Zgodovina lepote je pregled idej o Lepoti v kulturi Zahoda skozi stoletja. Odkriti poskuša zlasti tiste zglede, ko sta neka kultura ali neko zgodovinsko obdobje priznavala, da obstajajo stvari, ki jih je prijetno opazovati; tako nam prikazuje predmete, ki so jih ljudje skozi tisočletja šteli za lepe. Knjiga izhaja iz načela, da Lepota nikoli ni bila nekaj absolutnega in nespremenljivega, temveč si je v skladu z zgodovinskim obdobjem in deželo nadevala razne obraze. Primerke tega, kaj se jim zdi lépo, pa so nam zapustili slikarji, kiparji in arhitekti, pesniki in romanopisci.

Zgodovina grdega je pregled neprijetnih in odbijajočih izrazov v človeški vizualni kulturi in umetnosti. Umberto Eco je s svojo enciklopedično širino pogledal na prikaze grdega v zahodni civilizaciji z več plati. Obravnava upodobitev grdega sega od Miltonovega satana do Geothejevega Mefista, od čarovništva in srednjeveške umetnosti mučenja do puščavništva, spokorništva in mučeništva, od izrodkov in iznakaženih teles do mitoloških pošasti in cirkuških spačkov, od dekadentne in kričave grdote do zanemarjenosti in kiča, pretiranosti in razvrata.

Umberto Eco se v knjigi Vrtinec seznamov posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo na ščit) in Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti vsa Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine.