|
|
Francija
Med dvestotimi osebami, stisnjenimi v kabino letala, je človek zares bolj osamljen kot kjer koli drugje. In misli si, da bi bila ta pasivna osamljenost lahko priložnost za življenjski obračun, za razmislek o smislu stvari, ki ustvarjajo to njegovo življenje. Nekaj hipov poskuša, se malo sili, a ne vztraja predolgo ob nepovezanem notranjem monologu, ki se rojeva iz tega, in tako torej odneha, se zvije v klobčič in otrpne, rad bi zaspal, stevardeso prosi za kozarec, saj bo potem samo bolje spal, nato jo prosi še za enega, da z njim poplakne uspavalno tableto: spi.
A deux cents compressés dans une carlingue, on est en effet isolé comme jamais. Cette solitude passive, pense-t-on, serait peut-être l'occasion de faire le point sur sa vie, de réfléchir au sens des choses qui la produisent. On essaie un moment, on se force un peu mais on n'insiste pas longtemps devant le monologue intérieur décousu qui en résulte et donc on laisse tomber, on se pelotonne et s'engourdit, on aimerait bien dormir, on demande un verre à l'hôtesse car on n'en dormira que mieux, puis on lui en demande un autre pour faire passer le comprimé hypnotique: on dort.
Osrednja tema vseh Echenozovih romanov je odhod, potovanje junakov, ki hočejo ubežati teži določenega kraja. A premik se vedno izkaže za neuspešnega, saj se izteče v vrnitev k enakemu ali v tavanje. V daljnih deželah ni nič eksotičnega, polne so enakega in običajnega, drugost je povsod in nikjer: skratka, nikjer ni nič videti.
Takšen je tudi Félix Ferrer, junak romana Grem, v katerem se prepletata policijska in pustolovska intriga. Ferrer je nosilec pustolovskega romana, ki se počasi izkaže za prav nič pustolovskega. Potovanje na daljni sever je monotono, dolgočasno, polno banalnih nevšečnosti, belina ledene plošče je turobna, izničujoča in prav nič spektakularna. Odkritje zaklada zamrznjenih antikvitet pa vzbudi komaj kaj razburjenja. Baumgartner/Delahaye je nosilec detektivske intrige, v kateri ni skoraj nobenega suspenza, policijska razrešitev primera se z velikanskimi elipsami niti najmanj ne trudi biti verjetna in razplet je le eden od enakih momentov v pripovedi. In za tema ne zares obstoječima romanesknima intrigama se zarisujejo finančni, erotični in eksistencialni problemi, o katerih se Ferrer ali tudi druge osebe sprašujejo le v trenutkih mrtvega teka, ta vprašanja pa največkrat prekrije osredotočanje na podrobnosti v opisih predmetov, najrazličnejših proizvodov sodobnega življenja, znamenj banalnosti našega časa, ki zaustavljajo njegov tok; ali pa opisih okolja dogajanja, ki včasih deluje zgolj kot ustrezna scenografija, poudarjajoča atmosfero dogodkov.
Po vseh na videz izjemnih peripetijah, odhodu od žene, velikem potovanju, ropu, srčnem infarktu, vrnitvi ukradenih antikvitet, po vseh naključnih srečanjih in zapeljivih ženskah, ki se sprehodijo skozi njegovo življenje, se Ferrer na koncu romana morda le nekoliko zadihan znajde v bolj ali manj enakem položaju kot na začetku, krog se zaključi z isto besedo, s katero se je začel: grem.
 Jean Echenoz
© John Foley/Opale
Jean Echenoz se je rodil 26. decembra 1947 v Orangeu. Študiral je sociologijo in gradbeništvo.
Echenozevo mladost so močno zaznamovali literatura – predvsem detektivski romani –, film in džez. Vse te elemente lahko zasledimo tudi v njegovem literarnem ustvarjanju. Prvi roman, Greenwichev poldnevnik (Le Méridien de Greenwich), je objavil leta 1979. Odtlej približno vsaka tri leta izda nov roman: Cherokee (1983) naj bi bil razmajan detektivski roman (ki si je prislužil nagrado Médicis), Malajska avantura (L'Equipée malaise, 1986) pustolovski roman, Jezero (Lac, 1989) vohunski roman in Mi trije (Nous trois, 1992) preplet najrazličnejših žanrov in referenc, literarnih in filmskih stereotipov, med katerimi se že sem in tja oglaša le napol poučeni, ironični prvoosebni pripovedovalec. Visoke blondinke (Les Grandes blondes, 1995) so verjetno najboljši zgled »geografskega romana«, kakor svoje romane označuje sam Echenoz v nasprotju z zgodovinskimi romani, ki jih pišejo drugi, sledi mu roman Leto dni (Un an, 1997), nekakšen delček puzzla, vstavljen v dve leti poznejši Grem (Je m'en vais, 1999), ki je bil nagrajen z Goncourtovo nagrado. Sledita še romana Pri klavirju (Au piano, 2003) in Ravel (2006), ki kljub realnemu zgodovinskemu junaku nima ničesar skupnega z zgodovinskim ali biografskim romanom.
Leta 2006 je Echenoz za svoje ustvarjanje dobil Veliko literarno nagrado Paul Morand. |
