modrijan logotip
euroman logotip
   
 
o zbirki | prevajalci | drugi sodelavci | naročila | english
 
 

Prevajalci


Urška P. Černe

Arnold Stadler
Smrt in jaz, midva

prevod in spremna beseda

Urška P. Černe je rojena leta 1971 v Mariboru, živi v Ljubljani, Gorjah in Berlinu. Je prevajalka iz nemščine v slovenščino pa tudi obratno (v tandemih), samozaposlena v kulturi, članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, z Lucijo Stupica soustanoviteljica festivala pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije »Pranger«.

Prevaja prozo in poezijo – izjemno pomembna se ji zdi prevodna refleksija. Po prevodnem prvencu, Pismu lorda Chandosa Huga von Hofmannsthala (1998), ki ga je objavila v Novi reviji, je pripravila več samostojnih knjižnih prevodov ter prevodnih prispevkov za literarne revije, med najljubše – pa tudi najzahtevnejše – uvršča poezijo Rolfa Dietra Brinkmanna in Margret Kreidl, dialektalno poezijo H. C. Artmanna, kratke zgodbe Petra Bichsla ter roman Andreasa Maierja Binkoštni torek. Njen najljubši avtor je pesnik: nemški trubadur Wolfram von Eschenbach (13. stoletje). V poseben užitek so ji prevodi poezije v tandemih (Milan Jesih, Franz Josef Czernin) in prevajanje za gledališče. Skušnjava ždi v starejših besedilih, kot je »Iz življenja fičfiriča« (Joseph von Eichendorff), pa besedila Ch. D. Grabbeja, bratov Schlegel, Karla Philippa Moritza, v rimanih verzih, dvorskih, baročnih, komičnih verzih in tudi v sodobni prozi slengov, narečij in žargonov (prevajalka kot igralka, ki se ustrezno poredi za kakšno vlogo).Tudi piše: daljše sestavke in spremna besedila. Z založbo Modrijan ne sodeluje prvič: leta 2006 je objavila roman Jaz in Kaminski Daniela Kehlmanna, leta 2007 pa spremno besedo k romanu Izmera sveta istega avtorja.

V kulturi je Urška P. Černe »dvojna agentka«: kulturna posrednica, promotorka slovenske literature, jezika in kulture v tujini, organizatorka bralnih turnej. V tujini je za svoje prevajalsko delo prejela že več štipendij. Svoje znanje in izkušnje posreduje tudi drugim, še posebno jo veseli delo s študenti.

Urška verjame v jasnovidnost. Potuje z glasbo, slikarstvom, nebom, naravo.

Darko Čuden

Klaus Rifbjerg
Slika

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

Darko Čuden, rojen leta 1961 v Ljubljani, stalno biva v Bohinjski Bistrici, nestalno pa v Ljubljani, zaposlen je na Oddelku za germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja iz norveščine, danščine, švedščine, nemščine, angleščine (za gledališče pa tudi iz španščine in portugalščine). Ko je namreč davna in dolga leta študiral angleščino in nemščino, ga je prešinilo, da ne bi bilo napak, če bi poleg teh dveh znal še kak bolj eksotičen germanski jezik, in tako je naneslo, da ga je vsrkalo predvsem v danščino in norveščino. Za življenjski uspeh bi si štel, če bi mogel prevesti kakšno reč iz ferščine. In če bi bil mlajši, bi se z veseljem lotil estonščine, tudi latvijščine ali litovščine. Če bi pa pogledal onkraj evropskega plotu, bi ga zamikala tudi kaka armenščina ali farsi.

Njegova najobsežnejša prevoda sta še v delu: norveška kriminalka Taščica Jo Nesbø in norveško-dansko družinska saga class="rdeTEKSTI"Pasjeglavec Mortena Ramslanda, magični realizem skandinavske sorte. Od leposlovja se mu je doslej prevedlo: Tormod Haugen: Nočni ptiči, Solvej Balle: Po zakonu, Jørn Riel: Odbite arktične zgodbe. Posebej rad prevaja za gledališče. Posebej zafrknjeno, posebej izzivalno: Tyra Tønnesen: Operacija uspela, Lars Vik: Jest idiot, Gerardo Trejo: Mamagorka in njen Plejamo, Hernan Galindo: Sveti Genezij, Luís Montoliu: Orožje, orožje, orožje, Israel Horrowitz: Vrsta, Ana Maria Vásquez: Mrtvakov kruhek, Pilar Romero del Rio: Sveta Živka se pogovarja z backi, Maria Clara Machado: Obračun pri hudi luknji, Peter Rosenlund: Nemogoči otrok, Marius von Mayenburg: Ognjeni obraz, Peter Turrini: Alpski žar, Rainer Werner Fassbinder: Goreča vas, Lutz Hübner: Marjetka, str. 89, Rote Grütze: Ta presneta ljubezen, Jon Fosse: Punca na zofi, Norberto Ávila: Odsotni soprog. Poezije se še ni lotil, možno pa je, da ga kaka pesmica nestrpno pričakuje.

Darko je hudo prepričan, da je na Slovenskem bilo in je veliko dobrih prevajalcev in hudo krivico bi storil kakemu živečemu, če bi omenil drugega, njega pa ne. Zato samo spoštljiv klobuk dol Janku Modru za knjigo Jazbeci ruskega pisatelja Leonida Leontova. Moder jo je prevedel daljnega leta 1951. (Mimogrede: knjigo je našel v središču Ljubljane, ko so odvažali kosovni material. Verjetno sicer nikoli ne bi naletel nanjo. Zato naj živi kosovni odvoz!)

In ko tako po eni strani – vsakič znova – benti in obžaluje, da se je spustil v to početje, in ko si skoraj zabiča, da ga nič več ne bo gnalo na to ladjo, si po drugi strani – tudi vsakič znova – ne more kaj, da si ne bi priznal, da si ne bi želel, da ga ne bi (Ste videli vse te strašne slovenske nikalnice!!!) še kdo kdaj vpregel v prevajalski voz in da ne bi kot konj, vol, osel vlekel navkreber besedo za besedo. Pravzaprav je stvar takale: Bogdaj, da bi se to prevajalsko prekletstvo vleklo kot jara kača ali pa, če želite, kot kurja čreva.

In tako previja besede iz jezik v jezik, založniki in lektorji ga privijajo, honorarji se kar nekam prelivajo, in na koncu dvigne roke, ko vso prevajalsko pezo prevali na ljubega bralca.

Miriam Drev

Vincent Vella
Iz rok mojih prijateljev

izbor, prevod in spremna beseda
Fotografija: Maj Kelenc

Miriam Drev, književna prevajalka, pesnica, literarna kritičarka in publicistka, se je rodila leta 1957 v Ljubljani ter diplomirala iz primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti. Po več prevodih kratke proze – Johna Bartha, Richarda Brautigana idr. – za RTV Ljubljana, se je zaposlila v Mednarodnem centru (ICPE) v Ljubljani. Zatem se je z družino za sedem let preselila na Dunaj in pridobila status samostojne književne prevajalke, v katerem »z bojevniško zdržljivostjo«, kakor pravi, vztraja še danes. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev in dejavna v upravnem odboru ter članica Društva slovenskih pisateljev.

Njen modus vivendi so knjige. Prve besede, ki jih je samostojno prebrala v časopisu pri nekako petih letih, so bile: »Kaj je to, juridična zmota?« Na pravo pa se kljub temu ni vpisala.

V postštudentskem času je s kolegico izdala vegetarijansko kuharico 101 zelenjavni jedilnik (1993), prvo te vrste pri nas in odmik od leposlovja. Leta 1995 je napisala otroško knjižico Šviga gre lužat.

Na Dunaju so začele nastajati pesmi za njeno pesniško zbirko Časovni kvadrat (2002), druga knjiga pesmi, naslovljena Rojstva, je izšla pet let zatem.

Po obisku literarnega seminarja v Cambridgeu je souredila in prevedla besedila za antologijo Nove britanske pisave: Začetek nečesa velikega.

Prevodni opus Miriam Drev šteje okroglo šestdeset knjižnih izdaj. Prevaja iz angleščine, nemščine in francoščine v slovenščino ter iz slovenščine v angleščino. Mika jo, da bi tem jezikom pridružila islandščino, vendar kaže, da bi uresničitev načrta zahtevala skoke čez visoke ovire.

Njen prvi prevedeni roman je bila politična srhljivka Roberta Ludluma Rokopis Petra Chancellorja, vendar za svoj literarni prevodni prvenec šteje roman vrhunske pisateljice angleško govoreče Kanade, Margaret Atwood Deklina zgodba.

Med svoje izstopajoče prevode uvršča romane Angleža IanaMc Ewana: Otrok o pravem času, Tujca v Benetkah, Amsterdam in Sobota; Trinidadčana indijskega rodu, V.S. Naipaula in njegovega, s pogovornimi vnosi posejanega Maserja mistika; Indijca Rabindranatha Tagoreja z Lipiko; Američana Ernesta Hemingwaya z delom Resnično ob prvem svitu; sijajno Novozelandčanko Janet Frame z romanom Karpati; angleškega stilista Grahama Swifta s Povodjem.

Posebno pripadnost čuti do prestavitev mladinske književnosti, ki zahteva tankočutno jezikovno prisluškovanje in precejšen delež poustvarjalnosti: cikla sedmih knjig Narnijske kronike C. S. Lewisa, trilogije Kevina Crossley-Hollanda o kralju Arturju, pa Roalda Dahla in njegove zgodbe Žirafa in Peli in jaz, kjer si je ob izvirniku izmislila imena za bonbone – želodčni žgečkavci, cmokarele in cmokaroni, jezične rašplje, čeljustolepci, plombožeri, grleni kislamabadi itn. – ter čaka, da jih odkrije industrija sladkorčkov …

In najljubši prevod? Po nelahkem razmisleku bi se odločila za bookerjevo nagrajenko, Indijko Arundhati Roy in roman Bog majhnih stvari, vsebinsko večplasten, jezikovno eksperimentalen in angažiran.

Če pa se vpraša, kaj je bil prejkone njen najzahtevnejši prevod, bi bil to Zaupanje vase in drugi eseji Ralpha Walda Emersona. Jezik tega ameriškega esejista, filozofa in pesnika, ki je bil ena ključnih osebnosti 19. stoletja, je zmes filozofske dikcije in pesniške imaginacije. S prvim zaokroženim prevodom teh besedil je, povedano s prevajalsko metaforo, strla kokosov oreh.

Njen izbor in prevod zgodb Maltežana Vincenta Velle predstavlja vstop skoraj neznane malteške književnosti v naš literarni prostor.

Marjeta Drobnič

Jesús Ferrero
Amador ali pripoved srečnega človeka

prevod in spremna beseda
Fotografija: Jože Suhadolnik

Status: nezanesljiv. – Prvi dan: 30. junij 1966 v Ljubljani, Jugoslavija. – Slab mesec dni pozneje: »pljusk J. B.« na Bučki, Dolenjska. – Starši: zaljubljena dvajsetletnika. – Družinska posebnost: trije bratje, tri sestre, vsak od svoje mame. – Otroštvo: blažena divjina. – Vrtec: dva uspešna pobega. – Najlepše gube na obrazu: prababičine. – Osnovna šola: avtor Solzic, Ljubljana. – Srednja šola: usmerjena v kulturo na ljubljanskih poljanah. – Zanimiva podpisa v beležki: Riše po šolskih stenah, Bere med poukom. – Najboljši razred na svetu: K1.d–K4.d – uspešno je kljuboval vsem zakonom fizike. – Faks: blizu emonskega zidu. – Zanimiv fosil: ljudska obramba s temelji samozaščite. – Najbolj razodevajoča dela prek študenta: za tovarniškimi tekočimi trakovi. – Najljubše splošne knjižnice: za proletarce, za pionirčke, za meščane. – Potovanja: Evropa. – Potovanja skozi čas: Španija. – Vrnitev v sedanjost: samostojna Slovenija. – Nostalgija: Lipe cvatu. – Branje: vse. – Pohlep: po črkah. – Zavist: zelena v očeh. – Najbolj carska dišava: sveža knjiga. – Srh od užitka: vstop v knjižnico. – Čudenje: prostor in tišina. – Osuplost: kadar je to to. – Raj: Jadran. – Užitek: skrivnost. – Etnična grupa: hedonist. – Prepričanje: radikalno. – Strast: skrajnosti. – Vrsta duše: mediteranska. – Vrsta duha: šibek. – Bližina: Buonaroti, Botticelli, Calatrava. – Orgazem: Luc Besson, The Big Blue. – Najljubši športi: plavanje, potapljanje, ježa, tek, med dvema ognjema, košarka, odbojka, ples. – Najljubši bazen: Tivoli v Ljubljani. – Slogan: A ti to men? – Globok prezir: do porogljivosti. – Paradoksni sintagmi: pravična družba, socialna država. – Gnus: do izkoriščanja človeka po človeku. – Stvarnost: kakršno vidi veleumni plemič iz Manče. – Najljubše reklo: Ya no saben qué hacer. – Najljubši bedž: Never trust a smiling cat. – Strahospoštovanje: narava. – Prevozno sredstvo: bicikel. – Sanjski prevozni sredstvi: F1 in MIG. – Ljubezen: Javier in Juan. – Nadležen domači moški fosil: temni južnjaški barbar, ki je zmeraj hotel kot Sylvester Stallone mirandizirati v New Yorku. – Sreča: smeh. – Poklic: Znam vse. – Prevod v srcu: Maríasovo Tako belo srce. – Prvi prevodi: Tribuna in Mentor. – Daljše gastarbajterske turneje: San Sebastián, Salamanca, Tarazona, Madrid, Granada. – Soliranje: predvsem romani in zgodbe in drame, od časa do časa pesmi, redkeje eseji. – Vzporednice: recenzije, spremne, okrogle mize, pogovori, branja. – Grupiji: slovarji, skupinske edicije, skupni projekti za gostovanja, srečanja, branja. – Preboj čez fronto: Blatnikove Menjave kož. – Najboljše, kar je bilo o prevajanju povedanega: Vse, kar je rečeno v prvem jeziku, enostavno samo poveš v drugem. – Nepozaben Bernardov stavek med vožnjo: Los niños son la bendición, son la abundancia. – Rešilna bilka: računalnik in internet. – Ruker: oddaja prevoda. – Najljubši slovar: Bajsi. – Najljubša prevajalska sodelavca: Matías Escalera Cordero alias Madridsko-ljubljanski humanist, Paco Úriz alias Švedski biciklist. – Prevajani avtorji: sami dobri (Bernardo Atxaga, Jorge Luis Borges, Federico García Lorca, Javier Marías, Fernando Savater, Lucía Echevarría, César López Cuadras, Carmen Martín Gaite, Juan Manuel de Prada, Jesús Ferrero, Andrej Blatnik, Alojz Ihan, Brane Mozetič, Drago Jančar, Jani Virk, Mate Dolenc ...) – Prevajani avtorji na zvezi: skoraj vsi, če ne gre drugače, pa po miselni črvini. – Prevedena dela: sama odlična – ki bi ostala odlična v vsakem primeru, pa čeprav bi bil prevod zanič. (Pripomba: No comment.) – Sanjski prevod: Don Kihot. – Piece of cake: beseda. – Giant's task: beseda. – Bistvo: molk.

Irena Duša Draž

Ali Smith
Hotelski svet

prevod in spremna beseda

Irena Duša se je rodila sredi druge polovice dvajsetega stoletja v majhni prestolnici na severu Balkana. Na pol Ljubljančanka s koreninami nekje na Tolminskem je po uspešnih šolskih začetkih, ki so obljubljali bleščečo akademsko kariero, neuspešno študirala vse od prava in kulturologije do slovenistike in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Nazadnje se je odločila za prevajalstvo, pri katerem kljub pomanjkanju diplome uspešno vztraja že celih petnajst let – ne nazadnje sta jo pod svoje okrilje sprejeli tudi tako pomembni inštituciji, kot sta Ministrstvo za kulturo in Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Nekje na poti je postala žena in mati, Irena Duša Draž, vendar je to ni odvrnilo od poklicnega udejstvovanja, v katerem kljub občasnim fazam obupa neznansko uživa.

Irena največkrat prevaja sodobne britanske, ameriške in afriške literarne tekste (Eric Bogosian, Hanif Kureishi, Jeffrey Eugenides, Amma Darko), daleč najraje pa se loti dramskih besedil. Z Modrijanom ni sodelovala prvič: pred dvema letoma je prevedla roman Nowhere Man Aleksandra Hemona.

Gabriella Gaál

Ádám Bodor
Okraj Sinistra

prevod in spremna beseda
Fotografija: Ignac Meden

Gabriella Gaál se je rodila leta 1966 v Murski Soboti, živi v Šalovcih na Goričkem. Njen materni jezik je madžarščina, saj je živela v madžarski vasi, kjer je bila ena sama slovenska družina. Na njeno srečo so bili Slovenci prav njeni sosedje, tako da je bila od malega vseskozi v stiku tudi s slovenščino, poleg tega pa je obiskovala dvojezično osnovno šolo. Prevajati je začela že kot srednješolka, v času študija dramaturgije na ljubljanski AGRFT pa je prevajala predvsem drame (mdr. Istvána Örkényja). Zdaj je prevajalstvo njena redna zaposlitev v Murski Soboti, njena največja ljubezen pa je prevajanje literature. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Njen književni prevodni prvenec, Madžarske pravljice o Kralju Matjažu (1999), je Gabrielli prinesel nagrado Ministrstva za kulturo Republike Madžarske, knjiga pa je predstavljala madžarsko literaturo na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 1999. Na njenem prevodnem seznamu so predvsem drame, ki jih je prevedla za različna slovenska gledališča (Péter Müller: Zadnja predstava, 1994; István Tasnádi: Skupni sovražnik, 2001; Attila Lőrinczy: Fahim, 2004; Črna država madžarskega gledališča Krétakör za gostovanje v Cankarjevem domu, 2007). Bila je soprevajalka antologije sodobne madžarske kratke proze z naslovom Vzvalovano Blatno jezero (2003), za katero je prevedla tudi eno izmed Bodorjevih novel, vseskozi pa objavlja v literarnih revijah, bodisi prevode ali pa članke.

Gabriellin najljubši prevod je knjiga esejev Silentium, Skrivni zapisnik, Unikorn madžarskega filozofa Béle Hamvasa, ki ga je objavila leta 2003. Leto pozneje je prevedla še njegov filozofski esej Filozofija vina. Kljub zahtevnosti se je z besedili tega avtorja ukvarjala z nemajhnim veseljem in užitkom. Zato bi rada Hamvasa, svojega najljubšega avtorja, še prevajala, čeprav je zaradi narave njegovih del težko najti založnika.

