vaša košara
- antika (17)
- biografije (9)
- fizika (11)
- fotomonografije (7)
- humanistika (26)
- leposlovje (90)
- narava (15)
- poezija (1)
- slovarji in leksikoni (9)
- šport (3)
- turistika (10)
- umetnost (10)
- vzgoja in izobraževanje (15)
- za otroke in mladino (18)
- zdravje (10)
- zgodovina (32)
- zbirka Modrijanček (7)
- zbirka Drobnogled (4)
- zbirka Sodobni roman (9)
- zbirka Intermundia (6)
- zbirka Bralec (23)
- zbirka Euroman (28)
- zbirka Poteze (9)
- zbirka Kolumne (3)
- šolske knjige
Grozljivi gost: nihilizem in mladi Umberto GalimbertiPotovanja s Herodotom Ryszard KapuścińskiKuharska enciklopedija (v dveh knjigah) Bogdan Novak in Simon LenarčičŠepetalci Orlando FigesNatašin ples Orlando Figes
; "Zrcala komunizma") |
| ||||||||||||
vezava: trda format: 15,5 x 23,5 cm število strani: 264 ISBN: 9789612141688 PONATIS | Knjiga Zrcala komunizma je nastala kot refleksija sistematične serije
v Mladini objavljenih intervjujev s sogovorniki, ki so proučevali in bivali čas komunizma in postkomunizma. Namen pogovorov je bil razkrivati neznano, zamolčano, skrito in spregledano, tako da so intervjuji zastavljeni kot mozaik vednosti. Šolske zgodovine, medijski prikazi in znaten del umetnosti pred letom 1990 so predstavljali apologijo komunizma, antikomunistična literatura ga je obsojala kot nedemokratični totalitarizem, zbirka intervjujev Zrcala komunizma pa ga poskuša misliti. Misliti kot vojaško formacijo, kot ideološko strukturo, kot obliko politične vladavine, kot vsakdanjo in nedolžno mentaliteto, kot okvir bivanja, kot dediščino, ki sega še v postkomunizem. Misliti iz različnih perspektiv, izkušenj in krajev. Drugače od pogledov iz Ljubljane ga vidi profesor v New Yorku, albanski emigrant v Parizu, četniški emigrant, ki je prebežal v Ženevo, komunistični buržuj, ki se je naselil v Ženevi, humanitarec v Cambridgu, zgodovinar v Parizu, sociolog, ki je rojen na Šolti, jedrski fizik in filozof v Zagrebu, pesnik in politični zapornik iz Hercegovine, nadškof v Beogradu, pisatelj, ki se je umaknil v Rim, pisatelj, ki je bil primoran emigrirati v Rovinj, slovenski igralec, ki je prostovoljno emigriral v Beograd, pisatelj, ki živi na Opčinah, tik čez mejo, nekdanji ideolog Solidarnosti in publicist v Varšavi, psihiater na Dunaju. (iz predgovora Bernarda Nežmaha) O avtorjuNovinar in sociolog dr. Bernard Nežmah (1961), žurnalist Mladine, televizijski komentator, docent za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sodelavec inštituta Nove revije, raziskovalec na univerzi v Göteborgu (1987–88), avtor socio-antropološke študije Kletvice in psovke (Nova revija, 1997), dobitnik nagrade Sklada Josipa Jurčiča za leto 1997, urednik Radia Študent in glavni urednik Mladine v osemdesetih, ko alternativni mediji s provokativnim diskurzom začnejo širiti polje svobode govora v enopartijskem režimu. Za svojo novinarsko delo in za knjigi Zrcala komunizma in Jelcinova Rusija je prejel Jurčičevo nagrado za leto 2008.Iz medijevV intervjujih Nežmahu uspe, kar obljublja v predgovoru: ''razkriti neznano, zamolčano, skrito in spregledano''. Resnico sicer razkrivajo sogovorniki, vsi po vrsti tako ali drugače pomembni akterji svoje dobe, ki so svoja stališča formirali bodisi v teoretskem diskurzu, z umetniško navzočnostjo ali politično funkcijo, vendar je Nežmah tisti, ki ob temeljitem poznavanju razsežnosti komunizma z ustreznimi vprašanji pogovore vleče v smer, kjer postanejo ''mozaik vednosti''. Izbor intervjujev je zato mogoče razumeti kot nekakšen zgodovinski prerez, poln virov in referenc, ki bralca napeljejo k razmišljanju in nadaljnjemu iskanju odsevov v zrcalu.Mojca Pišek, Dnevnik Kljub temu in kljub preveč prepirljivemu pogovoru s Spomenko Hribar ima bralec pomirjujoč občutek, da ga triindvajset intervjujev varno pelje skozi pomembne politične prelomnice prejšnjega stoletja na Balkanu in da spraševalec ves čas ve, kaj lahko izve od svojih žrtev, to pa je neprimerno več, kot smo od podobnih izborov dobili doslej. Mimogrede, tudi za tisto publiko, ki Bernarda kot kolumnista postavlja na desnico. Miha Štamcar, Mladina V tem ducatu let se je kar dvaindvajset mož in ena ženska znašlo v njegovem spraševalskem primežu. Ta je nekatere sogovornike bolj ko ne blago božal in naklonjeno spodbujal, medtem ko je druge precej trdo privijal, da so si, najbrž dodobra preznojeni, globoko oddahnili, ko je bila izrečena zadnja beseda. Če je bila?! /.../ Vse skupaj sestavljajo zanimiv mozaik razpoloženj in stanj, razmišljanj in ocen ljudi, ki so bolj ali manj opazno zaznamovali svoj čas - prvi dejavno, drugi pasivno, zlasti kot žrtve, tretji spet nekje vmes. Bernard Nežmah ima pač svoj, večinoma vnparej izoblikovan odnos do vsakogar posebej, česar niti ne poskuša skriti. Ves čas je jasno, kakšna so njegova izhodišča in kaj hoče doseči. Zvon |
Poglejte tudi
|
