Knjiga

Tragedija ljudstva

Ruska revolucija 1891–1924

Orlando Figes»

prevod: Matej Venier

naslovnica: Branka Smodiš

format: 160 × 235

strani: 1000

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-781-9

redna cena: 55,50 €

modra cena: 38,85 €

vaš prihranek: 16,65 €

na zalogi

–30 % OB 100-LETNICI RUSKE REVOLUCIJE

Tragedija ljudstva je eden najbolj ambicioznih poskusov večplastne zgodovinske analize obdobja med prelomno lakoto, ki je prizadela rusko podeželje leta 1891, in Leninovo smrtjo leta 1924, ko so bile vzpostavljene že vse temeljne institucije stalinistične totalitarne države. Monumentalno delo britanskega zgodovinarja obravnava rusko revolucijo kot skupek dolgotrajnih ločenih kriznih procesov, ki so skupaj dosegli vrhunec v letu 1917. Zgodovinarji so se pri obravnavanju ruske revolucije navadno posvečali predvsem letu 1917, Figes pa v prvem delu knjige temeljito obdela predrevolucijski razvoj ruske družbe. Problemskemu pregledu stebrov carističnega režima (carska družina in dvor, birokracija, vojska, cerkev) sledi analiza narodnostnega vprašanja v večnacionalnem carskem imperiju, nato pa izjemno natančen prikaz ruskega kmetstva, oblikovanja liberalnega javnega mnenja, nastanka anarhistične in radikalne oporečniške ilegale, nastopa marksizma ter nastanka socialdemokratskega gibanja in boljševiške ideologije. Sledi opis revolucije leta 1905, kratkega obdobja ruskega parlamentarizma, in absolutističnega sistema, ki je zaradi nepripravljenosti na demokratične spremembe dokončno izgubil oporo in se nazadnje zapletel v prvo svetovno vojno.

Dramatično dogajanje med februarsko revolucijo leta 1917, ki je strmoglavila carja Nikolaja II., in oktobrskim prevzemom oblasti opisuje Figes tako podrobno in plastično, da je zgodovinsko dogajanje bralcu živo pred očmi. Sledimo razvoju dogodkov v prestolnici Petrogradu, v uporni in izmučeni carski vojski in na podeželju, kjer kmetje samostojno izpeljejo lastno revolucijo ter se polastijo plemiške in cerkvene zemlje. Po vsej Rusiji vzniknejo sovjeti kot neposredni demokratični organi samouprave v mestih, vaseh, tovarnah in vojaških enotah; vzporedno z nastankom nove neposredne demokracije docela razpade aparat stare carske države; zatirani narodi v obmejnih deželah se drug za drugim osamosvajajo od Rusije. Znotraj sovjetskega gibanja se krepi Leninova boljševiška stranka, ki jo skrivaj finančno podpirajo Nemci. Ko začasna vlada jeseni 1917 po aferi Kornilova izgubi podporo vojaških voditeljev in liberalnih meščanskih slojev, Lenin spozna, da jo bo sovjetsko gibanje prej ali slej zrušilo. Izkoristi oklevanje in notranjo razklanost večinskih strank v sovjetskem gibanju in tik pred prvim kongresom sovjetov v njihovem imenu izpelje udar proti začasni vladi. Na osnovi izvršenega dejstva boljševiki iz sovjeta izrinejo menjševike in desne esere ter oblikujejo prvo sovjetsko vlado z Leninom na čelu; začne se obdobje državljanske vojne in izgradnje enopartijske totalitarne države, predhodnice in vzornice totalitarnih diktatur 20. stoletja. Zadnji del knjige je posvečen izgradnji komunističnega sistema, ponovni vzpostavitvi imperialistične ruske države, tokrat s sovjetskim predznakom, neuspehu projekta svetovne revolucije, lakoti in uporom, ki so leta 1921 prisilili Lenina, da je razglasil novo ekonomsko politiko in v omejenem obsegu dopustil svobodno tržno menjavo.

Delo je opremljeno z vrsto zemljevidov in robustnim aparatom; avtor je črpal podatke tako iz standardnih del o ruski revoluciji kot iz tedaj prvič dostopnih ruskih arhivov in iz najnovejših specialističnih študij o posameznih aspektih dogajanja. Privlačen slog pripovedi dodatno približa bralcu zapletene dileme, v katerih se je v začetku 20. stoletja znašla Rusija in z njo Evropa.

NAGRADA NCR ZA NAJBOLJŠE STVARNO DELO LETA

WOLFSONOVA NAGRADA ZA NAJBOLJŠE ZGODOVINSKO DELO

KNJIŽEVNA NAGRADA W. H. SMITHA

NAGRADA LONGMAN IN ČASOPISA HISTORY TODAY ZA NAJBOLJŠE DELO LETA

NAGRADA ČASNIKA LOS ANGELES TIMES

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Začelo se je s kruhom. V Petrogradu ga je že več tednov primanjkovalo, predvsem v delavskih četrtih, in pred pekarnami so nastajale dolge vrste. Ni šlo za pomanjkljivo preskrbo. Ko so zaporedni protesti zaradi pomanjkanja kruha prerasli v revolucijo, je bilo po izjavah mestnega poveljnika Balka v petrograjskih skladiščih dovolj moke, da bi prebivalstvo lahko hranili vsaj teden dni. Preskrba sicer res ni bila kdove kako dobra. Tretja vojna zima je šla h koncu in vsepovsod je bilo čutiti varčnost. Žemelj, mesnih pit, kolačev in peciva niso več pekli. »Trgovine so manj založene in v njih ni več tolikšne izbire,« je 13. februarja pisal domov neki Anglež. »V restavracijah nimajo več tistih izvrstnih velikih kolačev iz listnatega testa, ker primanjkuje sladkorja.« Povrhu tega je bila zima 1916/1917 najhladnejša v zadnjih letih. Povprečna februarska temperatura v Petrogradu je znašala petnajst stopinj Celzija pod ničlo. »Tukaj je mrzlo kot na Laponskem,« je četrtega pisal ženi Gorki. Polarni mraz in zimski viharji so skoraj docela ustavili železniški promet. Tovarne so zaprle vrata in na tisoče delavcev je brez dela postopalo po ulicah.
To je težave s preskrbo zaostrilo v krizo. Zaradi zloma transportnega sistema Petrograd ni več prejemal običajnih pošiljk moke in goriva. Mnoge pekarne so morali zaradi pomanjkanja enega ali drugega zapreti. Ženske so celo noč čakale v vrsti za štruco kruha, nato pa so jim zgodaj zjutraj povedali, da ga tisti dan ne bodo prodajali. Ob neprestanih prekinitvah v preskrbi s kruhom so se v vrstah čakajočih neogibno razširile govorice. Ljudje so govorili, da »špekulanti« in »kapitalisti« – z izrazoma so v ksenofobni medvojni govorici navadno označevali nemške in judovske trgovce – namenoma višajo cene tako, da zadržujejo zaloge. Mnogi so za pomanjkanje krivili vlado (mar ni bilo tudi v njej polno Nemcev?). Celo svobodomiselni izobraženci so se nagibali k mišljenju, da so pomanjkanje povzročile zlorabe, ki jih je zagrešila izdajalska vlada. 19. februarja so petrograjske oblasti napovedale, da se bo 1. marca začela racionirana preskrba. Razširile so se govorice, da sploh ni nobenih zalog kruha in da bodo pustili brezposelne stradati. V paniki, ki je sledila, so ljudje pokupili vse, kar je bilo na policah; trgovine so ostale prazne, izbruhnili so pretepi in nekaj pekarnam so razbili okna.
V torek 23. februarja je temperatura v Petrogradu zrasla na pomladnih pet stopinj pod ničlo. Ljudje so se prebudili iz zimskega spanja in odšli na ulice, da bi se naužili sonca in si priskrbeli nekaj hrane. Nevski prospekt je bil poln nakupovalcev. Lepo vreme se je držalo do 3. marca – tedaj pa je bil caristični režim že preteklost. Ni se zgodilo prvič v ruski zgodovini, da je vreme odigralo odločilno vlogo.
23. februar je bil mednarodni dan žensk, pomemben datum v socialističnem koledarju. Okoli poldneva so se velike množice žensk napotile proti središču mesta, da bi zahtevale enake pravice kot moški. Po Balkovem opisu so bile med demonstrantkami »poleg mnogih kmečkih žensk in študentk tudi nekatere dame iz boljše družbe; delavk je bilo manj kot na prejšnjih demonstracijah«. Fotografije kažejo, da so ženske dokaj dobro razpoložene korakale po Nevskem prospektu.
Popoldan pa se je razpoloženje množice spremenilo. Tistega jutra so začele tekstilne delavke iz viborškega predmestja stavkati zaradi pomanjkanja kruha. Pridružili so se jim njihovi moški, zaposleni v sosednjih metalurških obratih, in skupaj so se odpravili proti mestnemu središču. Spotoma so se jim pridruževali drugi delavci (nekatere so na silo izbezali iz tovarn med vpitjem: »Kruha!« in »Dol s carjem!«). Pozno popoldan se je na ulicah zbralo okoli 100.000 stavkajočih. Prišlo je do spopadov s policijo, ko so delavci poskušali prečkati Litejni most, ki povezuje viborško predmestje s središčem mesta. Delavce so potisnili nazaj in večina se je razpršila in odšla domov, spotoma pa so nekateri tudi plenili po trgovinah. Nekaj tisoč pa jih je prekoračilo zamrznjeno reko in odšlo na Nevski prospekt, kjer so se pridružili ženskam s kriki: »Kruha!« in »Dol s carjem!« Najgostejša množica se je zbrala okoli mestne dume. Balkovi kozaki je niso mogli razpršiti in so se temu celo upirali: prijahali so do žensk, potem pa so se ustavili in se umaknili. Pozneje se je izkazalo, da je bila večina kozakov rezervistov brez izkušenj z množicami, njihovi konji pa so se prvič znašli na mestnih ulicah. Nekdo je pozabil vojake opremiti z biči, s katerimi so navadno razganjali množico. Izkazalo se je, da so oblasti s tem zagrešile usodno napako. Zaradi očitne šibkosti kozakov so bili namreč delavci v naslednjih dneh mnogo drznejši.