Jelena Isak Kres

Lefkios Zafiriu
Gangsterji

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

Jelena Isak Kres (1974) je diplomirala iz grškega in latinskega jezika s književnostma – za diplomsko delo je prejela fakultetno Prešernovo nagrado –, po končanem dodiplomskem študiju pa se je izpopolnjevala še iz modernega grškega jezika na Univerzi Patras v Grčiji in kot štipendistka Onassisovega sklada šest mesecev študirala na Univerzi na Kreti. Od leta 2001 opravlja delo lektorice za latinski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 2003 dokončala še magistrski študij starogrške književnosti. Je članica Društva za antične in humanistične študije ter Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Jelena objavlja tako v periodičnih publikacijah kot v knjigah: kot soprevajalka in kot samostojna prevajalka objavlja prevode iz latinskega in iz starogrškega jezika, zlasti helenistično in rimsko poezijo, pa tudi klasična dramska in druga besedila. Všeč so ji kratke, do potankosti izbrušene pesmi, za katere se je treba zelo potruditi (prevodi nekaterih izmed njih so vključeni v Praznično leto Rimljanov v pesmi). Zanima jo celotno področje antične poezije, še posebej aleksandrinski pesniki in rimska poezija zlate dobe. Avtorji, katerim se v zadnjem času največ posveča, so Kalimah, Teokrit in Vergilij, njeno najljubše branje pa so Ovidijeve Metamorfoze. Med prevodi zadnjih let sta najpomembnejša Evripidova Helena in Aristofanove Oblačíce. Prva je zaznamovana z interpretacijsko težavnostjo grškega izvirnika in z mnogimi bistroumnimi dvoumnostmi, ki jih je bilo v prevodu treba ohraniti. Tudi prevajanje druge je zahtevalo poseben napor zaradi številnih težko prevedljivih in današnjemu bralcu manj razumljivih šal in besednih iger. Oba prevoda vključujeta – slovenskemu verznemu sistemu prilagojeno – metrično dovršeno obliko izvirnika s točno določenim številom zlogov in verzov.

Čeprav je prevajanje starogrških in latinskih tekstov zaradi časovne oddaljenosti antike zelo naporno, se mu rada posveča. Antični miselni kontekst je precej drugačen od današnjega, teksti so mnogokrat slabo čitljivi ali celo fragmentarni. Za dober prevod antičnega teksta je treba preštudirati marsikatero monografsko študijo, znanstveni članek in komentar k besedilu. Poleg tega primerjava prevodov v druge evropske jezike pokaže, da so pri prevodih istega stavka ali verza včasih velike razlike. V tem vidi izziv, tisto, zaradi česar je to delo odgovorno, pa tudi ustvarjalno, saj se mora prevajalec avtonomno odločiti za način interpretacije. Poznati mora vse: od jezika, njegovih dialektov, razvoja in metrike do antične zgodovine, geografije, mitologije, religije, filozofije … Pri poeziji je poleg interpretacijskih mnogo tudi dilem in vprašanj, kako prevesti določen metrični obrazec, katero ustrezno formo izbrati v slovenščini. Kljub temu ji je najljubše prav prevajanje verznih besedil, saj je v njih ohranjen pristni čar zapeljive antične melodike, ki ima še danes moč, da bralca uroči s svojimi očarljivimi, skorajda tantrično ponavljajočimi se ritmi.

Jelena prevaja tudi prozna in pesniška besedila iz moderne grške književnosti: prevod ciprske novele Gangsterji je njen prvi prevod iz modernega grškega jezika, ki je izšel v knjigi.

Klarisa Jovanović

Nikos Panajotopulos
Gen za dvom

prevod in spremna beseda
Fotografija: Violeta Einspieler

Rodila se je 3. decembra, na ta veseli da kulture, na Ptuju, dobrih devet stoletij po shizmi, ki je tako usodno razklala krščansko cerkev na Vzhodno in Zahodno. Usodnost tega razkola je, med drugim, še vedno čutiti v pomenskih odtenkih pridevnika bizantinski, ki ima v slovenščini, za razliko od grščine ali srbščine, pretežno slabšalni pomen. Po osnovni izobrazbi je profesorica francoščine in primerjalne književnosti, sicer pa književna prevajalka, tudi članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, glasbenica in pesnica (lani je izšla njena pesniška zbirka Zgiban prek Mure). Zadnji dve leti živi v Lendavi ter tu in tam v Izoli, pred tem pa še kje in še kje, tako da na vprašanje, od kod je, ne more odgovoriti z eno besedo, zato pa je njeno sredozemsko poreklo toliko manj sporno. Od otroštva govori dva, resda sorodna slovanska jezika, od devetega leta bere tudi cirilico, ki se ji je kmalu po dvajsetem pridružil grški alfabet.

Da je svet poleg oblike, barve in še česa vreden tudi besede, ki je obenem zvok, je začutila zelo zgodaj. Da vsak jezik predstavlja univerzum zase, da v vsakem jeziku zaznavamo svet na prav poseben način, ki je lasten samo temu jeziku, prav tako. Še kot otrok je ugotovila, da je ista oseba v dveh različnih jezikih druga oseba. Zato tudi prevod ni klon originala, še več, če ga poskuša klonirati, bo to slab prevod, medla oseba. Prevajanje je presajanje rastline v drugo prst, v drugo podnebje, v drugo estetiko. Seveda pa je za takšno početje treba kar najbolje poznati tudi zemljo, iz katere je pognala rastlina, ki jo presajamo: njeno zgodovino, mentaliteto, običaje, ljudsko izročilo, književnost, kulinariko, stavbarstvo, religijo in še kaj. In tako kot petje ni samo belkanto, temveč vibriranje človeškega glasu od šepeta do krika, tudi jezik ni zgolj norma (ki jo je, o tem ni nobenega dvoma, treba dobro poznati), temveč visoka in široka hiša s številnimi nadstropji. Mednje spadajo tudi narečja, nemara edini naravni jeziki, ki jih javna slovenščina uporablja, žal, skoraj izključno v burkaške namene.

Prvo knjigo, Otok v luninem popku grškega pisatelja Filipa Drakondaidísa, je prevedla že leta 1986. Za svoj drugi knjižni prevod, Luči na odprtem morju (2003), ki je pravzaprav antologija grške kratke proze, je marca 2004 v Atenah prejela nagrado Združenja grških književnih prevajalcev. Sledile so številne knjižne objave (Hristos Hrisopulos, Andreas Staikos, Dubravka Ugrešić, Evyenios Trivizas …), tik pred izidom pa je roman makedonske pisateljice Kice B. Kolbe Sneg v Kazablanki.

V dolgem obdobju med prvo in drugo knjigo seveda ni sedela križemrok. Svoje prevode proze in poezije iz novogrščine, srbščine in hrvaščine, makedonščine, francoščine, italijanščine in nekaj malega celo iz španščine je objavljala v literarnih revijah in časopisih ter tu in tam z njimi popestrila kakšno literarno oddajo radijskega programa. Po naročilu Inštituta za novogrške študije iz Strasbourga je leta 2002 v slovenščino prevedla antologijo grške književnosti 20. stoletja, leta 2004 pa tudi antologijo turške književnosti 20. stoletja, po grškem prevodu.

»Tako kot nobenega področja,s katerim se zavzeto ukvarjaš, nikoli ne spoznaš do konca,« priznava Klarisa, »se nobenega jezika nikoli ne naučiš do konca, tudi maternega ne. Nasprotno, bolj se vanj poglabljaš, bolj se ti razmikajo meje znanega in varnega, že osvojenega.« Kljub temu ali ravno zato se z veseljem nenehno uči vseh jezikov, iz katerih prevaja, in prav rada bi se pobliže seznanila še s kakšnim, na primer z arabščino ali hebrejščino, oba dajeta barvo in zven velikemu delu Sredozemlja, ali s kakšnim usihajočim jezikom, preden za vedno otrpnejo usta njegovega poslednjega govorca.

Barbara Juršič

Gonçalo M. Tavares
Jeruzalem

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

Drobna punčka, ki ji ni šla v slast hrana, je že zgodaj odkrila druge slasti: ko je slišala ljudi okoli sebe govoriti njej neznan jezik, je toliko časa moledovala pri starših, da so jo vpisali na tečaj francoščine. Vso osnovno šolo je bila prepričana, da bo kiparka, kasneje pa so njene želje dobile drugačne oblike: vpisala se je na francoščino in španščino, čeprav ji je dišala tudi astronomija. Po študiju je bila Tempusova štipendija v Coimbri odločilna za začetek njene ljubezni do Portugalske in do vsega, kar je povezano z njo. Očarana nad svojevrstno in odmaknjeno, mirno, prijazno, barvito, kulturno in zgodovinsko bogato deželo se je zakopala v raziskovanje njene zgodovine, kulture, književnosti … in odkrila tedaj še bodočega Nobelovca Saramaga, ki ji ga je slučajno priporočil precej bledoličen možakar v eni od knjigarn v Portu. Kako privlačno, a gosto pisanje!

Ko se je vrnila v domovino, si je, trdno odločena, da bo književna prevajalka, izpisala telefonske številke takrat treh založb in na slepo srečo poskusila pri eni od njih. Velikodušni urednik se je strinjal, da mu prinese nekaj strani prevoda. In tako se je začela njena književna odisejada, ki ji, kakor upa, še dolgo ne bo konca. Esej o slepoti (1997) je bil njen prvenec, navdušujoč in zahteven, a je z njim dobila tudi potrdilo o dobri izbiri, saj je Saramago leto po izidu slovenskega prevoda kot prvi Portugalec v zgodovini prejel Nobelovo nagrado za književnost. Spregledala je, da je tisto, kar si resnično želi početi, prevajati književnost. In je iskala naprej … Sledilo je nekaj manjših romanov (Laura Esquivel, Paulo Coelho), ki pa niso v njej pustili vidnejših sledi, bili so zgolj korak do naslednjega velikega dela, intimnega dnevnika velikega portugalskega misleca in pisatelja, pesnika, esejista Fernanda Pessoe, Knjige nespokoja (2001), katere fragmenti so jo spremljali več kot leto dni, jo posrkali vase celo do te mere, da se ji je zdelo, da jo je pisatelj obiskal na domači terasi … Ja, to je bilo res najbrž najbolj zahtevno delo, ki se ga je lotila doslej. Potem je sledil roman še enega znanega portugalskega sodobnega pisatelja, Antónia Loba Antunesa, Spodbujanje krokodilov (2003).

