Knjižni program

Prosim, pazi na mamo je zgodba o skrivnostnem izginotju in neuspešnem iskanju ostarele matere, zgodba o družinskih vezeh, nasprotjih med generacijami, med sodobnostjo in tradicijo, mestom in podeželjem, predvsem pa o premostitveni moči ljubezni. Je tankočuten portret preproste, a značajsko močne ženske, ki nas spomni na to, kako v vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na dragocene, nenadomestljive ljudi in se šele ob njihovi izgubi zavemo, koliko so nam pomenili.

Željko Kozinc v svojih proznih delih pogosto izhaja iz kriminalnega romana, a se zgodba prej ali slej iztrga iz žanrskih okovov, se osamosvoji in zaživi povsem nepričakovano življenje. Že začetek novega dela priča o podobni strukturi: na zabavi oglaševalskega mogotca se med ostanki pečene kozličevine znajde človeško uho. Takšen začetek pa priča še o nečem – roman je začinjen z neprikrito ironijo, ki ne prizanaša ne tistim na vrhu ne njihovim žrtvam. In ki je, kot bi lahko sklepali, le hrbtna stran patetike in sentimentalnosti, s katerima avtor barva druge robove pripovedi.

V družini, kjer vladajo zdrava čustva, spolna in duhovna vez med starši, so spolna čustva in energije pravilno usmerjene. V družini, kjer je prisotna trajna odtujenost v čustveni, duhovni in spolni povezanosti med partnerjema, pa se ustvarjajo okoliščine za prikriti incest, ko postane otrok objekt naklonjenosti, ljubezni in strasti enega od staršev. Zaradi osamljenosti in praznine, ki nastaneta v takem težavnem zakonu ali razmerju, starš svojo energijo usmeri v otroka in ga naredi za nadomestnega partnerja. Meja med skrbno in incestno ljubeznijo je prekoračena, ko razmerje z otrokom zadovoljuje potrebe enega od staršev, ne pa otrokovih. Bolj ko se zakon krha, bolj se krepi odvisnost od otroka, odzivanje starša nasprotnega spola na otroka pa je vse bolj zaznamovano z obupom, ljubosumjem in nespoštovanjem osebnih meja. Spolna energija ali napetost, ki se ustvari v prikrito incestnem odnosu, je bolj podobna zaljubljenosti kot skrbni starševski ljubezni.

»Resnično: knjige so nam rešile življenje.«

Moje življenje je avtobiografija Marcela Reich-Ranickega, in vendar veliko več kot le izjemna in obsežna avtobiografija – je kronika nekega časa in dogajanja, tankočuten, temperamenten in trezen oris burnih desetletij med letoma 1920 in 1999. Je eden najpopolnejših dokumentov o vsakdanu varšavskega geta, v katerega je imel avtor še zlasti temeljit vpogled, saj je dobršen čas tudi sam delal v dopisni pisarni judovskega sveta, ki je geto upravljal.

Knjiga Ivana T. Berenda je vzorno delo zgodovine burnega 20. stoletja skozi presek gospodarskih sprememb. Berend je knjigo zastavil izrazito problemsko in primerjalno. Šest poglavij je strukturiranih glede na prevladujoče ideološke in ekonomske razvojne modele: liberalni ekonomski model do prve svetovne vojne, konceptualna iskanja v času med obema vojnama, model dirigiranega gospodarstva, model centralnoplanske ekonomije, model mešane ekonomije z državo blagostanja in, kot zadnji globalizacijski model, model s težnjo po ponovnem uvajanju značilnosti liberalnega.

