euroman | zgodbe s pogledom | zbirka evropskih romanov

Ádám Bodor

Okraj Sinistra
Sinistra körzet

»Da, želja gospodične polkovnice je, da odslej živim pri gospodu. A če mi boste dovolili, bom včasih šla domov.«

»Pojdite, kadar vas bo volja. Konec koncev imate h komu iti. In zdaj vas spet prosim, da ne jokate.«

Odmašil sem steklenico, iz darila Severina Spiridona sem natočil v pločevinasta vrča. Pod pogradom sem našel lavor, polnega vode sem dal na peč, nato sem srebnil malo juhe. Lavor je puščal, opazoval sem kroglice, ki so letele na vse strani po vroči plošči na peči, vmes sem poskusil tudi pijačo in z eno roko mahnil Elviri Spiridon, dajmo, izvolite, slecite se.

Kar dolgo nisem slišal tega šelestenja oblek, šuštenja golih rok, ki se drgnejo druga ob drugo, in predvsem žametnih beder, ko voda spolzi po rebrih, ko se koža suši. Izbral sem žilo na bedrih Elvire Spiridon, ki je zdaj razvejano, zdaj spet združeno tekla navzgor. S kazalcem sem, kot bi se obotavljal, krenil po njej.

»Vedite,« sem ji rekel tiho, še sam sem se čudil svojemu glasu, »da sem bil jaz tisti, ki je nekoč našel trn v vašem podplatu. Če se še spomnite: od tam sem ga pobral s svojimi zobmi.«

»Gospoda nisem pozabila.«

»Lahko rečem, da vas v sebi od takrat kličem jerebika, ptica, ptica-jerebika. Na toliko načinov, kolikorkrat se vas spomnim.«

»Ne razumem prav dobro, ampak mislim, da mi zdaj gospod govori lepe stvari.«

»In da nadaljujem: kmalu bom poljubčkal vsak delček vašega telesa. Da ne bi bili potlej presenečeni.«

»Gospod me bo poljubčkal tam, kjer hoče.«

Mnogo pozneje, že čez sredino noči, ko sem nag čepel pred pečjo in netil ogenj, sem spet razglabljal o svojih zadevah. Spomnil sem se Mustafe Mukkermana in seveda Béle Bundasiana, svojega posinovljenca, ki ga štiri ali pet let nisem videl, čeprav je živel tu blizu, v rezervatu. Upal sem, da ga bom na koncu le našel in bova morda skupaj odšla na sončni Balkan. Ta ženska se res ni priselila k meni v najprimernejšem času. A zdaj je sopla v moji bližini. Na kolenih sem se obrnil proti pogradu in segel pod odejo.

»Upam, da je bilo dobro.«

»Ni bilo slabo, gospod.«

»Morda ima bog prste vmes. Če ne, bom lepega dne šel od tod. Zaupal vam bom, imam še neko drugo življenje.«

»Sem si mislila. Je gospod poznal Zoltána Marmorsteina? Tudi on je odšel.«

»Ne, nisem imel te sreče.«

»Morda se bo vrnil, to so njegovi obujki.«

»Če pride, bo tu. Pričakujeva ga z ljubeznijo.«

Ponoči je veter potihnil, sneženje se je ustavilo in vrhovi skal so v luninem soju posvetili v hišo. V mrtvi tišini je sneg pokal okoli hiše, kot bi že prihajal Zoltán Marmorstein s težkim črevesjem v hlačah. Elvira Spiridon je vstala in se ustavila pred oknom. Kar dolgo, morda ure dolgo je stala tam, in njena ramena so bila mehka, vijolična in okrogla kot bližnji zasneženi vrhovi. Ko je ob zori spet zlezla k meni, so bili njena bedra in rit kot led, kot steklo.

Hukal sem po mrzlih udih, povohal sem pregibe.

»O vašem vonju še sploh nisem govoril. Ta na primer, tu na vašem drobnem vratu, mi je zelo všeč. Ne govori o komerkoli.«

»Preden sem šla, me je mož umil. Tu in tam me je namazal z lešnikovim oljem.«

»Lešniki torej! O tem zdaj prvič slišim. Vsekakor bi rad spoznal vašega moža.«

»Saj ga poznate. Nekoč ste mu rešili življenje.«

Že leta nisem nag počival na preprogi iz krp, v bližini peči, ki oddaja toploto, in še nikoli tako, da bi me vmes žgečkal lahen lešnikov vonj. Rekel sem si: Kaj še hočeš? Saj si dosegel vse. Zleknjen ležiš z žametno ritjo Elvire Spiridon v naročju. Na vrhu si, sinko.

(str. 63–66)