E-novice

Knjiga

Beguni

Olga Tokarczuk»

prevod in spremna beseda: Jana Unuk

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 424

vezava: trda

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-462-7

Beguni so bili sekta ruskih starovercev, ki so verjeli, da se lahko pred zlom in hudičem, ki preži iz sleherne navezanosti, obvarujejo samo z nenehnim begom. Begunska – spremenljiva, nestalna, v nenehnem gibanju in seljenju – je pravzaprav vsa moderna civilizacija. Smo potemtakem beguni mi vsi? Stalni popotniki in nezakoreninjena bitja, moderni nomadi, ki poseljujejo letališča sveta? Druga osrednja tema romana je človeško telo, njegova anatomija in bolečina, ranljivost in smrtnost, ponazarja pa jo stari kabalistični mit o Adamu Kadmonu, prvobitnem vesoljnem človeku. Potovanje v svet in v notranjost telesa se stekata v obiskovanju muzejev anatomije in zbirk ponesrečenih stvaritev narave.
Roman je izšel v paru z Zadnjo večerjo Pawła Huelleja.

Prevod je finančno podprl Poljski knjižni inštitut – prevodni program.

_______
NAGRADA NIKE 2008

Preberite odlomek

na vrh strani

Letališča

To so velika letališča, ki nas zbirajo v množicah, obljubljajo prestop na naslednji avion; to je ureditev zvez in voznih redov v službi gibanja. Toda celo če se naslednjih par dni ne bi imeli namena nikamor premakniti, se je z vsakim vredno pobliže spoznati.
Nekoč so jih gradili na obrobjih mest, kot njihovo dopolnitev, kakor železniške postaje. Vendar so se danes že toliko emancipirala, da imajo lastno identiteto. V kratkem bo mogoče reči, da so se mesta priključila letališčem kot kraj delovnih mest in spalnic. Saj vendar vemo, da pravo življenje poteka v gibanju.
V čem naj bi bila danes letališča slabša od navadnih mest? Tam so zanimive umetniške razstave, konferenčni centri, na njih prirejajo festivale in revije. Tam so vrtovi in promenade, potekajo izobraževalne dejavnosti. Na Schipholu si je mogoče ogledati lepe kopije Rembrandta, na nekem azijskem letališču pa imajo muzej religij; zelo dobro zamišljeno. Poleg tega so nam na njih na razpolago spodobni hoteli in pestra izbira restavracij in menz. Tam so majhne trgovinice, supermarketi in trgovski centri, v katerih se ni zgolj mogoče oskrbeti za na pot, ampak lahko kar takoj kupiš spominke, da potem, na cilju, ne boš tratil časa. So fitnes klubi, kabineti klasične in vzhodne masaže, so frizerji in trgovski svetniki, predstavništva bank in mobilnih operaterjev. Končno pa se lahko, potem ko smo zadovoljili potrebe telesa, napotimo po duhovno pomoč v številne kapele in prostore za meditacijo. Na nekaterih letališčih za potnike prirejajo predavanja in srečanja s pisatelji. Nekje v nahrbtniku še imam program enega izmed njih: »Zgodovina in temeljna vprašanja potovalne psihologije«, »Razvoj anatomije v sedemnajstem stoletju«.
Vse je dobro organizirano; tekoči pločniki podpirajo gibanje potnikov z enega terminala na drugega; potem pa z letališča na drugo letališče (nekatera izmed njih so med seboj oddaljena za več kot deset ur leta!), in diskretna redarska služba skrbi za popolno delovanje tega velikega mehanizma.
To je nekaj več kot aerodrom, to je že posebna kategorija mestnih držav, katerih lokacija je stalna, njihovi prebivalci pa – spremenljivi. Letališke republike, članice Zveze svetovnih letališč, so še brez predstavništva v OZN, toda že v kratkem ga bodo dobile. To je primer ureditve, v kateri je manj važna notranja politika, štejejo pa zveze z drugimi letališči, člani Zveze – samo ta namreč osmišljajo njen obstoj. Primer ekstravertirane ureditve; ustava je zapisana na vsaki vozovnici, kupon za vkrcanje pa je edina osebna izkaznica državljanov.
Število prebivalcev je tu vedno drugačno in fluktuira. Zanimivo je, da se v času megle in med nevihtami populacija veča. Da bi se državljani povsod dobro počutili, ne smejo biti preveč vpadljivi. Kadar se peljemo na tekočem pločniku mimo bratov in sester na poti, se nam včasih lahko zazdi, da smo preparati v formalinu, ki si ogledujejo drug drugega izza stekla kozarcev. Ljudje, izrezani iz sličic, iz fotografi j v turističnih vodičih. Naš naslov je sedež na letalu: recimo, 7 D ali 16 A. Veliki tekoči trakovi nas peljejo v nasprotne smeri: eni v kožuhih in kapah, drugi v srajcah s palmami in bermuda hlačah, eni z očmi, obledelimi od snega, drugi ogoreli od sonca; ti prepojeni s severno vlago, z duhom po gnijočem listju in razmočeni zemlji, oni s puščavskim peskom v kotičkih sandal. Eni – temni, opaljeni, ožgani, drugi – slepeče beli, fluorescentni. Takšni, ki si brijejo glavo, in takšni, ki si nikoli ne strižejo las. Visoki in močni – kakor tale moški, in drobni, filigranski – kakor ta ženska, ki mu sega komajda do pasu.
Tudi svojo glasbo imajo. To je simfonija avionskih motorjev, par preprostih zvokov, razprostrtih v prostoru brez ritma, ortodoksni dvomotorni zbor, mračni molov, infrardeči, infračrni largo, oprt na enem akordu, ki izčrpava samega sebe. Rekviem, ki se začne z mogočnim introitusom vzleta in konča z amenom, spuščajočim se k pristanku.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.