E-novice

Knjiga

Dotik sveta

Dotik sveta

Zgodba arhitekta Janeza Hacina

Željko Kozinc»

naslovnica: Branka Smodiš

format: 210 × 240

strani: 280

vezava: trda

izid: 2006

ISBN: 961-241-126-3

Zgodba arhitekta Janeza Hacina (1931) je pripoved o nadarjenem, vztrajnem in iznajdljivem Slovencu, ki se je v Ženevi uspešno uveljavil v zahtevnem okolju projektiranja javnih in zasebnih zgradb, gradnje in nepremičninskega trga. Njegovo napeto, kar filmskih preobratov polno življenjsko pot spremljamo od študijskih let pri Plečniku v Ljubljani do pustolovske emigracije na Zahod, študija na uglednem Princetonu v ZDA, uveljavljanja v Švici, zmag na številnih natečajih, mentorske in mecenske podpore mladim slovenskim arhitektom in široke humanitarne dejavnosti po vsem svetu. Dotik sveta tako bralcu ponuja vzorec, kako lahko človek v zapletenih pa tudi nevarnih razmerah uspešno izzove usodo.

Preberite odlomek

na vrh strani

Sprijaznjen z usodo je mladi Hacin včasih poskočen včasih klapoušen še naprej zavijal na fakulteto. Izpite je opravljal s srednjimi ocenami. Tisto, kar je študiral, še ni bila arhitektura, kakršne si je želel. Zato ga šola ni privlačila. Modernih stavb, ki bi ga navdihovale, ni vi del, razen na redkih fotografijah, kaj šele da bi začutil duha novega oblikovanja prostorov. K sreči mu je opisna geometrija znenada razodela abstraktno predstavo tretje razsežnosti, resda pozno, šele na koncu drugega letnika. Svetel žarek je bilo predavanje profesorja Edvarda Ravnikarja, ki ga je imel po vrnitvi iz New Yorka, kjer je sodeloval pri gradnji palače OZN. Janez je ostal odprtih ust: kaj je zdaj to? Te silovite steklene vertikale, te lahko obešene fasade, to strogo izogibanje ornamentom? Zmedlo ga je le Ravnikarjevo komentiranje lastnega dela, ki ga je opravljal v Ameriki, nekoliko cinični prizvok pri tem, kako bomo prenašali nove kvalitete na domačo sceno. Zakaj ni jasen, se je vprašal. Je razočaran nad slovensko arhitekturo? Kakšno zaostalost se pravzaprav gremo pri nas? Je tudi njega premamila Amerika in mora to skrivati?
Ljubljanska šola je v svojih študijskih programih kljub Ravnikarjevi svetovljanskosti – navsezadnje je že pred vojno sodeloval s Corbusierom v njegovem pariškem ateljeju – še naprej preigravala neoklasicistične arhitektonske prvine. Krčevito se je držala tirnic, ki sta jih utrla njena častitljiva ustanovitelja Jože Plečnik in Ivan Vurnik, po lepi slovenski navadi kot profesorja še skregana med seboj. To zdaleč ni bil edini primer v Ljubljani, da sta dve vrhunski avtoriteti težko trpeli druga drugo. Poleg njiju sta stolici arhitektonskega projektiranja imela tudi Plečnikova učenca Mihevc in Ravnikar; ki sta kajpak spodjedala svojega učitelja. Pri Plečniku so risali študentje, ki se niso mogli prebiti k njima. Antagonizmi med profesorji so se preselili na študente, ki so se začeli deliti na ravnikarjevce, plečnikovce … z vsem, kar takšno klanovstvo prinaša: čenče, intrige, nezaupanje.