Kljub nekoliko pustemu naslovu, Ancient Greek literature – Starogrška literatura, monografija Tima Whitmarsha ni »šolski« pregled starogrške književnosti po obdobjih in zvrsteh (čeprav se nekaj poglavij osredotoča na zgodovinska obdobja in čeprav v nekaterih prevladujejo posamezne literarne oblike), ampak poglobljena, kulturološko zasnovana študija, kar je – vsaj v slovenskem prostoru – pri obravnavi antične književnosti velika inovacija. Kulturni zgodovinar ne preučuje antičnih besedil zgolj v njihovih prvotnih kontekstih, ampak tudi v luči poznejših interpretacij in recepcije, kot javna udejanjanja ideologij in razmerij moči.
Whitmarsh se osredotoča na kanonične antične avtorje, vendar na nekanoničen način: za izhodišče posameznega poglavja ne postavi tega ali onega avtorja, ampak osrednja vprašanja in teme, nanizane okoli literarnih besedil, in poskuša rekonstruirati tudi glasove, ki so v antični književnosti odrinjeni na rob.

Vsako življenje je zgodba in vsaka zgodba je pomembna. Življenje se izteče, zgodba pa ostane, samo deliti jo je treba z drugimi ... Slikanica pripoveduje o Morrisu Lessmoru, zaljubljencu v knjige, ki mu vihar razmeče in raznese vse, kar ima, tudi knjige in besede iz tiste, ki jo piše sam. Ves zbegan nato pristane v čudoviti knjižnici, kjer knjige živijo in letajo kakor ptice, on pa skrbi zanje, jim ravna oslovska ušesa, jih krpa – in bere. Ko se postara, se stvar obrne – zdaj knjige skrbijo zanj in se mu berejo. In ko popiše zadnjo stran v svoji knjigi, se poslovi in odleti z jato knjig, kakor je prišel, na pragu pa se prikaže dekletce in na roko ji sede Morrisova knjiga.

Zadušljivega poletja 1944, nedolgo pred iztekom vojne, v judovskem predelu mesta Newark izbruhne epidemija otroške paralize. Bolezen od petdesetih let prejšnjega stoletja obvladujemo s cepivom, takrat pa je bilo njeno razdejanje podobno učinkom kuge. Roth v družinsko okolje tesno povezane mestne skupnosti in zatem v gorski poletni otroški tabor v gorovju Poconos postavi svojega protagonista, triindvajsetletnega Buckyja Cantorja, po poklicu športnika, po značaju pa požrtvovalnega poštenjaka.

Buell Quain je mlad ameriški antropolog, ki v Braziliji preučuje indijanska plemena in leta 1939 v skrivnostnih okoliščinah naredi samomor. Na svoje bližnje naslovi poslovilna pisma, v katerih navaja različne razloge za svoje dejanje: nekaterim sporoča, da je zbolel za strašno boleznijo, in drugim, da ga je do kraja potrlo ženino varanje z njegovim lastnim bratom – pri čemer ni bil niti poročen niti ni imel brata.
Pol stoletja kasneje se novinar, ki je tudi glavni pripovedovalec zgodbe, odloči, da bo nepojasnjenemu dogodku prišel do dna. Buellova zgodba ga povsem prevzame, in ne da bi to nameraval, se skoznjo sooča tudi z lastno preteklostjo, ki jo zaznamuje zapleten odnos z očetom.

Izgubljeni čas Andreja Inkreta je dokumentarna knjiga sedmih esejev, 36 »nekih davnih zapisov« (nastalih med jesenjo 1989 in pomladjo 1992) in štirih daljših intervjujev. Eseji pripovedujejo o političnem komisarju Dušanu Pirjevcu - Ahacu in njegovem »hudem slovesu od vsega partizanskega«, o Prešernovem in Smoletovem junaku Črtomiru, o Šeligovem »uslišanem spominu« in Jančarjevi »noči arheologov«. Esejističnim besedilom sledijo aktualistične kolumne o »vmesnem času« – serija sprotnih, zelo osebnih, tako rekoč »literarnih« odzivov na razpad vzhodnoevropskega komunističnega kompleksa (in jugoslovanske politično-zgodovinske konstrukcije skupaj z njo), hkrati pa komentarjev in kritik najzgodnejše dobe slovenske državnosti.