Sledilo je sončno jutro. Delavci po vsem Petrogradu so se zbrali na zborovanjih v svojih tovarnah in se na pozive socialističnih agitatorjev napotili v središče mesta. Mnogo se jih je oborožilo z noži, francoskimi ključi, kladivi in železnimi palicami, deloma zato, da bi se lažje prebili skozi kordone policije in kozakov, ki so se zbrali čez noč, deloma zato, da bi vdrli v dobro založene trgovine v bogataških četrtih in jih oplenili. Še najbolj so spominjali na vojsko lačnih, ki se odpravlja na bojni pohod. »Tovariši,« je pozival neki tovarniški agitator, »če svojega hleba kruha ne moremo dobiti po pravični poti, moramo storiti vse, nadaljevati moramo in rešiti naše težave s silo; [...] tovariši, oborožite se, pograbite vse, kar vam pride pod roko, svornike, vijake, kamne, pojdite iz tovarne in razbijte prve izložbe, na katere naletite.«
Sredi jutra je prišlo na ulice 150.000 delavcev. Napotili so se proti mostovom, ki so povezovali industrijska predmestja z upravnim središčem mesta. Nekateri so razbijali izložbe, plenili po trgovinah in prevračali tramvaje in kočije. Na Litejnem mostu je množica 40.000 viborških delavcev preplavila maloštevilen oddelek kozakov, ki očitno niso bili pripravljeni nanje. »Ampak nihče nam ni povedal, da bo revolucija,« je bilo slišati iz ust nekega stražnika, ko je videl, kako se približuje ogromna množica ljudi. Na Trojickem mostu so si delavci izborili pot mimo policije na konjih z metanjem kamenja in kosov ledu. Množice so se stekale na Nevski prospekt. Kozaki na konjih jih niso mogli razgnati: jahali so sem ter tja po cestnem tlaku in demonstranti so bežali pred njimi na vse strani, kakor hitro pa so se ustavili, so se množice ponovno strnile in ljudje so jih obstopili, jim ponujali kruh in jim vzklikali. Do tedaj so se množicam delavcev že pridružili študentje, prodajalci, bančni uslužbenci, izvoščki, otroci, lepo oblečene dame in premožni ljudje, bodisi v znak podpore bodisi iz radovednosti, kot gledalci. Balk je o množicah na Nevskem prospektu rekel, da so »bili v njih običajni ljudje«. Na ulicah je vladalo praznično razpoloženje, najbrž tudi zaradi lepega vremena. Neki očividec je demonstracije primerjal z »velikanskim cirkusom«. Arthur Ransome, dopisnik časopisa Daily News, je občutje tistega dne opisal kot »dokaj negotovo navdušenje, kot če ima banka prost dan, v zraku pa je čutiti nevihto«. Na Znamenskem trgu je bilo veliko zborovanje. Konjeniški kip Aleksandra III., ta grozljivi spomenik načelom samodrštva, so zasedli revolucionarni govorniki. V ogromni množici jih je le malo lahko slišalo njihove besede, vendar to ni bilo pomembno. Ljudje so vedeli, kaj hočejo slišati, in že sam pogled na pogumno dejanje svobodnega govorjenja – povrhu še s takšnega mesta in policiji na očeh – je lahko pomenil samo eno: revolucija je v teku. Pozneje tistega večera, potem ko so se množice končno razšle, je policija odkrila na podstavku spomenika v velikih črkah vrezan napis nilski konj, kakor so ljudje posmehljivo pravili kipu.
Ker ni bilo strogih represivnih ukrepov, so se ljudje opogumili, in naslednjega dne, v soboto 25. februarja, so se na ulice zgrnile še večje množice. Demonstracije so prerasle v splošno stavko. Vse večje tovarne v mestu so nehale delati, saj je demonstriralo približno 200.000 delavcev. Časopisi niso izšli. Tramvaji in izvoščki skoraj niso vozili. Mnogo trgovin in restavracij je zaprlo svoja vrata. Ljudje vseh slojev so se pridružili kolonam delavcev, ki so korakali proti središču mesta. Po Balkovi presoji je »imelo gibanje vse značilnosti ljudske vstaje.« V primerjavi z dnevoma prej so bile demonstracije mnogo ostreje politično obarvane. Razvili so prve rdeče zastave in prapore, vzklikali pa so tudi nova gesla: sedaj niso toliko več zahtevali kruha, temveč padec samodrštva. Poglavitni zahtevi sta se sedaj glasili: »Dol s carjem!« in »Dol z vojno!«
Ko so demonstranti poskušali prečkati mostove, ki so povezovali predmestja s središčem mesta, je spet prišlo do spopadov s policijo. Na Litejnem mostu je poveljnik policije Šalfejev v obupu še zadnjič poskušal zadržati pohodnike tako, da je streljal naravnost v množico. Korakajoči so se razmaknili, nato pa strnili vrste in obstopili Šalfejeva, ki se je poskušal prebiti iz obroča tako, da je na vse strani udarjal z bičem. Demonstranti pa so ga potegnili s konja. Neki delavec ga je pobil na tla s kosom lesa, drugi pa je pograbil njegov revolver in ga ustrelil v srce. Nihče od kozakov, ki so branili most, se ni zganil, da bi mu pomagal.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Natašin ples »

