Kralj literarne grozljivke Stephen King, lani tretji največji zaslužkar med pisatelji na svetu (28 milijonov ameriških dolarjev), je napisal okoli 50 romanov, vendar jih je v slovenščino prevedenih samo dvanajst (zadnji prevod, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, je izšel pri Modrijanu). Njegov pisateljski kolega Peter Straub, ki Kingu ne dela družbe na lestvicah najbolje plačanih, pač pa največkrat nagrajenih piscev grozljivk, ni prepričal k izdaji še nobenega slovenskega založnika. Ostali smo brez večine prevodov najbolje prodajanih romanov iz sedemdesetih let, zlate dobe ameriške literarne srhljivke, čeprav jih redkokdo ne pozna. Rosemaryjin otrok, Julija, Carrie, Prerokba, Izganjalec hudiča ... Seveda, to so vendar filmi iz sedemdesetih let, ki se jih malo zrelejši bralci spominjajo z nostalgijo in jih ob misli na ogled pred tridesetimi in več leti še vedno spreleti srh. Toda ti filmi so adaptacije literarnih srhljivk, najboljših in najbolje prodajanih v 20. stoletju.

Po razlagi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika so žitja življenjepisi svetnikov, svetih ljudi v pravoslavnih deželah. V novi pesniški zbirki Ervina Fritza pa so pod naslovom Žitja zbrane zgodbe iz življenj navadnih ljudi, ki niso zato nič manj zanimive. Opisane so različne usode od povojnega časa do danes, vsaka po svoje je posebna, včasih presenetljiva, včasih tudi pretresljiva.

Avstralskega režiserja Petra Weirja gotovo poznate po številnih filmskih uspešnicah, kot so Trumanov show, Društvo mrtvih pesnikov, Zelena karta, Priča – vse od naštetih so nastale v Ameriki, kamor se je režiser preselil na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med omenjenim naborom njegovih slavnih filmov pa manjkata še dva ključna »avstralska«: Galipoli, ki je igralca Mela Gibsona povzdignil med zvezde, in Piknik pri Hanging Rocku, ki je Weirju prinesel prvi mednarodni ugled, avstralsko kinematografijo pa postavil na svetovni zemljevid.
Pri snemanju Piknika je bilo nekaj zapletov. Tako se prvotno izbrani scenarist David Williamson menda ni utegnil lotiti dela, na njegovo mesto je prišel Cliff Green, ki je prav s scenarijem za Piknik napisal svoje najslavnejše delo.

Ilustratorka, pisateljica, scenaristka, režiserka, scenografka in kostumografka Eka Vogelnik je v svoji novi knjigi zbrala tri pravljice in zanje napisala dramska besedila: Kdo je napravil Vidku srajčico, O deklici, ki je prehitro rasla in O miški, ki si je trebušček raztrgala.
Knjiga Odrske pripovedke je koristen priročnik za mentorje dramskih krožkov na osnovnih šolah, ki bodo v njej našli veliko koristnih napotkov za delo z mladimi igralci. Razveselile se je bodo tudi vzgojiteljice v vrtcih, saj bodo v njej našle zamisli za gibalne, pevske in govorne ustvarjalne dejavnosti v vrtcu. V veselje pa bo tudi staršem, ki lahko skupaj z otroki ustvarijo papirnato gledališče in zaigrajo eno od igric.

»Zadnji dve leti življenja staneta vse sisteme socialnega varstva na svetu več kot vsa leta prej. Če umrete pri devetdesetih, bo znesek zdravstvenih izdatkov za obdobje od oseminosemdesetega do devetdesetega leta enak, če ne višji, kot znesek za prvih oseminosemdeset let vašega življenja. Če vse bolezni, ki nas morijo, časovno zamaknemo in raztegnemo, bo finančno breme manj težko. Predstavljam si stodvajsetletnika, ki ima srce, telo in predvsem možgane štiridesetletnika, ki pa je že preživel sto let v učenju in nabiranju življenjskih izkušenj. Mar ni to lepa ideja?«