena na milijardo ne le nezanesljivih, temveč tudi varljivih in vedno znova skorajda zanemarljivih, zlahka spregledljivih okruškov, ki jih je moč razlagati – nikakor in nikoli pa ne docela razložiti – na tisoč in en apologetski način, ne, v tem času Jančar noče biti vsevedni pripovednik. Bralec si ne more pomagati z žarometom, ki bi zanesljivo in nedvoumno, brez zagonetnega (pre)ostanka osvetlil vso nepredirno črnino tiste brezdanje usodne noči: bralec ima v rokah le pet vžigalic. Pet drobcenih plamenčkov, pet kratkotrajnih sojev – in ko bo dogorela še zadnja vžigalica, se bo znova znašel v temi. V samoti in gluhoti. Le da bo v zdajšnji temi nekaj več, da bo v njej nečesa več kot v (po)prejšnji. Česa? Groze? Prepotrebnega vedenja in pronicljivega umevanja o podobnih dogodkih neprimerljivo večjih razsežnosti, vendar v najgloblji srži povsem enakih, enako krvavih dogodkih?
Ja, ta Jančarjeva obzirnost meji že na neznosnost. Vsakršnega leposlovja in zgodovinopisja preobjedeni bralec se šele ob njej in zaradi nje dodobra zave brezmejne strahotnosti slehernega nasilja: (za)molk pove neprimerljivo več kot na tisoče krvavih besed. Uročljivih predstav, ki vznikajo iz navidezne praznine tega (za)molka, se bralec ne bo mogel otresti: jasna in kruta teža hote neubesedenega je veliko večja od zapisanega.

Tomo Vidic, Primorske novice, 7. 10. 2010

_______

Jančarju niti malo ne gre za to, da bi se – v danes še vedno za marsikoga travmatičnem prepiru med Slovenci o »pravi« in »nepravi« strani med drugo vojno – postavil na to ali ono stran. Vsaj v tem romanu ga na prvem mestu ne zanimata ne zgodovina zmagovalcev ne zgodovina poražencev, ki – vsaka s svoje strani – v zgodovinskem dogajanju razbirata táko ali drugačno logiko in smisel ter se tako umeščata v abstraktno zgodovino, zgodovino »velikih dogodkov«, »zgodovino struktur«; zanima ga predvsem – če si sposodimo še en izraz s področja zgodovinopisja – »zgodovina vsakdanjega življenja«. »Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti,« po vojni razmišlja nekdanji vermahtovski vojaški zdravnik in tako nekako mimogrede ubesedi tisto, kar bralec vseskozi čuti: To noč sem jo videl ni roman o »naših« in »njihovih«, o pravi in nepravi strani v zapletenem, kaotičnem metežu druge svetovne vojne na Slovenskem, temveč je predvsem roman o ljudeh, »ki so hoteli samo živeti«, in sicer v za to najbolj neprimernem času, v obdobju okrutne vojne.
Navadni človek sredi vojne vihre, človek, ki hoče »samo živeti« in ga ne zanimajo velika zgodovinska dogajanja, ideologije, Resnice, temveč zgolj življenje sámo, je razmeroma redka podoba v slovenskem romanu o drugi svetovni vojni, vendar ne edina. Skoz oči otroka – in skoz svojo lastno izkušnjo – sta jo v osemdesetih letih denimo podala že Marjan Rožanc in Lojze Kovačič. A Jančar je vendarle drugačen. Medtem ko je pri Kovačiču in Rožancu kljub silnemu zgodovinskemu dogajanju, ki poteka v ozadju, v ospredju bolj svet imanence osrednjega lika, pri Jančarju, nasprotno – ne le zaradi razpršenosti pripovedne perspektive – prevlada občutje dialektike med notranjim in zunanjim, med imanenco in tem, kar jo presega, »transcendenco«. Ta »transcendenca« ni Resnica, bodisi Resnica Zgodovine ali Ideologije, temveč – usoda. Tako kot pravzaprav v vseh Jančarjevih zgodovinskih romanih tudi To noč sem jo videl pred nami razgrinja dialektiko razmerja (v obliki kratkega stika) med posameznikom in (zgodovinsko) usodo. Tudi človek, ki hoče »samo živeti« – in v izhodišču najbrž vsak hoče predvsem to –, se ne more izogniti temni, neobvladljivi višji sili, ki temu hotenju postavi nepremostljivo zapreko. Ne more se izogniti usodi, ki ima – omenimo to zanimivost – podobno kot v prejšnjih dveh Jančarjevih romanih nekatere lastnosti osrednje protagonistke: je neubranljivo privlačna, smrtno nevarna, skrivnostna, nedoumljiva, nepredvidljiva; s svojim globokim, temnim pogledom daje vtis, da ve več, kot moremo vedeti sami; motivov njenega delovanja ne moremo dognati. Ob njej človek propade.
Spretno Jančarjevo pero – roman je izdelan natančno, brez ohlapnejših mest in nepotrebnih ponavljanj, ki se seveda tu pa tam primerijo celo najboljšim piscem, včasih tudi Jančarju – doseže, da je bralec ob sklepu pretresen. Ne le zaradi okrutne usode, ki doleti Lea in Veroniko in je precej zvesto posneta po resničnem dogajanju pred dobrimi šestimi desetletji, temveč tudi zaradi »sporočila«, ki presega to konkretno usodo. Dialektika posameznika, ki želi »samo živeti«, in usode, ki mu to preprečuje, se namreč izkristalizira v samosvojo zgodbo o ljubezni in smrti. Ljubezen, za katero tu gre, pravzaprav niti ni toliko tisto, kar se je spletlo med Veroniko in Stevom ter čemur smo priča v uvodnem poglavju, temveč je to prej v liku vseprisotne Veronike – ljubiteljice narave, gibanja, živali, ljudi, umetnosti, skratka: vsega živega – upodobljena ljubezen do življenja. Nenavadna ljubezenska zgodba torej o pristni, spontani, izraziti ljubezni do življenja, v katero poseže prisilna, nenaravna, neubranljiva smrt. Eros-thanatos v sicer velikokrat videni, a obenem vselej novi, presunljivi podobi.

dr. Tomo Virk, Pogledi, 8. 9. 2010