Janez Hacin se je v jeseni 1951, na začetku tretjega letnika, zavestno odločil za Plečnika. Asketski in sključeni, vedno v črno oblečeni starec z ostrim pogledom in pristriženo kozjo bradico, a z uglajeno besedo, je naredil nanj vtis umetnostnega maga, ki mu ni mar ohlapnega tehnicističnega projektiranja, ampak se je zavzemal za ustvarjanje izvirnih stavb, ki so imele še posebno duhovno komponento. Zapriseženemu samcu so njegovi učenci nadomeščali otroke, saj se zaradi popolne posvečenosti arhitekturni umetnosti ni hotel poročiti, čeprav ga je kdaj oblegala kakšna gospodična.
»Arhitektura je arcus, lok med tostranstvom in onstranstvom, mavrica, če hočete. Veže nas z nečim, kar je višje. Obuditi moramo znova smisel za neskončnost. Ko gledam moderne tokove arhitekture, pa dobim občutek, da smo se v Evropi izgubili. Corbusier na primer po mojem sploh negira arhitekturo. Arhitektura je zanj le socialno sredstvo,« jim je govoril v zimskem vrtu svoje hiše v Trnovem.
»Ampak sredstvo, s katerim želi pomagati človeku. Je v tem kaj narobe, gospod profesor?« ga je vprašal neki nezadovoljen študent.
»Nič ni narobe, tu ima Corbusier prav. Vendar se pri tem sredstvu njegova arhitektura že konča. Za nas pa je socialna, ali politična komponenta, če hočete, šele začetno znamenje. Znamenje, da človeška duša živi po zakonu: ljubi svojega bližnjega! In to je gotovo najlepša stvar na svetu. Po mojem prepričanju je danes edina rešitev Evrope v hiši: da, dati hišo družini ... to naj bo vaš smoter, dragci moji.«
V risalnici, ko je bilo treba »weiter dienen und maul halten«, pa so Plečnikovi učenci risali popolnoma nesodobne stvari, vsaj zdelo se jim je tako: kapelice, hiške, nagrobnike … Risali so na tehnični papir s tušem in tenkimi čopiči. Plečnik je zapet kot sfinga potrpežljivo čakal, da študent konča nalogo. Potem je risbo nesel k umivalniku. Nanjo je spustil curek, da je voda odplaknila tuš in se je papir očistil. Takega je nesel nazaj k študentu.
»Ko se posuši, začni znova, dragec.«
Ta navada je fante včasih spravljala v onemogel bes, dekleta pa v zatrt jok. Tudi Janez je pričakoval, da se mu bo to zgodilo; še več, sprijaznil se je vnaprej s profesorjevo okrutnostjo. Plečnik mu je naročil, naj nariše družinsko grobnico. Janez si je izbral modro barvo in je nagrobniku dodal še nekakšne urne. Risal je cela dva tedna. Med delom mu je vstajal žalostni spomin na mater, ki mu je bila pred kratkim v Opatiji umrla za rakom. Ko je odnehal, ni hotel risbe niti pogledati. Plečnik je sam odpel risalne žebljičke in vtaknil risbo v svojo veliko mapo.
»Včasih kakšno risbo ohranim,« je rekel in se smehljal. »Za arhiv.«
To je bilo prvo priznanje, ki ga je Janez dobil na fakulteti. Bil ga je izredno vesel: saj vendarle nekaj veljam, si je rekel. Plečnik ga je opogumil, da se je dokončno odločil: arhitekt bom in nič drugega.

© Modrijan založba, d. o. o., 2006

Poglejte tudi

na vrh strani

Okrog Ljubljane »

61 izletov

Željko Kozinc »

Knjiga Okrog Ljubljane je izletniški vodnik po 61 točkah v bližnji okolici slovenske prestolnice in je tako prvi Kozinčev vodnik, ki se je omejil le na en del Slovenije. Ljubljana ima pred večino drugih evropskih prestolnic enkratno prednost: že na pragu njenih predmestij se začno širiti vabljiva naravna okolja in razgibana, lepo oblikovana kulturna pokrajina.

več »

Srečni konci »

Željko Kozinc »

Željko Kozinc v svojih proznih delih pogosto izhaja iz kriminalnega romana, a se zgodba prej ali slej iztrga iz žanrskih okovov, se osamosvoji in zaživi povsem nepričakovano življenje. Že začetek novega dela priča o podobni strukturi: na zabavi oglaševalskega mogotca se med ostanki pečene kozličevine znajde človeško uho. Takšen začetek pa priča še o nečem – roman je začinjen z neprikrito ironijo, ki ne prizanaša ne tistim na vrhu ne njihovim žrtvam. In ki je, kot bi lahko sklepali, le hrbtna stran patetike in sentimentalnosti, s katerima avtor barva druge robove pripovedi.

več »

Lep dan kliče »

150 izletov po Sloveniji

Željko Kozinc »

Knjiga, ki le na prvi pogled spominja na klasičen turistični vodnik, je v resnici veliko več, je avtorsko delo, kakršnega o Sloveniji do njenega izida še nismo imeli. Avtor je v njem združil svoja globoka doživetja in iskriva razmišljanja s 150 skrbno izbranih izletov po Sloveniji. Namerno se je izognil turistično razvpitim krajem in nas marsikdaj rajši popeljal v svet skritih in že skoraj pozabljenih naravnih in kulturnih zakladov naše države. Knjiga je izbor nadvse priljubljenih člankov, ki jih je avtor vsak teden objavljal v Delovem Vikend magazinu.

več »

Moje najljubše poti »

Lep dan kliče – 10 let

Željko Kozinc »

Poti iz serije štirih knjig Lep dan kliče po desetih letih na poseben način zaokrožuje knjiga Moje najljubše poti. Na poseben zato, ker je v njej izbor avtorjevih najlepših in najljubših izletov, pa tudi zato, ker je v njej kar četrtina povsem novih poti. Kdo bi si mislil, da se po več kot petstotih izletih, ki so bili že opisani, najde še toliko presunljivih, skritih slovenskih kotičkov!
104 izlete v tej knjigi spremlja preko 500 (večinoma avtorjevih) fotografij, vsak izlet pa je opredeljen tudi glede na naravno lepoto in kulturno znamenitost.

več »

Lep dan kliče 3 »

150 izletov po Sloveniji

Željko Kozinc »

Knjiga je tretja v vrsti iz priljubljene serije Kozinčevih popotniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu. Tako kot preostali dve jo z veseljem berejo prav vsi, stari in mladi, preprosti ljudje in intelektualci, saj je napisana preprosto, jasno in razumljivo. Avtor nam v svojem neponovljivem stilu oz. prvinskem jeziku pričara tudi zgodovino opisanih krajev in tamkajšnje ljudi. Morda je prav to tisti skrivnostni čar, ki tako privlači bralce.

več »

Lep dan kliče 2 »

100 izletov po Sloveniji

Željko Kozinc »

Avtor v svojem značilnem in obenem neponovljivem stilu nadaljuje globoka doživetja in iskriva razmišljanja s 100 nadaljnjih skrbno izbranih izletov po Sloveniji, med katere pa je tokrat vključil tudi nekaj točk iz zamejstva. Nadaljuje z vsem tistim, kar je očitno tako zelo pritegnilo bralce. Namerno se je izognil turistično razvpitim krajem in nas rajši popeljal v svet skritih in že skoraj pozabljenih naravnih in kulturnih zakladov naše države in tudi zamejstva.

več »

Lep dan kliče 4 »

100 izletov po Sloveniji

Željko Kozinc »

Knjiga Lep dan kliče 4 je že četrta iz istoimenske zbirke, ki si je dodobra utrla pot med slovenske bralce. Čeprav je sprva kazalo, da pri nas skoraj ni več tistih nekoliko odmaknjenih in manj znanih kotičkov, ki jih avtor v svojem neponovljivem stilu razkriva širši javnosti, se je brez problema našlo še obilo gradiva tudi za četrto knjigo. V njej avtor nadaljuje svoja globoka doživetja in iskriva razmišljanja s 100 nadaljnjih skrbno izbranih izletov po Sloveniji, med katere je ponovno vključil tudi nekaj točk iz zamejstva.

več »

Votel kamen »

Željko Kozinc »

