Knjiga

Vrtinec seznamov

Umberto Eco»

prevod: Maja Novak idr.

format: 170 × 235

strani: 408

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-491-7

redna cena: 41,30 €

modra cena: 19,90 €

vaš prihranek: 21,40 €

na zalogi

Umberto Eco se v knjigi Vrtinec seznamov posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo na ščit) in Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti vsa Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine. To literarno ilustracijo avtorjevih teoretskih razlag delovanja seznamov, spiskov, katalogov, popisov, imenikov, razvidov … spremljajo smiselno izbrane likovne reprodukcije, ki tudi po svoje prispevajo k mozaiku ›velikih‹ zgodb življenja – vanj lahko le bežno pokukamo, lahko le odstiramo tančice z njega, vendar nas v vseh smislih presega, je brez konca, tako kot so neskončni pravi umetniški seznami.
Nekateri seznami imajo uporaben namen in so končni, denimo seznam knjig v tej ali oni knjižnici; obstajajo pa tudi drugi, ki želijo namigovati na nepreštevne razsežnosti in ki se – odprti – končajo na meji neopredeljenega. Kot dokazujeta ta knjiga in njen antologijski del, je bila književnost vseh obdobij neskončno bogata s seznami, od Hezioda do Joycea, od Ezekiela do Gadde. Ti seznami pogosto nastanejo iz gole ljubezni do naštevanja, zaradi spevnosti besedila ali zaradi vrtoglavega užitka ob združevanju med seboj nepovezanih prvin.
Vendar ta knjiga ne odkriva le literarne oblike, ki je bila do danes le redko analizirana, temveč pokaže, kako lahko tudi likovne umetnosti dajejo misliti na neskončne sezname, celo kadar se zdi, da je njihova predstavitev strogo omejena z okvirjem slike. Tako bo bralec na njenih straneh odkril seznam podob, ki mu bodo pomagale, da se bo potopil v vrtinec neomejenega.

Zapisali so ...

na vrh strani

Ecova knjiga je mešanica eseja, antologije in ilustriranega kataloga. Prvega, Ecovega eseja oziroma razmišljanja, je relativno malo, kljub vsemu pa mu uspe pokazati, kako se je ideja seznamov ali spiskov spreminjala skozi stoletja in se prilagajala duhu časa, pa tudi, kako je fascinacija z organizacijo vsebine imanentna človeškemu duhu. Seznami oziroma naša potreba po numeriranju, citiranju, štetju, klasificiranju, zapisovanju, memoriranju itd. so po njegovem mnenju način, s katerim se poskušamo izogniti smrti. Ecov nenavadni um, ki zna erudicijo prodajati s populističnim apelom, nas torej pripelje do globokih zaključkov po svoji zaviti in labirintasti poti svetovne zgodovine literature.

Valentina Plahuta Simčič, Književni listi, 27. 12. 2011
_______

Eco je zbiralec knjig. Ima jih okoli 50.000, noče jih katalogizirati, kajti ves čas ga zanimajo nove stvari, in če se ves čas spreminjaš, se spreminja tudi tvoja knjižnica in o tebi pripoveduje nekaj drugega. Ne zbira dragih starodavnih knjig, ampak bizarna dela, knjige, ki se ukvarjajo z okultnim in zmotami v znanosti. Zanimajo ga napake in pomote. Hrani knjige astronomov, ki so v nasprotju z Galilejem povsem napačno opisovali vesolje, star zapis o tem, kako nevaren je zobotrebec, ali še starejšega, ki priča o tem, kako pametni lahko postanejo ljudje, če jih kot otroke pretepajo s palico, ter priročnik nekega higienika, ki za zdravje priporoča hojo vzvratno. Ima 70 metrov dolg hodnik, na katerem je razvrščeno leposlovje, večkrat na dan gre mimo in si skuša zapomniti, kje je kakšna knjiga. »Nisi kulturen, če veš, kdaj je umrl Napoleon. Kultura pomeni, da veš, kje to lahko v dveh minutah najdeš.« Pa s tem, kje najti, seveda Eco ne misli na internet, ampak prisega na knjige. »Pri internetu nikoli ne veš.« Četudi priznava, da je internet neskončni seznam, mati vseh seznamov. Po njegovem mnenju bi morali otroke danes v šolah učiti, kako uporabljati internet, kako ločiti koristno in nekoristno. »Šole bi morale poučevati visoko umetnost razlikovanja.« Internet je katalog podatkov, ob katerih se sicer počutimo sposobne in vsemogočne, pri tem pa ne vemo, katera od njegovih prvin se nanaša na resničnost in katera ne, kaj je resnica in kaj napaka.
[...]
Vrtinec seznamov je knjiga o zgodovini človeštva, Eco je pač renesančni in etični mož, predvsem pa je sodoben mislec z velikanskim seznamom znanja in nas uči, da je kljub vsemu neskončnost še vedno neskončnost, nepojmljiva in tako naprej ...