Življenje književnega prevajalca, ki se res posveti svojemu delu, se nepreklicno intimno prepleta z njegovim tako imenovanim resničnim vsakdanjikom, tako da živi vsaj dvoje življenj, kar včasih ni najbolj enostavno. Nekako izgubljen je in ne ve, kje je bolj prisoten, kje je bolj on, kje sploh res živi. Pri romanu mozambiškega pisatelja Mie Couta, Zadnji plamenčev let (2005), je bil razkorak še očitnejši, saj sta se spajali in prepletali zahodnjaška in afriška miselnost, dva popolnoma različna pogleda na svet, na življenje. S tem se odpirajo obzorja, prevajalčeva in bralčeva, in tudi to je nekakšno prevajalčevo zadoščenje, dober občutek, da lahko bralcu ponudi nekaj več, onkraj spoznanj, s katerimi se srečujemo v našem vsakdanu. Pri tem romanu se je prevajalka lahko resnično igrala z besedami in jezikom, bil je res njen najbolj, z besednega vidika, ustvarjalen izdelek doslej. Potem se je z Evangelijem po Jezusu Kristusu (2005) spet pobliže srečevala s Saramagom, roman pa jo je popeljal tudi skozi vsakdan, običaje in navade tistega časa v Judeji, tako da ni bil zanimiv samo iz jezikovnega, temveč tudi kulturno-zgodovinskega vidika. Bil je velik trans, ki je bil okronan s priznanjem za mladega prevajalca. Od tedaj je tudi odbornica v Društvu slovenskih književnih prevajalcev.

Lani je objavila novelo mehiškega pisatelja Carlosa Fuentesa, Aura, in španski roman Antonia Muñoza Moline, ki se odvija v ritmu jazza, Zima v Lizboni. Pripravlja tudi oddaje za radio – zlasti o portugalsko govorečih avtorjih, občasno piše za časopise in revije, v službi pa poleg prevajanja uradnih besedil tudi tolmači iz vseh »njenih« treh jezikov; portugalščine, francoščine in španščine, in vanje, čeprav bi bila najraje »polnozaposlena« književna prevajalka.

Uroš Kalčič

Emil Tode
Država na meji

prevod

Uroš Kalčič se je rodil v Ljubljani leta 1951, in sicer kar na domačem naslovu v Rožni dolini. S pisanjem se ukvarja že od gimnazijskih let (objave v Tribuni, Problemih, Mladih potih ...), resneje pa se mu je posvetil v času študija (primerjalna književnost in angleščina), ko je napisal svojo prvo knjigo: Mehika. Tej sta v zložnem tempu sledili še prozna zbirka Dokumenti o čričkih in roman Numeri, za katerega je dobil nagrado Prešernovega sklada (1998). Napisal je tudi dvoje radijskih iger (Ko bom velik, bom žaba, 1979, in Kositrni vojak iz plute, 1987); prva je bila nagrajena kot najboljša jugoslovanska radijska igra na festivalu v Ohridu in je bila prevedena in predvajana tudi v več tujih jezikih na tujih radijskih postajah. Od leta 1980 neprekinjeno »uživa« status samostojnega kulturnega delavca (pisatelja in prevajalca). Je član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev. Dela in ustvarja deloma v Ljubljani, deloma v istrski vasici Krkavče.

Uroš si je že med študijem začel pomagati tudi s prevajanjem iz angleščine. Takrat je to počel »za priboljšek«, pozneje si je s prevajalskim delom kupoval čas za pisanje, zdaj prevaja predvsem za preživetje. Na seznamu njegovih prevodov je vse od slikanic in najrazličnejših priročnikov za vse generacije do literarnih poslastic, kot so Otroci polnoči Salmana Rushdieja, izbor proze Marka Twaina Američan v Evropi, Tolkienov Silmarillion, Tišina v oktobru Jensa Grondahla, Ime mi je rdeča Orhana Pamuka itd. Zdaj pripravlja svoj drugi prevod Rushdieja: Šalimar, klovn.

Prevod estonskega romana (iz angleščine; primernega prevajalca iz tega majhnega evropskega jezika ni bilo na voljo) je Kalčičevo prvo sodelovanje z založbo Modrijan.

Suzana Koncut

Jean Echenoz
Grem

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

Suzana Koncut, rojena leta 1965 v Kranju, je po diplomi iz francoščine in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti eno leto nadaljevala študij iz sodobne francoske književnosti na Université Paris VIII. Članica Društva slovenskih književnih prevajalcev je že kakih deset let.

Krajše prevode je Suzana Koncut začela dokaj redno objavljati leta 1989, za prvi samostojni književni prevod pa je dobila priložnost pri eni od slovenskih založb, ki je pokazala posluh za njeno zanimanje za magrebske avtorje, pišoče v francoščini. Prvemu tovrstnemu prevodu leta 1995 – to je bil roman Otrok peska maroškega pisatelja Taharja Ben Jellouna – jih je sledilo še nekaj (Rachid Boudjedra, Assia Djebar); leta 2004 je pri Modrijanu objavila še svoj drugi prevod Ben Jellouna: Sveta noč.

Čeprav so frankofoni avtorji iz nekdanjih francoskih kolonij zanjo še vedno vznemirljiv prevajalski izziv (Ananda Devi, Abdourahman A. Waberi), so za njimi seveda prišli tudi Francozi s »kontinenta«, najprej nekaj klasikov 20. stoletja (Georges Perec, Nathalie Sarraute, Marguerite Yourcenar), potem pa veliki pravi klasik, Gustave Flaubert: nov prevod njegovega romana Gospa Bovary ji je leta 2000 prinesla Sovretovo nagrado. Sledilo je še nekaj pomembnih sodobnejših avtorjev, predvsem Pascal Quignard, Hervé Guibert in zdaj še Jean Echenoz.

Poleg proze Suzana prevaja tudi dramske dramske tekste za gledališke postavitve (Marguerite Duras, Éric-Emmanuel Schmitt, Bernard-Marie Koltès, Yasmina Reza) in humanistična dela (Simone de Beauvoir, Claude Lévi-Strauss, Alain Badiou, Jacques Rancière). Še neuresničena želja je prevajanje kreolskih avtorjev, ki pišejo v francoščini z močnimi primesmi svojega hibridnega jezika in zato ob svoji izjemni zanimivosti predstavljajo velik prevajalski problem.

Maja Kraigher

Inga Ābele
Tihožitje z granatnim jabolkom

prevod in spremna beseda
Fotografija: Tadej Žaucer

Maja Kraigher (1947), rojena Ljubljančanka, hči dveh slavistov, prevajalcev in urednikov: po maturi na klasični gimnaziji je sklenila, da slavistka že ne bo – in vpisala študij francoščine in angleščine na Filozofski fakulteti ter postala književna prevajalka in urednica. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa …

Prevajati je začela že med študijem in si s honorarjem za prvi književni prevod – roman iz popularne serije Jalna kanadske pisateljice Mazo de la Roche – omogočila prvo izobraževanje v tujini, poletno šolo angleščine v Londonu. Nenavadno naključje: tudi njena najbolj »avtorska« knjiga, ki ji je prav zato morda tudi najbolj pri srcu, je iz te daljne in v naši prevodni beri malo navzoče dežele. To je antologija kratke proze Zgodbe iz Kanade, za katero je besedila izbrala, prevedla (iz francoščine in angleščine) ter opremila s spremno besedo in podatki o avtorjih. Za ta projekt je dobila kanadsko štipendijo za prevajalski program v Banff Centru v Alberti (poleti 2006). V mlajših letih se je izobraževala še v Sèvresu in Besançonu. Že dolgo je dejavna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Z izjemo dvanajstih let redne zaposlitve v založbi DZS, kjer je počela vse mogoče, je imela prej in potem ves čas status samostojne književne prevajalke. Med pomembnejšimi naslovi iz njenega prevajalskega opusa bi morda omenili novele D. H. Lawrencea Devica in cigan, Lisjak in Princeska, romana V angelovi roki Dominiqua Fernandeza in Vzplameneli sneg Régisa Debrayja, Tri može v čolnu Jeroma K. Jeroma, Spomin na Afriko in Sence na travi Karen Blixen, roman Joyce Carol Oates Oni, doslej edini »izlet« v književnost nekdanjega bratskega naroda, roman Astrahan Dragana Velikića, pa nekaj družboslovnih in dokumentarnih besedil (P. Broué, E. Témime, Španska revolucija in državljanska vojna, T. Tschuy, Nevarna diplomacija), (avto)biografij (Jean Cassou, Zapisan svobodi, Edmund Hillary, Ni zmage brez tveganja; F. Balibar, Le Corbusier – arhitektura, ki vznemirja, J. Jenger, Einstein – veselje do razmišljanja) družboslovnih besedil (P. Broué, E. Témime, Španska revolucija in državljanska vojna,), in potopis Apsleyja Cherry-Garrarda Strašna pot. Redno sodeluje z revijo Sodobnost in občasno z RTV Slovenija ter drugimi mediji, njeno bibliografijo pa močno podaljša še vrsta knjig in knjižic za otroke – od pravljic prek enciklopedij do najrazličnejših didaktičnih izdaj. To je občutljivo delo, ki zahteva veliko posluha in pazljivosti in ki ga marsikdo podcenjuje. Prevajanje za otroke ji je bilo od nekdaj v veselje, zadnjih pet let pa kot zunanja urednica skrbi za celoten otroški prevodni program Pomurske založbe.

Latvijska knjiga v zbirki Euroman je njena tretja izkušnja s posrednim prevajanjem: pred leti je tako poslovenila romana Japonca Jukia Mišime Angelov propad in Kitajca Ba Jina Vrt počitka. Razlika je bila precejšnja: v obeh prejšnjih primerih sta morala angleški oziroma francoski prevod delovati popolnoma kot izvirnika, medtem ko je bilo pri na pogled zelo tuje zvenečem baltskem jeziku mogoče kar precej preveriti. Latvijščina namreč pregiba besede in skladnja je dokaj podobna slovenski, zato je marsikakšen stavek v slovenskem prevodu prevoda nazadnje bliže originalu kot v francoskem »vmesniku«. Presenetljivo spoznanje.