Votel kamen, po svojem temeljnem žanru ljubezenski roman, je dramatična zgodba zakoncev v zgodnjih srednjih letih, arhitekta in umetnostne zgodovinarke, ki pristaneta v novinarstvu. Njemu razpuščeni etični principi v delu slovenskega tiska omogočijo, da objavi psihiatrične izvide vidnega politika.

več »

Lepi izleti vabijo »

Lep dan kliče – 15 let

Željko Kozinc »

Knjiga Lepi izleti vabijo je že sedma v nizu priljubljenih Kozinčevih vodnikov po Sloveniji in zamejstvu, ki smo jih izdali v zadnjih 15 letih. Lep dan kliče, prvi Kozinčev vodnik, ki je izšel leta 1999 in bil kar šestkrat ponatisnjen, je v slovensko popotniško literaturo prinesel svež veter. Ta še danes navdušuje bralce in izletnike, dokaz pa je tudi izbor najlepših izletov Moje najljubše poti, ki je izšel ob desetletnici izida prve knjige Lep dan kliče. Oba natisa sta zelo hitro pošla.
Minilo je pet let in prišel je čas za novo izdajo. Željko Kozinc je po izidu Mojih najljubših poti prehodil mnogo lepih kotičkov, nekatere na novo, druge že kdo ve kolikič, in nastala je knjiga Lepi izleti vabijo.
Lepi izleti so zbirka 104 izletov – 81 jih je Kozinc opisal že v prejšnjih knjigah in jih je zdaj prehodil na novo ter njihove opise osvežil, 23 izletov pa je čisto novih. Tudi to knjigo spremljajo Kozinčeve fotografije – te »govorijo« tako kot besedilo in mnogim daje največji mik prav detajl, ki bi vas na fotografiji na kaki »lepi« turistični razglednici zmotil.

več »

Loške poti »

50 izletov po Selškem, Poljanskem in Žirovskem

Željko Kozinc »

Tisti, ki jim je knjiga dobra prijateljica, pogosto pravijo, da jo radi vzamejo s sabo, kamor koli že gredo. Knjiga Loške poti je v tej luči prav posebna prijateljica, saj je ne boste vzeli le vi s sabo, temveč bo vzela s sabo tudi ona vas: popeljala vas bo – bodisi samo v duhu bodisi čisto zares, v športnih čevljih, z nahrbtnikom in fotoaparatom in sploh vsem, kar spada na take prelepe poti – v loško pogorje, v tiste čarobne kraje, ki jih je tako privlačno, a hkrati prepričljivo stvarno opisal »domačin« Ivan Tavčar.
Tudi v tej knjigi – gre za že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca, ki se je na vodniškem področju proslavil predvsem s serijo vodnikov Lep dan kliče – hodimo z avtorjem po hribih in dolinah, kmetijah in zaselkih, večjih in manjših krajih, pri čemer nas večkrat popelje tudi med ljudi in njihove usode v različnih časih. Skozi Kozinčevo unikatno lečo, opremljeno s tipali, ki najdejo posebno v (navidezno) vsakdanjem in dragoceno v (pogosto) pozabljenem, je bralcu (in izletniku) dan dragocen vpogled v skrite in manj skrite kotičke naše dežele – ter seveda prelep razgled po njenih pokrajinah.

več »

Z menoj na izlet »

Skrivnosti, razgledi, zatišja

Željko Kozinc »

Pred skoraj dvema desetletjema je novinar in pisatelj Željko Kozinc (1939) objavil svoj prvi popotniški vodnik po Sloveniji – Lep dan kliče. Njegovi izleti, doživeti z dušo in telesom ter popisani v bogatem literarnem jeziku, so pozneje dobili še več nadaljevanj in jih ima danes v svojih knjižnicah, avtomobilskih predalih in popotnih torbah na tisoče Slovencev. Postali so tako rekoč blagovna znamka, »Lep dan kliče!« pa izviren in za vselej prepoznaven podpis neutrudnega popotnika in raziskovalca najlepših izletniških kotičkov po Sloveniji in zamejstvu.

Z menoj na izlet – Skrivnosti, razgledi, zatišja je tretja »velika« izletniška knjiga Željka Kozinca.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.