Irena Štaudohar, Sobotna priloga, 18. 12. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Homer je lahko ustvaril (si zamislil) vase zaprto obliko, ker je imel jasno predstavo o tem, kakšna je kmečka in vojaška družba njegovega časa. Svet, o katerem je pripovedoval, mu ni bil neznan, poznal je njegove zakone, vzroke in posledice, zato ga je znal umestiti v obliko. Vendar obstaja še en način umetniške predstavitve, po katerem posežemo, ko želimo prikazati nekaj, česar meja ne poznamo in ne vemo, o koliko stvareh govorimo, temveč zgolj domnevamo, da jih je astronomsko veliko, če že ne nešteto; ali kadar se nam tega ali onega predmeta ne posreči opredeliti po njegovem bistvu, zato naštevamo njegove lastnosti, da bi lahko govorili o njem, ga naredili razumljivega ter s tem na neki način zaznavnega – in kot bomo videli, so ljudje o akcidentalnih lastnostih stvari vse od starih Grkov do današnjih dni menili, da jih je nešteto. Težava ni v tem, da oblika ne bi mogla namigovati na neskončnost, nasprotno, to se v zgodovini estetike dogaja znova in znova; vendar se s pojmi ne kaže igrati. Estetska neskončnost je subjektivno občutenje nečesa, kar skušamo obvladati, je čustveno stanje; neskončnost, o kateri govorimo, pa je dejanska neskončnost, sestavljena iz predmetov, ki jih je morda mogoče prešteti, vendar se nam to ne posreči – hkrati pa se bojimo, da njihovega štetja (in naštevanja) ne bo nikdar konec. Ko je Kant ob opazovanju zvezdnatega neba nad seboj postal pozoren na izkustvo vzvišenosti, je bil posredi (subjektiven) občutek, da tisto, kar vidi, presega meje njegovega dojemanja, zato je postuliral neskončnost, ki ne le, da je naši čuti ne morejo v celoti zaznati, temveč je ne more z intuitivno spoznavo zajeti niti domišljija.
Od tod vznemirljiva radost ob občutku veličine naše subjektivnosti, ki si je sposobna želeti nečesa, česar ne moremo imeti. A neskončnost občutenja, ki jo izkuša Kant, je vzgib strasti (in bi jo bilo v estetskem oziru mogoče prikazati tudi tako, da bi naslikali ali imenovali eno sámo zvezdo); nasprotno pa je nepreštevnost zvezd neskončnost, ki jo bomo imenovali objektivna (zvezd ne bi bilo nič več nič manj, če nas ne bi bilo). Umetnik, ki skuša sestaviti le delen popis vseh zvezd v vesolju, nam želi nekako priklicati v misel to objektivno neskončnost. Estetska neskončnost je občutek, ki prispeva h končni in popolni celovitosti občudovane stvari, medtem ko nam drugi način predstavitve, o katerem govorimo, daje skoraj telesno občutiti neskončnost, saj ga dejansko ni konec, ker se ne sklene v zaključeni obliki. Ta predstavitveni način bomo imenovali seznam ali spisek ali katalog.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Zgodovina grdega »

Umberto Eco »

Zgodovina grdega je pregled neprijetnih in odbijajočih izrazov v človeški vizualni kulturi in umetnosti. Umberto Eco je s svojo enciklopedično širino pogledal na prikaze grdega v zahodni civilizaciji z več plati. Obravnava upodobitev grdega sega od Miltonovega satana do Geothejevega Mefista, od čarovništva in srednjeveške umetnosti mučenja do puščavništva, spokorništva in mučeništva, od izrodkov in iznakaženih teles do mitoloških pošasti in cirkuških spačkov, od dekadentne in kričave grdote do zanemarjenosti in kiča, pretiranosti in razvrata.

več »

Zgodovina lepote »

Umberto Eco »

Zgodovina lepote je pregled idej o Lepoti v kulturi Zahoda skozi stoletja. Odkriti poskuša zlasti tiste zglede, ko sta neka kultura ali neko zgodovinsko obdobje priznavala, da obstajajo stvari, ki jih je prijetno opazovati; tako nam prikazuje predmete, ki so jih ljudje skozi tisočletja šteli za lepe. Knjiga izhaja iz načela, da Lepota nikoli ni bila nekaj absolutnega in nespremenljivega, temveč si je v skladu z zgodovinskim obdobjem in deželo nadevala razne obraze. Primerke tega, kaj se jim zdi lépo, pa so nam zapustili slikarji, kiparji in arhitekti, pesniki in romanopisci.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.