modrijan logotip
euroman logotip
   
 
o zbirki | prevajalci | drugi sodelavci | naročila | english
 
 
Slovenija
 

 

Drago Jančar

Drevo brez imena
spremna beseda Katarina Marinčič

 

288 strani
ISBN 978-961-241-194-7

 

odlomek iz knjige

Začel je brati. Bolj z mislijo, da bo morda lahko na neki točki identificiral avtorja, kakor z zanimanjem za vse te ženske, ki jih opisuje. Čeprav si je moral priznati, da je stvar vendarle zanimiva. Že dolgo je bil arhivar, vsega mogočega je bil navajen, a tole, kar je zdaj bral, ni sodilo med politične govore in deklamacije o domovini.

Potem je naletel na odlomek, ob katerem se je zaustavil. Med opisanimi ženskimi osebami je naletel na ime, ob katerem so mu nekoliko zadrhtele roke in zatrepetal list, na katerem je bilo zapisano ime: Zala. Učiteljica Zala D. In za hip ni natančno vedel, ali je otrok ali starec, ali je v nekem drugem mestu ali tem, stene prostora so se zasukale, češnja pred oknom se je spremenila v bel oblak, čas in prostor sta se sesula kakor črke na računalniku, po katerem je udaril virus. Začutil je vrtoglavico, ob kateri se je moral oprijeti mize. Ko je minilo, je vedel, da ga ni razburilo skoraj pornografsko gradivo, ampak žensko ime, ki se je znašlo sredi tega popisovanja erotičnih doživetij mladega moškega. Neka slutnja je rekla, da bi mogla to biti ona, mlada učiteljica Zala, ne katera koli Zala, ampak ona, ki jo je poznal in občudoval in na skrivaj ljubil v svojem otroštvu, z močjo, ki jo premore otroška duša, ne samo duša, tudi telo.

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.

Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje. A nikoli ga čisto zares ne zapusti spomin na lepo bluzo, duh brezpogojne, smrtno resne deške zaljubljenosti.

Arhivar Lipnik beži pred puščobnostjo večerov, ko z ženo jesta solato, pa pred spomini na očeta, ki se je vrnil iz koncentracijskega taborišča in nato v morastih sanjah noč za nočjo teptal solatne sadike na domačem vrtu. Beži tudi tako, da postaja ljubimec učiteljice Zale: enkrat tisti starejši, erotomanski memorialist, ki je s Turjaka ušel spektakularno, drugič tisti mlajši, ki je ušel skrivaj. Beg se ne neha, dokler se ne pretrga. Začne se noro potovanje v slovensko podzemlje, v otroško in embrionalno stanje, s pobitimi domobranci v jame, od koder se po drevesu reši nazaj v svojo zgodbo, v blodni krog resničnosti in izmišljije.

Zgodbe, ki se luščijo iz romana, niso le pretresljive, so tudi ganljive – kar je seveda manj in obenem več. Redkokateri bralec bo ostal nedotaknjen od detajlov v tej knjigi, redkokateri se ne bo zavedel njene psihološke globine.

Drevo brez imena je resnobno besedilo o ranjenih ljudeh. A je obenem besedilo s humorjem. Blagost te knjige raste iz dolgega in otožnega razmisleka, pa tudi iz kratkih, bleščečih trenutkov, ko se samozavestno nasmehne veščina.

Drago Jančar

© Jane Štravs

Drago Jančar, pisatelj, dramatik, esejist in publicist, redni član SAZU, doma in v svetu angažiran družbenokritični razumnik, se je rodil leta 1948 v Mariboru. Sodi med najplodovitejše in najpogosteje prevajane slovenske pisatelje.

Poleg novel, dram, esejev ter scenarijev za televizijske igre in film je napisal romane Petintrideset stopinj (1974), Galjot (1978), Severni sij (1984), Posmehljivo poželenje (1993), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Graditelj (2006). Je dobitnik številnih domačih (mdr. večkrat Grumove nagrade, nagrade Prešernovega sklada 1979, Prešernove nagrade 1993 in dvakrat kresnika) in treh mednarodnih nagrad (evropske za kratko prozo 1993, Herderjeve 2003, nagrade Jean Amery 2007).

Osrednja tema Jančarjeve proze so ljudje, ki se dušijo v prepolnem svetu, je človek, ki bi bil rad sam in po svoje, pa ga množica vedno znova stisne. Prav gotovo gre za spopad med posameznikom in totalitarnim sistemom, za boj med individualno človeško eksistenco in kaosom sveta. Kljub tematski aktualnosti ta literatura nikoli ne zdrsne v razlagalstvo ali agitacijo. Ostaja umetnost: kompleksna, psihološko poglobljena in formalno dovršena.

Za ogled video predstavitve zbirke euroman kliknite sem.

 
 
o zbirki | prevajalci | drugi sodelavci | naročila | | na vrh strani | |
  © Modrijan založba, d.o.o. | spletna stran: imagines