Knjižni program

Poletje (Summertime, 2009) je nadaljevanje Deških let in Mladosti, prvega in drugega dela Coetzeejevih literariziranih spominov, odvija pa se v Južni Afriki, s težiščem na sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi podoba zrele dobe je trpka; naslikana je podobno resnicoljubno in literarno prepričljivo, kot sta bili otroštvo in mladost, po drugi strani pa so opazni znatni vsebinski in formalni premiki. Ob zares kratkih »lastnih« beležnicah na začetku in koncu se pisatelj večinoma prikazuje skozi izmišljene – mojstrsko izmišljene – intervjuje, ki jih opravlja literarni zgodovinar po njegovi smrti, in sicer pretežno z ženskami, ki so ga kdaj pobliže spoznale.

V napeto zgodbo z najrazličnejšimi zanimivimi liki je vtkana bogata simbolika, do razbiranja sporočil, podtaknjenih bralcu, pa pelje precej ovinkasta pot. Pisatelj pronicljivo gradi psihološke profile protagonistov, razkriva njihove osebne vzgibe in »temne strani« in jih nazadnje pripelje skupaj na križarjenje po Sredozemlju. Med postankom na Kreti se skupina odpravi v labirint, toda podor kamenja zasuje izhod. Lokalni vodič umre, popotniki pa so v iskanju izhoda in rešitve prepuščeni sami sebi. Že se zdi, da bo pot mimo strašnega »minotavra« pripeljala do rešitve, ko se zgodijo nepredvidljivi obrati. Kaj je torej res in kaj ne, kaj je »minotaver« in kaj, nenazadnje, sam labirint ter kako najti pot iz njega? V pustolovskih zametkih zgodbe se tako skriva vznemirljiva duhovna igra, ki se steka v misel: človek vedno odkrije le tisto, kar je iskal, išče pa le to, kar lahko dobi.

Roman obravnava občutljivo in zelo aktualno temo: pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Njegovi protagonisti niso žrtve in prestopniki, ampak predvsem duhovnik, ki je nekakšna škofova desna roka z nalogo brisati sledi za zločini in disciplinirati krivce. Kar navadno pomeni premestitev v kako odročno, od Boga pozabljeno faro ... Oče Duncan ve vse o skušnjavah in sprevrženih izgovorih grešnih sobratov, vendar se pod vplivom spoštovanega in občudovanega škofa dolgo ne vpraša po dejanskih posledicah svojih »ukrepov«: za brezvestneže je premestitev morda res kazen in Cerkev se je izognila škandalu, umazano početje pa se v novem, odmaknjenem kraju nadaljuje še bolj nemoteno in nove žrtve so v svoji osami še bolj nemočne.

Cathy Dunn je vedela: če starki ne bo dajala kovancev, jo bo čarovnica začarala v kuščarja. Ali v kozo. Ali pa v pajka, tako majčkenega, da jo bo mama pohodila. A nekega dne je vseeno sklenila, da ji ne da svojega centa – in še istega dne je dobila vročino.
Cathy je samo eden izmed mnogih otrok, ki so s starši prišli v New York, iskat boljše življenje. Tu imamo potem še gospoda Keplika, »vžigalkarja«, ki gradi mojstrovine iz vžigalic; pa Noreen Callahan, ki jo je sram delati v smrdljivi očetovi ribarnici; in poleg drugih celo posebnega Božička, ki obdaruje judovske otroke za njihov praznik!

Sestri Helene in Martha odraščata v Lužicah; oče se z Vzhodne fronte vrne hudo ranjen, duševno zmedena mati že mnogo let živi umaknjena v svoj svet. Po očetovi smrti se sestri iz podeželskega Bautzna v zlatih dvajsetih preselita k teti v velemestni vrvež Berlina, središče kulture in razvratnih zabav. Medtem ko Martha zaživi s prijateljico Leontine, pa se Helene v spletu nesrečnih okoliščin znajde v objemu moškega, ki ji v nevarnih časih sicer omogoči novo identiteto, a jo hkrati pahne v samotno životarjenje. Po selitvi v Stettin Helene rodi sina in ga sama vzgaja. Razdejanje po koncu druge svetovne vojne jo slednjič prisili v navidez nemogočo izbiro.