Tanja Mlaker

Adriaan van Dis
Zaverovan v družino

prevod in spremna beseda

Nemirna strelka, rojena v Celju leta 1970, je študirala nemški in francoski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po nomadskih študijskih letih, ki jih je razen v Ljubljani preživela tudi v Leipzigu, Parizu in Utrechtu, se je konec prejšnjega tisočletja ustalila na Nizozemskem. Delovne dneve si že nekaj let zapolnjuje z literaturo, gledališčem in s kulturnim menedžmentom. Trenutno je zaposlena pri Nizozemski operi v Amsterdamu, predtem pa je bila organizacijski vodja plesnega gledališča AYA.

Tanja Mlaker prevaja iz nizozemskega, flamskega, nemškega in francoskega jezika. Njen prevodni prvenec je roman Rituali nizozemskega pisatelja Ceesa Nootebooma, ki je izšel leta 1996. Pozneje je prevedla še štiri Nooteboomova dela: Naslednja zgodba (1999), Ugrabitev Evrope (2004), Stranpoti do Santiaga (2005) in Vsi sveti (2007). Največ truda je zahtevala zbirka zgodb o Španiji Stranpoti do Santiaga, ki je pravi zaklad informacij o zgodovini in kulturi ter vtisov iz raznoraznih kotičkov dežele. Prevajala je tudi dela Margriet de Moor, Toona Tellegena, Dimitrija Verhulsta, Karla Glastra van Loona, Annelies Verbeke, Cornelie Funke in Kluuna.

Najbolj zabaven se ji zdi prevod knjige Medijski arhiv kolektiva Bilwet, najbolj pretresljiv pa van Loonov roman Sad strasti. Vsaka knjiga pomeni nov izziv in njen najljubši prevod je vedno tisti, s katerim se pravkar ukvarja. Sicer najraje prevaja romane, a se loti tudi poezije in esejistike. Trenutno kuje načrte za predstavitev sodobne nizozemske dramatike v Sloveniji.

Aleš Mustar

Florin Lăzărescu
Naš posebni poročevalec

prevod
Fotografija: Nejc Saje

Aleš Mustar se je rodil leta 1968 v Ljubljani. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Logična posledica študija je prevajanje romunske književnosti. Poleg romunske prevaja tudi makedonsko književnost. Makedonščina je v njegovo življenje vstopila zasebno, ta jezik je namreč priženil. Je samostojni kulturni delavec in član DSKP.

Ker Aleš tudi sam piše poezijo – objavil je pesniško zbirko (U)sodno tolmačenje (2005) –, mu je prevajanje le-te najljubše. V prevajalski karieri je najbolj ponosen na svoj prvenec, prevod romana Dumitrua Ţepeneaga Hotel Evropa (2003), trd prevajalski oreh, ki je hkrati najobsežnejši prevod. Poleg omenjenega romana je objavil še naslednje prevode poezije: Izbrane pesmi Ane Blandiane (2003), pesniško zbirko Lidije Dimkovske Nobel proti Nobelu (2004) in pesnitev Rista Lazarova Heraklej (2006) ter prevode romanov Nostagija Mircea Cărtărescuja (2005), Pogovor s Spinozo Goceja Smilevskega (2005), Skrita kamera Lidije Dimkovske (2006) in Kokošji raj Dana Lungua (2007).

Ker se s književnim prevajanjem le težko preživi, si svoj kruh služi kot sodni tolmač, kjer se vsak dan srečuje z najrazličnejšimi zgodbami. Pravijo, da je književno prevajanje najboljša vaja za pisanje, zato upa, da bo kmalu zbral dovolj časa in energije in te zgodbe strnil v roman.

Maja Novak

Claire Keegan
Čez modra polja

prevod in spremna beseda

Maja Novak se je rodila leta 1960 na Jesenicah, večino aktivnega življenja kot samostojni kulturni delavec preživela v Ljubljani, spričo spleta osebnih okoliščin in neljubeznivega odnosa slovenske družbe do kulture pa trenutno prebiva v Novi Gorici in je nezaposlena.

Že v gimnazijskih letih je prevajala poljudnoznanstvene članke za razne slovenske revije, s prevajanjem leposlovja pa se je začela ukvarjati po končanem visokošolskem študiju, saj kljub diplomi Pravne fakultete več kot dve leti ni našla zaposlitve. Pozneje je delala kot tajnica, kot poslovna sekretarka na gradbišču v Jordaniji in kot novinarka mednarodnopolitične redakcije pri časopisu Slovenec. Trenutno novinarsko formo ohranja s pisanjem kolumn za revijo Mladina.

Njen prevodni prvenec, kriminalistični roman Potovanje v strah, zaradi založnikovih finančnih zagat sicer žal vse do danes še ni izšel, vendar so mu sledili številni drugi prevodi iz angleščine, srbščine, francoščine in italijanščine; po letu 1993 je objavila 52 knjižnih in več revijalnih prevodov, nadaljnji dve knjigi pa sta tik pred izidom. A pri prevajanju se ji zdi najpomembnejše dejstvo, da jo je spodbudilo k lastnemu literarnemu ustvarjanju, ki je kmalu preraslo v njen glavni poklic. Do danes je napisala štiri romane (zadnji, Mačja kuga, je izšel leta 2000), skoraj sto kratkih zgodb (najboljše so bile ponatisnjene v zbirki Zverjad) in štiri dela za otroke. Leta 1997 je prejela nagrado Prešernovega sklada za književnost, bila je nominirana za nagrado Kresnik, dvakrat pa se je potegovala tudi za Večernico.

Čeprav Maja Novak prevaja zato, ker se po ponarodelem izreku »na Slovenskem od pisanja ne da živeti«, in se s to dejavnostjo ne istoveti v tolikšni meri kot s pisanjem, se iz izkušenj odlično zaveda, kako je avtorju pri srcu, če njegovo delo zaide v roke nespretnemu prevajalcu; zato se vedno trudi, da bi svoje prevajalske naloge opravila kar se da profesionalno in bralcu prijazno. Med štirimi jeziki, iz katerih je prevajala doslej, ji je morda najljubša italijanščina, čeprav bolj tekoče govori angleščino, sicer pa je trdno prepričana, da mora vrhunski prevajalec med jeziki najbolje obvladati svojega lastnega. Je strastna bralka znanstvenofantastične literature, zlasti Terryja Prattchetta (prevedla je Barvo magije, prvo knjigo iz niza fantazijskih romanov o Plošči).

Posebnih prevajalskih načrtov in želja nima (raje bi si utrgala kaj časa za lastno ustvarjanje), morda pa bi jo mikalo preizkusiti se v prevajanju iz španščine, zlasti katerega od južnoameriških piscev magičnega realizma, ki so pustili prepoznaven pečat tudi v njeni literaturi.

Oba nadpovprečno zahtevna prevoda, na katera je posebej ponosna, sta izšla pri založbi Modrijan: to sta Zgodovina lepote Umberta Eca (2006) in Bog kot zabloda Richarda Dawkinsa (2007), na izid pa čaka tudi naslednje Ecovo delo, Zgodovina grdega.

Pri zbirki Euroman je sodelovala tudi kot urednica: uredila je roman Huga Clausa Nedokončana preteklost.

Klemen Pisk

Sigitas Parulskis
Tri sekunde neba

prevod in spremna beseda
Fotografija: Tihomir Pinter

Klemen Pisk se je rodil leta 1973 v Kranju. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju, tam urejal gimnazijsko glasilo Krogi – takrat je tudi napisal svoje prve pesmi. Študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tem času se je med drugim ukvarjal s problemom metrične substitucije poljskega verza v slovenščini in objavil verzološko oceno prevoda Mickiewiczevih pesmi v Jeziku in slovstvu. Nekaj časa je honorarno delal na Inštitutu Frana Ramovša na SAZU. Trenutno živi in ustvarja v prestolnici Litve, v Vilniusu. Je član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Klemen je dejaven kot pesnik, pisatelj, prevajalec, literarni kritik, jezikoslovec in glasbenik. Objavljal je v slovenskih literarnih revijah, pa tudi v čeških, poljskih, avstrijskih, finskih, bosanskih in litovskih. Njegova prva pesniška zbirka, Labas vakaras (1998), se je uvrstila med štiri najboljše prvence leta. Druga, Visoko in nagubano prapočelo, je izšla leta 2000, tretja, Mojster v spovednici, pa 2002. Piskova radijska igra Lahko noč, Matija Čop, ki se je uvrstila v ožji izbor na natečaju Radia Slovenije, je bila prvič uprizorjena decembra 1998 in je od takrat doživela veliko ponovitev. Leta 2005 je v prevodu Marcina Mielczarka na Poljskem izšel izbor Piskovih pesmi Tych kilka słów (Teh nekaj besed), knjigi je priložena tudi zgoščenka s štirimi Piskovimi šansoni v poljščini.

Glasba ima pomembno vlogo v Piskovem življenju, ki je sicer samouk in ni nikoli obiskoval glasbene šole, zato ne pozna not in igra izključno po posluhu. Ne na vaških veselicah, temveč z odličnimi džezovskimi glasbeniki, ki mu priznavajo smisel za ritem, kompozicijo in harmonijo. Kot pevec, kitarist in avtor večine skladb je s skupino Žabjak bend (1995–2005) – s katero je med drugim nastopil na Festivalu slovenskega šansona, v Cankarjevem domu ter na knjižnem sejmu v Frankfurtu – izdal dve zgoščenki: Doktor piska počasni sving (2001) in Aristokrat (2004).

