|
|
Estonija
Verjemi mi, Angelo, moji gibi so bili mirni in natančni. Dlani se mi niso tresle. Niti najmanj se mi ni zdelo, da bi bilo to, kar počnem, kakorkoli dramatično ali pomembno. Opazoval sem se z občudovanjem, celo vznemirjenjem, kakor film ali, še točneje, kakor sanje, kajti moje sanje so pogosto kakor filmi, v katerih nekaj počnem in se hkrati opazujem pri početju. Tega se dejansko spominjam, kot da bi šlo za film, in prav nobenega obžalovanja ne čutim. Mogoče samo senčico obžalovanja, nadihnjeno z dvomom, da sploh ni šlo za film, še celo za sanje ne.
Usu, Angelo, mu liigutused olid täpsed ja rahulikud, mu käsi ei värisenud, mul poldud üldse tunnet, nagu ma teeksin midagi dramaatilist, midagi saatuslikku. Ma jälgisin ennast huviga, isegi põnevusega, nagu filmi, täpsemini nagu unenägu. sest mu unenäod on tihtipeale nagu filmid, kus ma ise korraga kaasa teen ja pealt vaatan. Ma mäletangi seda nagu filmi ja ma ei suuda tunda kahetsust, või kui, siis ainult mingit kahtlusega tembitud kahetsusevarju, et see polnud film, et se polnud unenägu!
Glavni junak romana Država na meji je homoseksualni mladenič, prevajalec iz Vzhodne Evrope – po vsej verjetnosti iz Estonije, četudi nam pripovedovalec geopolitičnih koordinat nikoli eksplicitno ne razkrije –, ki preživi daljši čas na študijskem izpopolnjevanju v Parizu. Naslovnik njegove zgodbe, ki je v resnici dolgo pismo (ga avtor piše ali ga je kje našel?), je Angelo, za katerega prav tako ne moremo natančno reči, ali je morda poslovnež iz Afrike ali preprosto izmislek pripovedovalčevih fantazij.
V pismu, ki ga piše, razgrinja prepad med Vzhodom in Zahodom, Estonijo in Evropo, ki ga pripovedovalec doživlja tudi skozi razmerje s starejšim ljubimcem Franzem, predstavnikom lagodno živečega francoskega srednjega sloja. Kajti čeprav si je o tej Evropi preko literature ustvaril fantazmo, da »ve« ali da »ve dovolj« za odgovore na njegova vprašanja (o identiteti), odkrije v njej samo neko tujino, ki mu je znana že iz domovine.
Pripovedovalec Države na meji je prevajalec, se pravi: literarni ustvarjalec iz vmesnega prostora med dvema jezikoma: estonskim in francoskim; prevaja francosko poezijo iz (vmesnega) obdobja »med obema vojnama«; je iz države v Vzhodni Evropi: Estonije, a vendar tudi od nekod drugod. Ravno ta »vmesnost« ali »mejnost« je osrednja nit romana, v katerem Emil Tode govori o neki drugačni ujetosti. Te ne prečijo več represivni politični režimi nekdanjega vzhodnega bloka, ampak junaka utesnjujejo svobodne izbire demokratiziranega sveta, v katerem si mora na relativen (tudi intersubjektiven) način povedati svojo bolj ali manj konsistentno zgodbo.
 Emil Tode
© Tõnu Õnnepalu
Emil Tode (rojen 13. septembra 1962) – njegovo pravo ime je Tõnu Õnnepalu – je eden od najzanimivejših in mednarodno najbolj poznanih estonskih avtorjev. Ni samo prozaist, ampak tudi pesnik in esejist, predstavnik t. i. tretje paradigme estonske literature 20. stoletja: uspel je v času postsovjetske Estonije, ko je ta država ponovno pridobila suverenost. Pesmi je začel objavljati leta 1985. Leta 1993 je prodrl z romanom Država na meji (Piiririik), za katerega je prejel pomembno literarno nagrado. V njegovih romanih Država na meji, Cena (Hind, 1995), Mera (Mõõt, 1996), Princesa (Printsess, 1997) in Radio (Raadio, 2002), ki jih je napisal pod imenom Emil Tode, ter Udejanjanje (Harjutused, 2002), za katerega si je nadel ime Anton Nigov, zamenjuje epsko širino – značilnost estonske književnosti – personalni slog. Skozenj se v zgodbo oblikuje izrazito individualna in eksistencialna izkušnja stigmatiziranega in iščočega posameznika. Različni psevdonimi, ki si jih estonski pisatelj nadeva, pa pričajo med drugim tudi o fluidnem in mnogoterem subjektu, s katerim se lahko povezujejo različna imena in (literarni) slogi. |
