E-novice

Knjiga

Ameriška viza

Juan de Recacoechea»

prevod: Ferdinand Miklavc

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 232

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-660-7

Ameriška viza mnogim pomeni obljubo boljšega življenja. Mario Alvarez, nekdanji učitelj angleščine, je stavil vse na to, da jo dobi – zbral je ves denar, kar ga je lahko, in za sabo pustil vse svoje življenje. Prva postaja na njegovem potovanju je glavno mesto Bolivije La Paz, kjer želi dobiti ameriško vizo, uradno za obisk sina v Miamiju, sicer pa namerava ostati v Združenih državah Amerike za vedno. Toda stvari se hitro zapletejo in znajde se pred vprašanjem, koliko je res pripravljen storiti za to, da bi uresničil svoje sanje.
Na potovanju sreča množico ljudi z obrobja, ki jim je skupno iskanje poti iz revščine. Njegova pripoved tako slika podobo današnje družbe in težav, zaradi katerih so med seboj povezani različni deli sveta. Zgodba je napeta in iskriva, tragikomični pripetljaji in njihovo hudomušno opisovanje pa razkrivajo poseben humor.
Knjiga velja za najboljši bolivijski kriminalni roman, avtor je zanjo prejel nacionalno nagrado, po njej pa je bil leta 2005 posnet tudi film, nagrajen na številnih mednarodnih festivalih.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Sedemintrideset,« je poklicala mladenka. To je bilo najslabše, kar bi se mi lahko primerilo. Izpraševal naj bi me silak. Zagotovo se ne bi dobro izteklo. Izraz na njegovem obrazu je bil zlovešč: grizel si je ustnice in se oziral po žrtvi. Ta žrtev sem bil jaz.
V zameno za vizo bi prodal tudi dušo hudiču, vendar ni bilo časa za obred. Mož je razpravljal z mladeničem v kavbojkah in ohlapnem površniku. Ponavljal je: »Pogovoriti se morate s konzulom, morda bo on razumel.«
»Tu je sprejemnica za na univerzo,« je zagodrnjal fant. »Zakaj konzul?«
»Stopite tja. To je zadeva za konzula.«
Veliki inkvizitor je, negibno kakor kip, čakal v spovednici.
»Osemintrideset,« je zaklical debeloglavec.
Nihče ni vstal, še najmanj jaz! Ohromljen od strahu se nisem mogel zganiti, še misliti ne.
»Osemintrideset,« je ponovil.
Noge so se mi tresle. V tiču me je zaščemelo.
Debeloglavec je spravil mojo številko in poklical devetintrideset. Noge sem ponovno začutil šele čez petnajst minut. Ameriškemu marincu sem rekel za osebno izkaznico in odšel s konzulata.
Bil sem strahopetec, beden strahopetec. Najhuje pa je bilo, da sem se zavedal, da se ne bom več mogel vrniti na konzulat.
»Detektivi!« sem glasno ponovil. »Kaj pa zdaj?«
Začutil sem nujno željo po požirku, po nečem močnem, kar bi učinkovalo takoj. Pohitel sem po Potosíju in našel točilnico v pritličju nekega hotela. Točilnica je bila majčkena, vendar očarljiva. Bila je obložena z lesom, zaradi česar je bila videti intimna, ugledna. Na točilnem pultu je stal aparat za kavo, s katerim je upravljal fant s premišljenimi in poženščenimi gibi. Usedel sem se poleg okna, ki je gledalo na cesto. Temnopolto dekle z belo bluzo in črnim krilom je z ustrežljivim nasmeškom čakalo, da bom naročil.
»Konjak,« sem rekel.
»Francoski?«
»Najbolje, da je francoski,« sem rekel.
Že dolgo ga nisem okusil. Neznansko je bil drag, še posebej glede na moje finančno stanje, vendar pa sem bil propadli malomeščan, ki hrepeni po preteklosti. Živce bi si lahko umiril zgolj z imenitnim pomirjevalom. Naročil sem zavojček cigaret. Bar je bil tih, skoraj mračen. Gostje so se mi zdeli, kakor da pričakujejo znamenje skritega režiserja, naj se začnejo pogovarjati. Zaradi miru v točilnici sem lahko premišljeval o svojem položaju. Moje prizadevanje za vizo je bilo polomija, ponarejeni dokumenti in tudi bančni račun so bili brez koristi. Nisem imel dovolj jajc, da bi se soočil z izpraševalci. Kriva je bila tista gospa, ki mi je rekla, da najemajo detektive za preverjanje dokumentov. Če je to res, bi mi zagotovo vrnili papirje z okrutnim ne, brez ugovora. Če vize ne dajo enkrat, je ne dajo nikoli. Če pa trditev tiste prebivalke Illinoisa ni bila resnična, sem ustrelil pravega kozla, kot kak tepec. »Kaj storiti?« je spraševal Černiševski. Vse se mi je zdelo mračno. Dekle je prineslo konjak in prižgal sem cigareto. Povratek v Oruro ni bil mogoč. Slovan, za katerega sem delal, je za prodajo blaga najel drugega. Iskati delo za vsakdanje preživetje bi bilo enako prizadevanju slepca, ki hoče z dvema prstoma ujeti bolho. Stari pajdaši so se poslovili od mene z zabavami, ki so stale celo premoženje; še celo moja zaročenkica, blagajničarka v Manacu, me je povabila na sijajno večerjo v hotelu na avtobusni postaji, temu pa je sledilo posteljno veselje do zore. Ko sem odhajal, je točila solze kot kaka Magdalena in rekla, da mi bo pisala vsak teden. Gospodinja mi je vrnila kavcijo, ki sem jo plačal pred dvema letoma za dve sobi in kuhinjo. Celo na pokopališče sem šel, kjer sem pokopal stare. Izmolil sem zbogom za vedno. Naj se vrnem? Kako le? Kot polit cucek s spodvitim repom? Nemogoče. Ali bom odpotoval v Združene države Amerike ali pa napravil samomor.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.