Kot se na prvi pogled zdi, da je Nick Cave najbolj nenavaden Avstralec, to velja tudi za njegov prvi roman Ko je oslica zagledala angela (And the Ass Saw the Angel, 1989). A le na prvi pogled. Cave je roman pisal, po njegovih navedbah, v precej skrajnih in obsesivnih razmerah, v obdobju, ko je živel v Zahodnem Berlinu, tik pred padcem Berlinskega zidu: »Bil sem precej odtujen od sveta. Zelo obsedeno obdobje.« Ob tej izjavi bi si lahko zamislili precej kaotičen roman, vendar nas preseneti njegova verističnost, močna nazorna zgodba in fabulativna kvaliteta, ki si jo je avtor dobro zamislil.
Roman se dogaja v Ukulorski dolini, dogajanje pa se vrti okrog verske ločine ukuliti. Nick Cave v Oslici temeljito razišče zgodovino okvarjene psihe svojih likov in splete izjemno slikovito in silovito povest o ozkogledi verski licemernosti, ki se nasilno sooča z dušo drugačnega posameznika in ga pahne na rob in čez. Kot njegovi glasbeni liki, ki se opotekajo ob robu civilizirane družbe, pijani in umazani in osamljeni, se tudi glavni lik romana Evkrid znajde v svetu, za katerega avtor ni predvidel nobene utehe, zgolj nelagodno zavetje za zidom »normalnosti«.

V knjigi Optimističen otrok Martin E. P. Seligman staršem, učiteljem in trenerjem ponuja večkrat potrjeni program za preprečevanje depresije pri otrocih. Med tridesetletnim raziskovanjem so Seligman in njegovi kolegi (Karen Reivich, Lisa Jaycox, Jane Gillham) odkrili povezavo med pesimizmom – premlevanje najbolj uničujočega vzroka za vsako oviro – in depresijo. Seligman odraslim pokaže, kako lahko otroke naučijo spretnosti optimizma, ki jim lahko pomagajo v boju proti depresiji, pri doseganju boljših rezultatov pri športu in v šoli ter pri izboljšanju telesnega zdravja.

Prepovedano kraljestvo govori o iskanju sreče, želji po svobodi in pustolovščinah, ki izziva domišljijo, o prekoračenju meja. Je nevsakdanji in popolnoma samosvoj roman, poln čarov in eksotike.
Zanimiv je zlasti zaradi pripovedne strukture. Poigrava se z ustaljenimi bralčevimi predstavami o svetu, z njegovo percepcijo časa in prostora, ki jo uklanja s potujitvenimi elementi – halucinacijami, zamaknjenji in sanjami.
Pretežni del romana se dogaja na Kitajskem, kamor je bil izgnan pesnik, ki mu je bilo usojeno, da bo do smrti preganjan. Luis de Camões se po mnogih tragičnih pustolovščinah nazadnje izgubi; potem ko se njegova vez z življenjem pretrga v na pol puščavskih prostranstvih Kitajske, se njegovo bivanje izlije in preseli v pesnitev, ki nadomesti dejanski svet in vse tisto, kar je mogoče doživeti ali izživeti v njem.

Andraž je drugošolec in ga knjige ne zanimajo. S sestrico Nino si delita otroško sobo in Nino zelo jezi, ker mora zvečer, ko leže v posteljo, takoj ugasniti luč. Andraž namreč noče brati. Nekoč ga prime za roko in odpelje v knjižnico, kjer mu predstavi knjižnega molja. Ta žre knjige in Andraž se prestraši, da bo pojedel vse zanimive knjige, ki jih vidi po policah.

Umberto Eco se v knjigi Vrtinec seznamov posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo na ščit) in Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti vsa Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine.