E-novice

Aleš Učakar

Aleš Učakar je komparativist in germanist ter urednik stvarne književnosti in leposlovja pri založbi Modrijan. Na založbi ureja dela s področja humanistike, naravoslovja in publicistike in je sourednik zbirk Poteze, Bralec in Svila. Prevaja večinoma iz nemščine. Več del je prevedel tudi za založbo Modrijan.

 

Tokrat nameravam bralcem iz prve roke nadrobiti nekaj uredniških paberkov, te plodove pa narahlo posuti z zvezdnim prahom, ki se je še pred nedavnim izdatno usipal izpod prekrižanih mečev v bitki za angleščino über alles. Nanizal bom nekaj anekdot ›iz življenja urednika‹ oziroma prigod iz sicer več preteklih let. Z njimi bom skušal pokazati, da bi morala akademska srenja pri nas (ali vsaj njen del) temeljiteje poskrbeti prej za kaj drugega, preden si zaželi rokohitrskega uvajanja tujega jezika na mesto materinščine.
Vse zgodbe v nadaljevanju so resnične, v nobeni pa ne bo imen, saj so ta v principu nepomembna. Pomembni so problemi, ki bi se jih morali zavedati nagovorjeni strokovnjaki s posameznih (strokovnih, znanstvenih) področij. Pomembna je razprava, komunikacija o njih, pomembno je pravzaprav sploh njihovo ozaveščanje, saj celo med vrhunsko izobraženimi strokovnjaki pogosto zasledimo iskreno osuplost nad marsikatero precej banalno zadrego. Ampak saj ni važno: dokler problem ni rešen, je to nerešeni problem, pa naj se obenj spotakne neuki človek ali doktor znanosti, družboslovec ali naravoslovec, levi ali desni i. t. d. — Morda je sicer naključje, morda pa simptom, da bo v sledečih eksemplih govor samo o naravoslovju, torej tisti poluti slovenske nepomirljivo (družboslovje vs. naravoslovje) razcepljene akademske pokrajine, ki se je v poteku omenjene mučne razprave najdrzneje nagibala skozi okno z instant ekspertizami o odvečnosti in neprikladnosti slovenščine kot resnega znanstvenega jezika. >>>

 
– Kako naj obetajoči pisatelj postane pisatelj?
– Predvsem morate spoznati, da je to zelo težko in da je pisanje garaško in samotno delo in – razen če imate izjemno srečo – tudi zelo slabo plačano. Torej si morate močno močno močno želeti, da bi to počeli. In dalje, pisati morate o nečem.
Douglas Adams, Losos dvoma
 

V nedavnem intervjuju je naš avtor Andrej E. Skubic hudomušno pripomnil, da v naših krajih na stara leta skoraj vsakdo v sebi odkrije literarno žilico, zaradi katere si ne more kaj, da se ne bi vsaj poskusil samozavestno postaviti v dolgo vrsto mojstrov slovenske književnosti. Čeprav bi se ob tem lahko dvignila kaka zdravorazumsko dvomeča obrv, češ, pisatelj gotovo pretirava, pa mu mora uredniški brk skoraj resignirano pritrditi: pisatelj kajpak dobro ve. >>>