Kulturna zgodovina Rusije

Orlando Figes »

Najbrž je ni zgodovine, ki bi lahko zajela vso veliko zgodbo »matrjoške Rusije«. Prav zato je knjiga Natašin ples nekaj posebnega, saj jo odlikuje nov, svojski pristop, še zlasti pa je knjiga uspešen poskus zaobjetja večplastnosti, raznolikosti in mnogoterosti mnogih zgodovin, predvsem kulturne, družbene in družabne.
Zgodovina Rusije in Sovjetske zveze je po mnenju nekaterih zgodovinopiscev najbolj podlegla ideološkim interpretacijam: prednost je dajala politični in državniški plati proučevanja preteklosti, na drugi strani pa izvzeto gojila kulturno, se pravi literarno zgodovino svoje vélike, v svetovnem merilu neponovljive književnosti. Znanstvena premišljevanja o Rusiji so vselej vsaj blago ogrožali iskanje »ruske duše«, nagnjenje do vsakršnih mističnih bogoiskateljstev, hoja po robu resentimenta in romanticizma. Figesov »oddaljeni«, zunanji, a ne hladni pogled, ki se zaveda – kot se reče –, da ni »mrzlih družb«, pa Rusijo presoja na podlagi dejstev, brez zanosnih motenj.

več »

Šepetalci »

Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

Orlando Figes »

Ruščina pozna dva izraza za šepetajočega:
šepčuščij, tisti, ki šepeta iz strahu, da mu prisluškujejo,
in
šeptun, ovaduh, tisti, ki ljudem za hrbtom prišepetava oblastem.
Besedi izvirata iz obdobja stalinističnega terorja, ko so rusko družbo sestavljali šepetalci te ali one vrste.
Orlando Figes v svoji najnovejši knjigi razkriva zasebno življenje milijonov Rusov pod Stalinovo tiranijo, v družbi, v kateri so vsi šepetali – bodisi da so hoteli zaščititi svoje bližnje, bodisi da so ovajali sodržavljane.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.