Dušan Mitana Moje domače pokopališče Môj rodný cintorín prevod in spremna beseda Špela Sevšek Šramel   184 strani ISBN 978-961-241-218-0   odlomek iz knjige

Mama je prinesla vrč ribezovega vina in dva kozarca: za sebe in za atija. Tudi dedo je hotel pristaviti svoj piskrček, pa ga je mama zavrnila: »Si se ga že pri Fidibusu nažlampal.«

Dedo, prefrigani lisjak, se ji je priliznil: »Čera, pa ja veš, da mi to škodi. Če mi daš pit, bom prej hin, boš mela manj skrbi.«

»Če bi vedla, da te to ubija, bi ti dala poln sod za požlampat, ampak dohtarji se mogoč motijo. Sam še pijača te drži pokonc.«

Hrobár dôstojne prikázal: »Mamička, dones víno!« Istota budúceho zárobku mu vrátila zdravé sebavedomie hlavy rodiny.

Mamička priniesla fľašu ríbezľového a dva poháre: pre seba a pre tatka. Dedo sa tiež domáhal svojho dielu, ale mamička ho odbila: »Už si sa nacical u Fidibusa.«

Dedo, fiškus, sa jej zaliečal: »Cérenka, ved vjéš, že mi to škodzí. Daj mi vypit, aspom skvór otrčím kopytá a budeš mat menéj staroscí.«

»Keby som vedzela, že ta to zabíja, tak ti dám vylochnit plný súdek, ale dochtori sa tuším mýlá. Teba len ten trúnek drží na nohách.«

Svet, ki ga Dušan Mitana opisuje v romanu Moje domače pokopališče, je slovaško podeželje sredi petdesetih let 20. stoletja, predstavljeno skozi oči dvanajstletnega protagonista Duška. Družina grobarjev – vsak izmed članov je predstavnik ene izmed ideologij: sin je katoličan, mati evangeličanka, najmlajši ateist, ded agnostik – se sooča z novim družbenim redom, socializmom. Srednja generacija, grobar in njegova žena, je največkrat osmešena zaradi svoje preprostosti – grobar nikakor ne poskuša dojeti omejenosti družbenega sistema, zadostuje mu obrt, ki jo je prevzel od očeta, vse znake napredka in tujega pa vnaprej zavrača. Karakterizacija je še poudarjena na jezikovni ravni, saj govori izključno v narečju in se tega niti ne zaveda. Mlado generacijo zastopata brata Servacij in Pankracij oziroma Dušan. Če je starejši Servacij prav tako neumen kot njegov oče, je vendarle iznajdljiv, v okviru možnosti se odloči prekiniti družinsko tradicijo, njegov upor je v skladu z duhom časa, namesto grobov bo kopal premog. Mlajši sin pa gre dlje, njegovo preseganje ruralnega prostora se dogaja skozi izobrazbo, dedovo šolo, branje starih knjig in prek pisanja poezije. Njegova (mladostna) intelektualna drža pa v družini ostaja nerazumljena in zasmehovana. Najstarejša generacija, dedo Eliaš, stoji med obema svetovoma. Eliaš je zagovornik tradicije, pa tudi napredka: v prejšnjem sistemu je kot župan v vas napeljal elektriko in dal postaviti šolo, zagovarja izobrazbo kot edini osebni vir moči in išče transcendenco pri vseh mogočih religijah. Zavezanost domačemu okolju, tradiciji in moralnim vrednotam njegovega duhovnega očeta Jána Maliarika izhaja iz njegovih življenjskih izkušenj v različnih družbenih sistemih, ki jih kot spomine pripoveduje mlajšemu vnuku, kar poudarja z nenehno ponavljajočo se izjavo »tu sem se rodil in tu bom umrl«.

Moje domače pokopališče je kvaziavtobiografski roman o spominu na otroška leta, v katerem spomin ne pomeni nostalgije, temveč je največkrat humoren, črni humor pa večkrat prehaja v ironijo in grotesko.

Dušan Mitana

© Dušan Mitana

Dušan Mitana se je rodil 9. decembra 1946 v Moravskem Lieskovu na severu Slovaške. Po srednji šoli je delal v tamkajšnji tovarni, potem je v Bratislavi poskusil študirati novinarstvo, pozneje pa je doštudiral filmsko in televizijsko dramaturgijo. Konec šestdesetih let je začel z uredniškim delom pri revijah Mlada tvorba in Romboid, potem pa se je odločil za poklic svobodnega umetnika. Piše tudi filmske in televizijske scenarije ter priredbe.

Mitana je predvsem mojster kratke proze. Prvencu Pasji dnevi (Psie dni, 1970) so sledili novela Patagonija (Patagónia, 1972), Nočna poročila (Nočné správy, 1976), v devetdesetih letih Slovaški poker (Slovenský poker, 1993) in avtorski izbor kratkih zgodb Prepih (Prievan, 1996), nato še Ognjeni krst (Krst ohňom, 2001). Je tudi avtor štirih romanov: od psihološkega romana z detektivskim zapletom do postmodernističnih kolažev z različnimi medbesedilnimi, samonanašalnimi in montažnimi postopki (Iskanje izgubljenega avtorja, 1991). Sredi devetdesetih je konvertiral in postal član »nevidne cerkve Kristusovega duha«. Pod imenom Dušan Krist Mitana je izdal romana Kristusova vrnitev (Návrat Krista, 1999) in Razodetje (Zjavenie, 2005).

Moje domače pokopališče (2000) izstopa iz konteksta Mitanovih romanov in se približuje predvsem kratki prozi iz začetne faze njegovega ustvarjanja.