Klemen Pisk, ki govori nemalo jezikov in se trenutno posveča finščini, je tudi prevajalec. Iz poljščine je prevedel drami Janeza Pavla II. (Pred zlatarno, Brat našega Boga), njegovo pesniško meditacijo Rimski triptih in roman Jerzyja Pilcha Pri mogočnem angelu. Po revijah je objavljal prevode avtorjev, kot so Mrožek, Bitner, Rudnicki, Chwin, Stasiuk. Klemen Pisk je tudi prvi slovenski prevajalec iz litovščine, najtežjega in najbolj arhaičnega živečega indoevropskega jezika; uredil in prevedel je antologijo litovske kratke proze (Zgodbe iz Litve). Je tudi urednik obsežnega izbora poezije nobelovca Czesława Miłosza.

Lili Potpara

Johanna Sinisalo
Šele po koncu sončeve poti

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

V Mariboru rojena Lili Potpara je že v petem razredu osnovne šole vedela, da bo prevajalka. In sicer iz angleščine. Po končani gimnaziji in srednji glasbeni šoli je za hip pomislila, da bi se resneje posvetila glasbi, vendar je spet zmagala ljubezen do angleščine in odšla je v Ljubljano na Filozofsko fakulteto študirat angleški in francoski jezik. Prevajati je začela že med študijem, v slovenščino in v angleščino, in s tem početjem nikoli več ni prenehala. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev in Društva slovenskih pisateljev.

Ker Lili »njen značaj preprečuje, da bi bila v redni službi«, je v svobodnem poklicu že od leta 1992, ko si je pridobila naziv profesor francoščine in diplomirani anglist prevajalec. Mnogo let je poučevala angleščino v različnih izobraževalnih ustanovah, zdaj pa izključno prevaja in občasno piše kratko prozo. Za prvo zbirko kratkih zgodb Zgodbe na dušek je leta 2002 prejela nagrado za najboljši literarni prvenec, leta 2006 pa je izšla še druga z naslovom Prosim, preberi.

Lili Potpara rada prevaja, in če jo vprašate, kaj najraje, bo v zadregi, ker nima najljubšega žanra ali področja, vsekakor pa ji mora biti besedilo všeč in se ji zdeti zanimivo, pa naj bo to roman, kratka zgodba, strokovni priročnik, umetniška monografija ali poljudnoznanstvena knjiga. Z leti se je nabralo zajetno število prevodov, ki jih, ko enkrat izidejo, ne bere več, ker bi – kot pravi – vedno rada še kaj spreminjala. Med tistimi, na katere je najbolj ponosna, so avtobiografija Richarda Bransona Kako sem izgubil nedolžnost (1999), kratke zgodbe Draga Jančarja v angleščini, zbrane v knjigi Joyce's Pupil, ki jo je leta 2006 izdala irska založba Brandon Books, Ženski možgani Louann Brizendine (Modrijan 2007) in Cesta Cormaca McCarthyja (2008). V letu 2007 si je prvič drznila v angleščino prevesti tudi eno svojih kratkih zgodb, »The Mobile Phone«, ki jo je v antologiji A Lazy Sunday Afternoon objavilo Društvo slovenskih pisateljev.

Lili Potpara se je začela učiti tudi turškega jezika z željo, da bi nekoč slovenskim bralcem približala kakšen delček turške književnosti, prenesen neposredno iz izvirnika. Nad posrednim prevajanjem ni navdušena, čeprav je pri zbirki Euroman »vskočila« kot prevajalka finskega romana; založbi namreč ni uspelo pravočasno najti prevajalca iz finščine.

Mateja Seliškar Kenda

Hugo Claus
Nedokončana preteklost

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

Mateja Seliškar Kenda (1972), literarna komparativistka in francistka, živi v Ljubljani. V času študija je obiskovala tudi lektorat nizozemskega jezika na Filozofski fakulteti, ki ga je vodil odlični profesor Paul van den Heuvel. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi ob podpori tujih štipendij, ki so ji omogočale obisk seminarjev jezika, kulture in literature v Franciji, na Nizozemskem in v Flandriji. Tako se še danes z navdušenjem posveča predvsem literaturam teh dežel. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Prevajati je začela že med študijem. Na pobudo dveh izjemnih prevajalcev – moža Jakoba Kenda ter urednika Vasje Cerarja – je pripravila prevodni prvenec Mija nizozemske Andersenove nagrajenke Annie M. G. Schmidt (1996). Sledila je vrsta prevodov mladinske proze, med katerimi velja omeniti romane Pasje življenje Daniela Pennaca, Vmesna postaja Helle S. Haasse in Padec Anne Provoost.

Kot prevajalka literature za odrasle se osredotoča na avtorje modernizma in postmodernizma. Poleg Michela Tournierja, iz katerega je tudi diplomirala, med njene najljubše avtorje sodi prav »velika nizozemska/flamska trojica«: W. F. Hermans, Gerard Reve in Hugo Claus. Prevodu Hermansovega romana Nikoli več spati je tako sledilo Revejevo delo Zaskrbljeni starši, temu pa pričujoči roman Huga Clausa. Lani je izšel tudi njen prevod romana Kartonaste škatle vrhunskega sodobnega flamskega avtorja Toma Lanoya. Avtor je ob izidu obiskal Ljubljano in javno branje izvirnika in prevoda »stavek za stavkom« je bilo za Matejo izjemna izkušnja; zaradi velikega užitka ob prenašanju avtorjevega mojstrskega stila v slovenski jezik si želi, da bi imela priložnost prevesti še kakšno njegovo obsežnejše delo.

Med Matejine pomembnejše prevajalske dosežke spadajo tudi antologije. Leta 2003 je pripravila izbor sodobne nizozemske kratke zgodbe, ki ga je naslovila Zeleni volk in bakreni dan, pred kratkim je izšel njen izbor ter prevod Tournierjevih zgodb z naslovom Družina Adam, trenutno pa snuje flamsko antologijo kratke proze 20. stoletja. V naslednjih dveh letih jo čakajo še mnogi vznemirljivi prevodni izzivi – med drugim bo za Modrijana prevedla Clausove Govorice –, vzeti pa si bo morala tudi čas za dokončanje doktorata o nizozemskih in flamskih avantgardah.

Kristina Sever

Teodora Dimova
Matere

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

Kristina Sever je Ljubljančanka, rojena leta 1969 v Kikindi. Prevaja iz angleščine – na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleščine in umetnostne zgodovine – in iz bolgarščine, ki je njen materni jezik. Mati Lada je bila namreč rojena v Vidinu v Bolgariji, in Kristina je tamkaj, pri svojih starih starših, preživela veliko dni svojega otroštva in zgodnje mladosti. Takrat še ni vedela, da bo iz jezika svoje matere in starih staršev tudi prevajala, vsekakor pa se je že zgodaj seznanila z bolgarsko literaturo, in to v izvirniku, saj je izbor bolgarske književnosti v slovenščini prejkone zelo pičel. Matere so njen prevodni prvenec.

Roman Matere Teodore Dimove je prebrala, malo preden je izvedela, da je noseča, in naneslo je, da je založba Modrijan iskala prevajalca iz bolgarščine. Izziv je pogumno sprejela in dokončala prevod, ko je njen sin Marko dopolnil tri mesece.

»Matere niso lahkotno branje,« ugotavlja Kristina, »posebej ne za nosečnice ali mlade matere. Matere presunijo in dajo misliti. So metafora najboljše mame, ki jo otroci morajo zapustiti, pa četudi jo zato ubijejo.«

Špela Sevšek Šramel

Dušan Mitana
Moje domače pokopališče

prevod in spremna beseda

Špela Sevšek Šramel (1979) je najmlajša med prevajalci zbirke Euroman. Izhaja iz Velenja, že nekaj časa pa živi in dela v Ljubljani. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je končala študij slovenistike, sedaj pa med Ljubljano in Bratislavo (Inštitut za slovaško književnost) nadaljuje z doktorskim študijem, v okviru katerega se ukvarja predvsem s problemom prostora, regionalnosti in subjekta v sodobni slovaški in slovenski kratki prozi.

Trenutno je zaposlena kot asistentka za slovaško književnost na Oddelku za slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, kjer je tudi tehnična urednica nove revije Hieronymus. Sodeluje pri mednarodnem pisateljskem srečanju Vilenica.

Špela svoje prevode iz slovaščine objavlja od leta 2000, in sicer tako revijalno kakor knjižno. Doslej sta izšla dva knjižna prevoda sodobne slovaške kratke proze, ki predstavlja središče njenega raziskovalnega in prevajalskega fokusa. Izpostaviti velja njen prevod izbora kratkih zgodb V. Balle z naslovom Dvosamljenost (2005) ter zbirko kratke proze Stanislave Chrobákove Repar Angelske utopije (2003).

Zanimajo jo predvsem slovaški avtorji druge polovice 20. stoletja; meni, da je v kratkem obdobju šestdesetih in devetdesetih let zelo plodna generacija avtorjev in avtoric spet ujela tok svetovne književnosti. Slovenskim bralcem je približala literaturo naslednjih avtorjev: D. Dušek, P. Vilikovský, T. Horváth, Balla, D. Kapitaňová, M. Kopcsay idr. Poleg tega iz slovaščine prevaja tudi poezijo (J. Štrasser, M. Habaj, J. Pacalová), dramatiko (V. Klimaček) in mladinsko književnost. Prevod proze slovaškega modernista Jána Johanidesa na založnika in objavo še čaka.

Veronika Simoniti

Diego Marani
Nova finska slovnica

prevod
Fotografija: Aleksander Štokelj


Veronika Simoniti (1967), samostojna prevajalka iz italijanščine in francoščine, dela predvsem za založbe, honorarno pa tudi kot lektorica italijanskega jezika na Oddelku za etnologijo in antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Živi in dela v Ljubljani.

Ukvarjanje z jezikom je zmeraj lovljenje izmuzljivega, mogoče celo neizrekljivega, včasih upovedovanje nečesa onstran glasbe, pogosto pristajanje na kompromise, vse skupaj pa spremljata slaba vest in neizmeren užitek. To se dogaja predvsem takrat, kadar prevajalec dobi v roke dober tekst; takšna je na primer prav Nova finska slovnica, izpisana v preciznem jeziku, kakršnega je prevajalka srečala denimo že v Ameriških predavanjih Itala Calvina (no, njegovih del bi se z veseljem še lotila).

