Knjižni program

»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«
Tako začenja ugledni italijanski mislec, filozof in psiholog Umberto Galimberti uvod v knjigo Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), v kateri kritično pretresa ustaljene predstave o vrsti pomembnih vprašanj in pojavov, ki zaznamujejo naše življenje.

Domov je zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki je po štiridesetih letih marljivega dela v Franciji tik pred upokojitvijo, ki se je prav nič ne veseli, saj ne zna zapustiti svoje delavnice. V nelagodju pred novim položajem dela nekakšen pregled svojega življenja in med množico spominov se vpletajo njegovi razmisleki pobožnega muslimana, ki ne mara fanatičnih skrajnosti; ki ga skrbi stopnjevanje nasilja v priseljenskih predmestjih; in ki se sprašuje o svojih otrocih, ki so prevzeli francosko nacionalnost, si »pofrancozili« imena in jih ne zanimajo več maroške korenine in tradicija. Nazadnje se odloči, da se vrne v rodno vas, kjer namerava zgraditi hišo, dovolj veliko za vso njegovo družino.

Pri umestitvi afriških študij v institucionalni okvir je delo Johna Donnellyja Fagea (1921–2002) ključnega pomena tako v Evropi kot v Veliki Britaniji, kjer je bil prvi profesor afriških študij, in sicer na Univerzi v Birminghamu (1963–84), in ustanovni vodja univerzitetnega centra za zahodne afriške študije. Izdal je več pomembnih znanstvenih del, med drugim Introduction of the History of West Africa (Cambridge University Press 1955, tri izdaje), A History of West Africa: An Introductory survey (Cambridge U.P. 1969). Njegova knjiga An Atlas of African History (London: Edward Arnold 1958) je mednarodno sprejeto referenčno delo (druga izdaja 1978).

V tem zborniku objavljena besedila Noama Chomskega prinašajo prerez njegovega strokovno-znanstvenega, publicističnega in aktivističnega delovanja zadnjih 50 let. Izbor je skušal zajeti čim več področij, na katerih se je Chomsky uveljavil in postal svetovna avtoriteta: v njih premišljuje o lingvističnih, psiholoških, moralno-etičnih, svetovnonazorskih, medijsko-propagandnih in gospodarsko-političnih vprašanjih.
Daleč največ ostrine je v besedilih, s katerimi Chomsky biča uzakonjene nepravilnosti v delovanju ameriške uradne politike. S srhljivo natančnostjo razgalja etično vprašljivo delovanje moderne (ameriške pa tudi svetovne) politike v 20. in 21. stoletju.

Aureolus nec satis umquam lectus libellus
»zlata knjižica, ki pa jo komaj kdaj kdo prebere«
(humanist Isaac Casaubonus leta 1605 o Longinovem delu)

O Longinu, sicer tudi piscu razprave o Ksenofontu, je malo znanega. Tudi vprašanje njegove identitete še vedno nima dokončnega odgovora; v strokovni literaturi ga najdemo pod imeni Longin, Dionizij Longin, Dionizij, Psevdo-Longin (da ne bi prišlo do zamenjave s platonskim filozofom Plotinom iz 3. stoletja po Kristusu) in Anonymus; najbolj se je uveljavilo ime Longin. Poskusi natančnejše določitve, ki temeljijo na kronoloških in stilističnih primerjavah z raznimi pisci, so neprepričljivi. Če lahko sklepamo po delu samem, je bil avtor najbrž retor, ki je imel za sabo dolgoletno govorniško prakso in široko znanje na področju literarne znanosti, literarne kritike in stilistike.

Malicijska obala oziroma otoček Gema postane – po stoletjih nepomembnega obstoja – prizorišče, na katerem se v naglem zaporedju sprostijo najelementarnejše strasti, poleg opisov pokrajine in življenjskega sloga Malicijcev dovolj prepričljive, da pozabimo, da je dogajalni prostor pravzaprav fiktiven. Kar štirje junaki vlečejo glavne in odločilne niti tega ljubezensko-vojno-pustolovskega romana: brata Reino in Esteban Coppeta, trgovec in avstrijski priseljenec Jerónimo Franck ter otoška lepotica Alia Emar. Šele tik pred poroko Alie in Jerónima modrooki Esteban zbere dovolj poguma, da svojo ljubezen do dekleta izrazi v okornih verzih, objavljenih v lokalnem časopisu.

Zajči je oče, sin in mož, ki s sinom Zajčijem mlajšim v rumenem fiat puntu vijuga po neposredni okolici angleškega Brightona, s katerim ima Nick Cave že več kot desetletje osebno bivalno izkušnjo, in se gre akviziterja z resnimi ambicijami alfasamca.
Iz naslova avtorjevega drugega romana, izdanega polnih dvajset let po prvencu, je razvidno, da nam avtor ni želel zamolčati, kako osrednji lik konča, slej kot prej pač umre. Toliko bolj se zato delo bere kot študija Zajčijevega vse bolj vražjega početja in poti, med katero s številnimi izostrenimi podrobnostmi, ki z nadvse uspelimi stranskimi liki in značilnim avstralskim humorjem pomenijo tudi največjo kvaliteto tega književnega dela, gradi sila prepričljiv psihološki portret antijunaka, ki ga dodobra nasloni na odnos do devetletnega sina, ki služi kot lakmusov papir poteka dogodkov in za katerega neumorno utripa bralčevo srce.

Galíndez (1990) je pretresljiv roman, njegova osrednja zgodba pa je še toliko bolj srhljiva, ker temelji na resničnih dogodkih. Opisuje usodo Jesúsa Galíndeza Suáreza, španskega univerzitetnega profesorja v New Yorku, ki je zaradi svoje politične aktivnosti in raziskovalnega dela leta 1956 sredi belega dne izginil. Njegovo življenje je zaznamovalo emigrantstvo: po Francovi zmagi se je kot privrženec republike umaknil v Francijo in od tam v Dominikansko republiko, kjer pa se je ponovno znašel pod okriljem diktatorskega režima.

Vračanje v domovino po dvajsetih letih Teodorju zbuja mešane občutke in pričakovanja. Nekoliko nenavadna je že namera, da se švicarski poslovnež na višku uspešne kariere odpravi v Romunijo. Toda le na videz. Tja ga namreč žene nekakšna kriza srednjih let, ki izostri občutek izkoreninjenosti, spodbudi hrepenenje po domačih krajih, predvsem po neizpolnjeni – pa tudi izdani – mladostni ljubezni, in pod vprašaj postavlja smisel življenja sploh.
Nekdanja domovina, prežeta z balkansko barvitostjo, ljudskimi pripovedkami in vraževerjem, a tudi z brezobzirnim tranzicijskim povzpetništvom, pokaže svoj dvojni obraz, nostalgičen in krut obenem.

Mala življenja so zgodbe o nesreči, besu in norosti. Osem portretov deželanov iz avtorjevih rojstnih krajev pripoveduje o ljudeh, ki niso nikdar uresničili svojih sanj: o izseljenem kmetiču, ki ga pogubi Afrika, o zapitem župniku, ki mašuje v prazni cerkvi, o umrlem detetu ... V roman jih povezuje eliptična avtobiografija, kajti te male usode, »sirene avtorjevega otroštva«, so obenem metafore pisateljskega iskanja. Michonovi »značaji s podeželja« trpijo za sindromom gospe Bovary.