Knjižni program

Zgodovina Evrope Normana Daviesa (v izvirniku je izšla leta 1996) je najuspešnejša sinteza evropske zgodovine doslej. V enem samem zamahu obravnava celotno zgodovino celotne Evrope in je zato odličen pregled vseh relevantnih dejstev iz preteklosti naše celine. Zgodovinopisci se večinoma lotevajo posameznih tem, obdobij ali manjših geografskih enot. Daviesov primerjalni pristop pa pred nas postavlja živo, celostno podobo Starega sveta in njegovih vsaj treh tisočletij, ki jo zlahka prepoznavamo in razumemo tudi v 21. stoletju.
Davies se dobro zaveda, da Evropa v zgodovinskem pogledu nikoli ni bila enovita in da nasilno iskanje vsebin, ki bi jo lahko povezovale, nima stvarne zgodovinske osnove. Evropsko zgodovino v tej luči predstavlja iz različnih zornih kotov, v njeni pogosti protislovnosti in trajni raznolikosti, hkrati pa v posameznih poglavjih opozarja na njene prevladujoče razvojne težnje in značilnosti.

Leta 2009 so prodali delo Marcela Duchampa Belle Haleine (ready-made v obliki toaletne vodice) za 7,9 milijona evrov. Zdi se, da svetovna gospodarska kriza ni opazno prizadela trgovanja z umetninami. Zakaj so torej nekatera umetniška dela toliko vredna, kako se določa njihova vrednost in kdo odloča, kaj je »dobro« umetniško delo in kdo je »dober« umetnik – na ta vprašanja v knjigi Velike in male skrivnosti sveta umetnosti odgovarjata samostojni novinarki Danièle Granet in Catherine Lamour.

Da bi meja opravljala svojo vlogo, določeno z mednarodnim in notranjim pravom, je potrebno posebej usposobljeno moštvo. To navadno pripada različnim državnim resorjem, zlasti obrambnemu in notranjemu, lahko pa tudi finančnemu. Od konca prve svetovne vojne so se varuhi meje na Slovenskem menjali, spreminjali, nekatere sestavine pa so ostale podobne.
V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije so to vlogo opravljali vojaki obmejne čete, orožniki, finančni stražniki in carinsko osebje. Po drugi svetovni vojni so ostali vojaki obmejnih enot, orožnike so zamenjali miličniki, finančne stražnike so deloma nadomestili cariniki.

Roman prikazuje odločilni trenutek v Esterinem življenju, ko se nenadoma povežeta sedanjost in preteklost. Po dvajsetih letih se v njeno življenje nepričakovano vrne Lajos, s katerim jo je nekdaj povezovala strastna ljubezen – vse dokler se ni poročil z njeno mlajšo in lepšo sestro Vilmo. Od takrat je Estera živela skromno, a mirno življenje, ki ga zdaj ponovno razburka Lajosev prihod.
Poleg vprašanja, zakaj je sploh prišel, Estero muči tudi vprašanje, ali se je v tem času kaj spremenil. Njegov značaj, ki ga spoznavamo ob njenem spominjanju dogodkov iz preteklosti, je namreč zelo poseben.

Prosim, pazi na mamo je zgodba o skrivnostnem izginotju in neuspešnem iskanju ostarele matere, zgodba o družinskih vezeh, nasprotjih med generacijami, med sodobnostjo in tradicijo, mestom in podeželjem, predvsem pa o premostitveni moči ljubezni. Je tankočuten portret preproste, a značajsko močne ženske, ki nas spomni na to, kako v vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na dragocene, nenadomestljive ljudi in se šele ob njihovi izgubi zavemo, koliko so nam pomenili.

Željko Kozinc v svojih proznih delih pogosto izhaja iz kriminalnega romana, a se zgodba prej ali slej iztrga iz žanrskih okovov, se osamosvoji in zaživi povsem nepričakovano življenje. Že začetek novega dela priča o podobni strukturi: na zabavi oglaševalskega mogotca se med ostanki pečene kozličevine znajde človeško uho. Takšen začetek pa priča še o nečem – roman je začinjen z neprikrito ironijo, ki ne prizanaša ne tistim na vrhu ne njihovim žrtvam. In ki je, kot bi lahko sklepali, le hrbtna stran patetike in sentimentalnosti, s katerima avtor barva druge robove pripovedi.

Modrijanov promocijski popust –20 % do srede, 19. junija 2013, do 14. ure.

V družini, kjer vladajo zdrava čustva, spolna in duhovna vez med starši, so spolna čustva in energije pravilno usmerjene. V družini, kjer je prisotna trajna odtujenost v čustveni, duhovni in spolni povezanosti med partnerjema, pa se ustvarjajo okoliščine za prikriti incest, ko postane otrok objekt naklonjenosti, ljubezni in strasti enega od staršev. Zaradi osamljenosti in praznine, ki nastaneta v takem težavnem zakonu ali razmerju, starš svojo energijo usmeri v otroka in ga naredi za nadomestnega partnerja. Meja med skrbno in incestno ljubeznijo je prekoračena, ko razmerje z otrokom zadovoljuje potrebe enega od staršev, ne pa otrokovih. Bolj ko se zakon krha, bolj se krepi odvisnost od otroka, odzivanje starša nasprotnega spola na otroka pa je vse bolj zaznamovano z obupom, ljubosumjem in nespoštovanjem osebnih meja. Spolna energija ali napetost, ki se ustvari v prikrito incestnem odnosu, je bolj podobna zaljubljenosti kot skrbni starševski ljubezni.

»Resnično: knjige so nam rešile življenje.«

Moje življenje je avtobiografija Marcela Reich-Ranickega, in vendar veliko več kot le izjemna in obsežna avtobiografija – je kronika nekega časa in dogajanja, tankočuten, temperamenten in trezen oris burnih desetletij med letoma 1920 in 1999. Je eden najpopolnejših dokumentov o vsakdanu varšavskega geta, v katerega je imel avtor še zlasti temeljit vpogled, saj je dobršen čas tudi sam delal v dopisni pisarni judovskega sveta, ki je geto upravljal.

Knjiga Ivana T. Berenda je vzorno delo zgodovine burnega 20. stoletja skozi presek gospodarskih sprememb. Berend je knjigo zastavil izrazito problemsko in primerjalno. Šest poglavij je strukturiranih glede na prevladujoče ideološke in ekonomske razvojne modele: liberalni ekonomski model do prve svetovne vojne, konceptualna iskanja v času med obema vojnama, model dirigiranega gospodarstva, model centralnoplanske ekonomije, model mešane ekonomije z državo blagostanja in, kot zadnji globalizacijski model, model s težnjo po ponovnem uvajanju značilnosti liberalnega.

Modrijanov promocijski popust –20 % do četrtka, 20. junija 2013, do 14. ure.

Kljub nekoliko pustemu naslovu, Ancient Greek literature – Starogrška literatura, monografija Tima Whitmarsha ni »šolski« pregled starogrške književnosti po obdobjih in zvrsteh (čeprav se nekaj poglavij osredotoča na zgodovinska obdobja in čeprav v nekaterih prevladujejo posamezne literarne oblike), ampak poglobljena, kulturološko zasnovana študija, kar je – vsaj v slovenskem prostoru – pri obravnavi antične književnosti velika inovacija. Kulturni zgodovinar ne preučuje antičnih besedil zgolj v njihovih prvotnih kontekstih, ampak tudi v luči poznejših interpretacij in recepcije, kot javna udejanjanja ideologij in razmerij moči.
Whitmarsh se osredotoča na kanonične antične avtorje, vendar na nekanoničen način: za izhodišče posameznega poglavja ne postavi tega ali onega avtorja, ampak osrednja vprašanja in teme, nanizane okoli literarnih besedil, in poskuša rekonstruirati tudi glasove, ki so v antični književnosti odrinjeni na rob.