Gnetenje jezika pa se tukaj še ne konča, nadaljuje se z avtorskim pisanjem, najprej s pravljicami za Radio Slovenija, potem pa se začnejo nabirati kratke zgodbe in leta 2005 izide avtorska zbirka Zasukane štorije, nominirana za prvenec leta, potem še za najboljšo zbirko kratkih zgodb Fabula v letih 2006 in 2007. Prevajanje in pisanje se prepletata, vplivom prevajanih avtorjev se ne da izogniti, predvsem pa ne gre brez mediteranskega vetra, ki včasih potegne ogrnjen v vihrajočo preobleko melodične italijanščine, drugič spet pripiha antične mite in razpreda posebno (po)ustvarjalno atmosfero.

Veronika večinoma prevaja iz italijanskega jezika in napeto spremlja tamkajšnje literarno dogajanje (sad tega spremljanja je bil na primer njen prevod antologije italijanske kratke proze Papir in meso, 2005). Iz jezika skuša povleči čim več niti in z njimi spletati nove mreže ali prešivati že zapisane pomene. Verjetno je to neprestano prespraševanje o jeziku botrovalo izboru prav tega Maranijevega dela, katerega glavni preokupaciji sta identiteta in jezik. Vsakodnevno življenje v razpetosti in sprehodih med sosednjima, vendar tako različnima jezikoma, kot sta italijanski in slovenski, je veselje in trpljenje ter detektivsko brskanje za pravimi besedami. Mogoče pa je prava beseda v nezavednem, kakor pravi glavna oseba Maranijevega romana, človek z dvema imenoma, v nezavednem da je odgovor za vse trpljenje. Ali pa se vse skupaj kratko malo zoži samo na ugotovitev nekega drugega protagonista Nove finske slovnice, češ da je naučen jezik samo krinka, sposojena identiteta.

Darinka Soban

Torgny Lindgren
Resnici na ljubo

prevod

Darinka Soban, rojena leta 1921 v Novem mestu, je najstarejša sodelavka pri zbirki Euroman. Po izobrazbi je zdravnica in doktorica znanosti; preden se je upokojila, je delala kot anesteziologinja in bila prva profesorica anesteziologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Medicina in naravoslovje – že v gimnazijskih letih se je začela zanimati za botaniko – sta jo pripeljala do prevajalstva. Kot znanstvenica in zdravnica je namreč daljša obdobja preživljala v tujini, še posebno na Švedskem, in tako je začela prevajati. Prevajanju – najrajši prevaja iz švedščine – se je lahko zavzeteje posvetila šele po upokojitvi. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Njeni prvi literarni prevodi sodijo v otroško literaturo: švedska ljudska pravljica Metla Vsepometla (1968) ter Čarodejev klobuk in Vražja kresna noč Tove Jansson (1970), znamenite švedske pisateljice in slikarke ter Andersenove nagrajenke, h kateri se je še vrnila s prevodoma Zime v Mumindolu (2004) in Poletne knjige (2005) ter se z njo srečala, ko je bila na obisku v Ljubljani. Iz švedščine je prevedla še biografski roman o Linnéju Cvetni kralj Runeja Pära Olofssona (1986); Linejka v slikarjevem vrtu Christine Björk (1999), roman Marianne Fredriksson Anna, Hanna in Johanna (2002) in zbirko novel Torgnyja Lindgrena Lepa Merab (2002).

Njen najpomembnejši prispevek na področju botanike je prevod trinajstih ohranjenih Linnéjevih in sedemnajstih Scopolijevih pisem, ki jih je prevedla iz latinščine v slovenščino in angleščino ter jih objavila v dveh knjigah: Linnejeva pisma Scopoliju 1761–1773 (1995) in J. A. Scopoli – Carl Linnaeus, dopisovanje 1760–1775 (2004). Izdalo ju je Prirodoslovno društvo Slovenije. Prevedla je tudi številne priročnike za vzgojo in nego rastlin.

Leta 2004 je prof. dr. Darinka Soban prejela odlikovanje Zlati red za zasluge, in sicer za zasluge v medicini, prispevek k slovenskemu naravoslovju in kulturi ter mednarodnemu uveljavljanju Republike Slovenije.

Martina Soldo

Guy Helminger
Rja

prevod
Fotografija: Aleksander Lilik

Martina Soldo se je rodila v Kopru, leta 1962, kot dvojčica, skupaj s sestro Tatjano. Morda je tudi ta okoliščina vplivala na njeno nagnjenje k prisluškovanju odtenkom v nakazanih, zapisanih ali izgovorjenih besedah, v sporočilih, ki si jih ljudje izmenjujemo, včasih pa tudi odtegujemo. Iz tega nagnjenja je sčasoma vzniknila strast do leposlovja, filozofije, jezikov in vseh načinov izražanja, ki lahko pomenijo poskus premoščanja človeške odtujenosti ali nemosti.

Svoj pravi poklic, prevajanje in nakazovanje možnih stičišč med različnimi govoricami, je odkrila skoraj po naključju. Leta 1985 je kot asistentka dramaturgije pri gledališki predstavi Marija Nablocka nepričakovano dobila nalogo, da poskrbi za prevod Brechtove drame Baal. Ker se je režiserju zelo mudilo, je bilo treba delo prevesti v enem tednu. Podviga se je lotila skupina treh sodelavcev pri predstavi. Izkušnja prevajanja Brechtovega Baala je bila zares nenavadna, »kolektivna«. Toda prinesla je dobre sadove: prevod, poglobitev – ugotovitev, da prevajanje pomeni predvsem poslušanje besedila. Besede prevoda pa pogosto prihajajo tako rekoč same od sebe.

Martina Soldo se je začela pozneje ukvarjati s prevodi filozofskih del, zlasti besedil tako imenovanih eksistencialistov ali filozofov eksistence. S posebno privrženostjo in strastjo je prevajala dela nemške filozofinje Hanne Arendt; tako sta izšla dva knjižna prevoda – po obsegu skromna, vendar pomensko udarna knjižica Kaj je filozofija eksistence, in Resnica in laž v politiki, delo, v katerem Hannah Arendt ponuja iztočnice za orientacijo v presoji političnih dogajanj. Ob prevajanju teh filozofskih besedil, pa tudi spisov Karla Jaspersa, Martina Heiddegerja, Maxa Schellerja, Petra Sloterdijka, Johna Caputa in drugih mislecev, je prevajalka sčasoma ugotovila, da mora vselej izhajati iz posameznega stavka. Stavek je postal zanjo podlaga in ključ celotne zgradbe misli ali celotnega videnja, ki ga posreduje določeno delo.

Šele v zadnjih nekaj letih se je spet posvetila prevajanju obsežnejših leposlovnih del; prevedla je Schnitzlerjevo Sanjsko novelo in pesniško zbirko črnogorskega pesnika Mladena Lomparja z naslovom Senca na prizorišču.

Prevajalka se spominja nekega intervjuja z Jankom Modrom, v katerem je ta povedal, da se mu zdi prevajanje pravzaprav podobno detektivskemu delu. Razvozlavanju pomenov, iskanju ključa. Zato je prevajanje najbrž samo na videz suhoparno ali »statično« opravilo.

Leposlovno delo, ki ga ima Martina Soldo najraje, je Tolstojev roman Vojna in mir, neizmerno pa spoštuje in občuduje tudi njegovega prevajalca Vladimirja Levstika.

Sama prevaja iz nemškega, angleškega, hrvaškega oziroma srbskega jezika in iz nizozemščine. Občasno piše tudi krajše eseje in literarna besedila, zlasti pesmi v prozi. Zaposlena je kot samostojna ustvarjalka na področju kulture in živi v Logatcu.

Jana Unuk

Magdalena Tulli
V rdečem

prevod in spremna beseda

Jana Unuk se je rodila leta 1959 v Mariboru, kjer je dokončala gimnazijo in se učila angleščino, ruščino in francoščino. Leta 1984 je diplomirala iz slovenskega in angleškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Med študijem je začela prebirati in spremljati poljsko književnost, zlasti Czesława Miłosza, in septembra 1983 prvič odpotovala v Varšavo. Opravljala je poklic srednješolske profesorice, lektorice, lektorice slovenščine za tujce na poletnih seminarjih v Ljubljani in v letih 1993–1995 na Šlezijski univerzi v Sosnowcu pri Katowicah na Poljskem, prevajalke strokovnih in literarnih besedil in v letih 1996–2005 honorarne urednice pri založbi Nova revija. Od leta 1996 ima status samostojne literarne prevajalke. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev in žirije Vilenice. Živi v Ljubljani.

Iz poljščine je prevajala Czesława Miłosza (Življenje na otokih, 1997, Psiček ob cesti, 2001, Pričevanje poezije, 2006, Izbrane pesmi, več prevajalcev, 2008), Wisławo Szymborsko (Semenj čudežev, 1997, z Rozko Štefan), Zbigniewa Herberta (Barbar v vrtu, 2003, z Jasmino Šuler Galos), Leszka Kołakowskega (Mini predavanja o maksi zadevah, 2004), Pawła Huelleja (David Weiser, 2007), Olgo Tokarczuk (Dnevna hiša, nočna hiša, 2005), Andrzeja Stasiuka (Devet, 2004, in Na poti v Babadag, 2007), iz srbščine Vidosava Stevanovića (Abel in Liza, 2005, in Iskra, 2008) in Koljo Mićevića (Prešeren, malo drugače, 2004), iz bosanščine Dževada Karahasana (Vzhodni divan, 2007), iz angleščine Bruna Bettelheima (Rabe čudežnega, 1999) in Isaaca Bashevisa Singerja (Mešuge, 2008). Prevedla je tudi veliko knjig za otroke, mdr. Zaveso Lužnikove tete Virginie Woolf (1996), Obleko lepo-in-prav Sylvie Plath (1999), Lili Skok skače v spanju Eleanor Farjeon (2003), Zgodbo o doktorju Dolittlu Hugha Loftinga (2006), Duha stare hiše ter Matička in lovce na duhove Anne Onichimowske (2006, 2007). Izbrala in uredila je (zadnje pa tudi prevedla) štiri obsežne izbore ljudskih pravljic: Slovenske pravljice (2002), Svetovne pravljice (2004), Obesi luno na streho moje palače in druge židovske pravljice (2007) in Živalske pravljice z vsega sveta (2007).

Poleg prevodov knjig je objavila več kot dvesto prevodov v literarnih revijah in po radiu. Med avtorji revialno objavljenih prevodov so tudi Virginia Woolf, Adam Zagajewski, Stanisław Ignacy Witkiewicz, Witold Gombrowicz, Anna Świrszczyńska, Jan Kott, Hanna Krall, Magdalena Tulli, Stefan Chwin, Natasza Goerke, Manuela Gretkowska, Jerzy Pilch, Ewa Sonnenberg, Eugeniusz Tkaczyszyn-Dycki, Ferida Duraković, Momčilo Nastasijević, Vlado Gotovac, Zdenko Lešić in Sead Fetahagić.

Leta 2006 je Jana Unuk prejela Sovretovo nagrado za prevod Dnevne hiše, nočne hiše Olge Tokarczuk in druge prevode iz sodobne poljske književnosti.

Štefan Vevar

Vladimir Vertlib
Vmesne postaje

prevod in spremna beseda
Fotografija: Aleksander Lilik

Štefan Vevar (rojen v Slovenj Gradcu leta 1953, diploma in magisterij na germanistiki Filozofske fakultete v Ljubljani) je prevajalec iz nemške književnosti s poudarkom na delih klasičnih avtorjev od obdobja klasike (Goethe, Schiller) in romantike (Novalis, Heine) prek realizma (Theodor Fontane, Adalbert Stifter) in modernizma (Broch, Musil) do sodobnih vodilnih imen nemške literature (Friedrich Dürrenmatt, Libuše Moníková, Jurek Becker, Günter Grass, Robert Schneider, Christoph Ransmayr, Sten Nadolny, Heiner Müller, W. G. Sebald, Arno Geiger). Prevaja tudi liriko Novalisa, Goetheja, Heineja, Ericha Frieda, Raoula Schrotta, Roberta Schindla, Oswalda Eggerja itn. Je član Društva slovenskih književnih prevajalcev, leta 1999 dobitnik Sovretove nagrade za prevod Goethejevih Učnih let Wilhelma Meistra, avtor prevodoslovnih in teatroloških objav ter spremnih študij k literarnim prevodom.

Pri odločanju o tem, česa se bo lotil kot prevajalec, ga bolj vodi trajna vrednost literarnega dela, v katero verjame, kot pa trenutni odmev ali nagrada, ki jo kakšno delo dobi. Osebno ga bolj prepriča delo, ki (nagrajeno ali ne) ni muha enodnevnica in ki žarči še dolgo potem, ko izide, ter s tem trka na vrata templja klasikov. Bolj ga tudi privlači literatura, ki ima temo in slog, manj tista s priučenim slogom kreativnih delavnic. In ljubša mu je literatura nadarjenih pripovedovalcev, mojstrov dobre zgodbe, kot zgolj slogovnih mojstrov s šibko fantazijo in omejeno vednostjo. Priznava, da lahko slog slednjih včasih zelo posrečeno postane zgodba sama. A ima vendarle občutek, da dominacija sloga nakazuje, da avtorju manjka občečloveške vednosti in smisla za dobro zgodbo, za pomenljive drobce, za opazovanje tisočerih nastavkov, iz katerih se spletajo kompleksni literarni svetovi. In seveda so mu najljubši tisti, pri katerih sta obe kategoriji srečno združeni. In spet ljubši tisti med njimi, ki imajo svoje junake radi, ki jih opisujejo v prizanesljivih tonih, a se, da sentiment ne preide v patos, zatekajo k mehkobni ironiji. In manj ljubi so mu tisti redkejši, ki svojih junakov ne marajo, za katere literatura ni devocija, temveč nekaj drugega, recimo razreševanje osebnih problemov ali morda sredstvo za rehabilitacijo ranjene psihe.

Sicer pa v prevodih išče zven, ki ni brez zveze z muzikalnostjo in z glasbenim posluhom, in tak urbanizem stavka in besedila, da arhitektura pomenov lahko prosto diha, ritmično utripa med polnimi dobami bistvenega in praznimi dobami pomožnega v stavku.

Najraje prevaja liriko in roman. Sploh pa se pri prevajanju veliko sprašuje po marsičem. Največ zadoščenja najde v prevajanju reglementirane lirike; je kakor brušenje kamna, dokler se skoz črno sklenino ne poblisne nekaj diamantu podobnega. In ko se vpraša, kdo naj bi prevajal poezijo, sliši klišejski odgovor: pesniki. Ob tem se zamisli in odgovor iztanjša: ne vsi, sploh pa ne vsi tisti, ki jim tako pravimo. Pesniki po svojem potencialu, to pa že, tankočutneži, ki premorejo umetniško pronicljivost in stilno bogastvo izraznih možnosti, četudi tega daru, te senzibilnosti niso pripravljeni »vpreči v voz lastne poezije«.

In če se po čem ne sprašuje, se ne po tem, zakaj prevaja.

Nives Vidrih

Ludvík Vaculík
Kako se naredi fant

prevod in spremna beseda
Fotografija: Kajtimir Anžur

Nives Vidrih, rojena 28. maja 1958 v Ljubljani – tukaj ves čas tudi živi, z izjemo štirih let v Pragi –, je leta 1981 diplomirala iz slovenščine in primerjalne književnosti, ves čas študija je obiskovala češki lektorat, v češčini pa se je izpopolnjevala tudi med svojim dvakratnim bivanjem v Pragi, ko je bila lektorica za slovenščino na tamkajšnji Filozofski fakulteti. Njen prostovoljni študijski predmet je tako postal njen poklic. Zdaj je že štirinajsto leto samostojna prevajalka, že dolgo je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Prevaja iz češčine in slovaščine (s slovaščino se je prvič spopadla, ko je dobila na TV v prevajanje risanke – in se je izkazalo, da niso češke), ampak češčina in češka literatura sta njena prva in edina velika ljubezen. Začela je s prevajanjem poezije, pozneje se je skoraj povsem preusmerila na prozo in ima zdaj prevedenih dobrih dvajset knjig češkega leposlovja, vendar to ne pomeni, da pesmi ne bo več prevajala.

Prvi roman, Škvoreckega Vrnitev poročnika Borovnice, ji je v prevajanje ponudil urednik, veliko večino drugih je predlagala sama. Včasih je morala biti kar vztrajna, da se ji je uspelo dogovoriti za kakšen prevod. Njen najljubši avtor je Bohumil Hrabal, tako rekoč klasik, prevedla je njegova dela Stregel sem angleškemu kralju, Prebučna samota in Obredi, ravno zdaj pa prevaja izbor njegovih kratkih zgodb, ki bo tudi literarna poslastica. Veseli jo, da se ji je v zadnjih letih posrečilo plasirati in prevesti dela nekaj čeških starejših avtorjev iz 20. stoletja, ki v slovenščino še niso bili prevedeni, verjetno zaradi zunajliterarnih razlogov: to so Ludvík Vaculík, Viktor Fischl, Egon Hostovský. Zelo rada se loteva tudi sodobnih avtorjev, med njimi ji je najbolj pri srcu Jáchym Topol, lani je izšel njen prevod njegovega šestostranskega romana Sestra, ki velja za najboljše češko delo 90. let. Prevedla je tudi štiri romane najpopularnejšega češkega pisatelja Michala Viewegha in se dogovarja za petega, na njeni knjižni polici so med prevedenimi deli tudi Zuzana Brabcová, Jiří Kratochvil, Václav Havel, Martin Fahrner, Květa Legátová, Magdalena Platzová, od starejših in že pokojnih še Jiří Šotola in Jan Werich. Prevedla je tudi tri gledališke igre in dve lutkovni, kakšnih trideset radijskih iger in pripravila enako število literarnih oddaj o češki književnosti za radio, prevedla kakšnih dvajset serij risank in kakšnih tristo filmov in nadaljevank za televizijo, kino in kinoteko. Piše tudi članke o češki literaturi in kulturi, dela intervjuje predvsem s češkimi literati in piše literarne kritike. In tudi lektorira. In včasih prevede kakšen nezanimiv strokovni tekst, ki je veliko bolje plačan od literarnih prevodov. Veseli jo, da je za Slovenski veliki leksikon napisala gesla iz češke književnosti. Prav pred kratkim pa je začela na bohemistiki Filozofske fakultete s prevajalskim tečajem – študentom predaja svoje izkušnje.

Zakaj se je odločila za prevajanje? To je prišlo nekam spontano že med študijem, postopoma, enako kot navdušenje nad češko kulturo – ta se ji zdi njen paralelni dom, kjer je včasih še bolj doma kot doma. Prevajanje dobrih avtorjev ji je v užitek, svoje umetniško nadarjenost in besedne veščine posoja tujim pisateljem, včasih pa tudi sama napiše kakšno zgodbo, npr. tisto z naslovom Pisatelj in copatarica – o srečanjih z Ludvíkom Vaculíkom, našim avtorjem, s katerim se poznata že skoraj dvajset let in ki njeni prijateljici enkrat reče takole: »Iz Slovenije ste? Tam poznam samo Nives Vidrih.«

 

 
 
o zbirki | prevajalci | drugi sodelavci | naročila | | na vrh strani | |
  © Modrijan založba, d.o.o. | spletna stran: imagines