E-novice

Knjiga

Evnuhi za nebeško kraljestvo

Katoliška cerkev in spolnost od Jezusa do Benedikta XVI.

Uta Ranke-Heinemann»

prevod: Tomo Virk in Aleš Učakar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 504

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-688-1

Avtorica v knjigi raziskuje odnos Katoliške cerkve do spolnosti in do žensk ter postavlja pod žaromet velike tabuje katolicizma – homoseksualnost, pedofilijo, kontracepcijo, celibat, zunajzakonsko partnersko zvezo, samozadovoljevanje in splav – ki jih Katoliška cerkev bodisi ovija v tančice molka ali pa do njih zavzema skrajno obsojajoča stališča. S pomočjo izčrpnega zgodovinskega gradiva podaja – s humorjem in ironijo – pregled razvoja katoliške spolne morale, od antike, v kateri izvirajo njene nekrščanske korenine, vse do Benedikta XVI. Knjigi, ki je prvič izšla že leta 1988 (v slovenščini leta 1992) in do danes doživela več ponatisov in dopolnitev, je Uta Ranke-Heinemann leta 2012 dodala novo poglavje, »Moje veliko razočaranje«, ki ga je posvetila papežu Benediktu XVI., svojemu nekdanjemu študijskemu kolegu na teologiji.
Knjiga je prikaz »mačistične« doktrine cerkvenih očetov, ki je bila (in je še) skrajno žaljiva za vse ženske, t. i. čarovnice, hišne pomočnice, gospodinje, služabnice. Med te »nesrečnike« pa lahko prištejemo še homoseksualce, neplodne moške, invalide, gluhoneme ... in ne nazadnje tudi duhovnike same.

Zapisali so ...

na vrh strani

»Zakaj se vendar ne pobere že končno iz zakonskih spalnic, kjer po policijsko gleda pod tuje rjuhe?« Tako se o papežu sprašuje profesorica katoliške teologije Uta Ranke - Heinemann v zaključnem delu svoje razprave o katoliški cerkvi in spolnosti. Ta je v izvirniku izšla že leta 1988, a nov slovenski prevod prinaša dodatno poglavje, v katerem Heinemann obračuna s svojim nekdanjim sošolcem na fakulteti, papežem Benediktom XVI.
Knjiga je bogat dokument, ki pojasnjuje katoliško seksualno moralo. Avtorica z odličnim poznavanjem Svetega pisma, s pojasnitvijo napak v prevodih, pa tudi s citati iz najrazličnejših medijev razgrinja katoliško sprevrženost glede seksualnosti, ki v osnovi izhaja iz enega samega problema: celibata. Pri vsem tem ni moteče, da je glavnina knjige nastala pred dvajsetimi leti, saj Heinemann ugotavlja, da je Ratzinger že dolgo pred uradnim nastopom funkcije iz ozadja vodil Vatikan. Res je, pravi Heinemann, da je krščanstvo svoj odpor do homoseksualnosti prevzelo od judovstva, a hkrati je potekal tudi proces izrivanja žensk, tako da je Vatikan postal druščina homoseksualcev: »Poklic katoliškega duhovnika se ponuja kar sam. [...] Pri kardinalu se nihče več ne sprašuje, zakaj ga obdajajo le moški. Iz stiske je nastala krepost, iz manka (v očeh mnogih) prestiž.« Za piko na i razkrije še to, da v Vatikanu mlade homoseksualce imenujejo »Madonno«, moška Madonna. Hkratno sovraštvo do homoseksualnosti in vzpostavljanje Vatikana kot homosocialnega okolja je plodno polje za to, da marsikateri verni mladenič svojo homoseksualnost, ki je stigmatizirana, napačno interpretira kot božjo poklicanost. In s tem je krog sklenjen: Vatikan dobi sveže meso, mladenič pa »šuger-dedije«.

Roman Kuhar, Narobe, december 2012–februar 2013

Preberite odlomek

na vrh strani

Medtem ko so se v starem in srednjem veku s preprečevanjem zanositve ter z obdobji ženske neplodnosti ukvarjali znanstveno, sta vera v demone in preganjanje čarovništva pripeljala do tega, da so videli na tem področju domeno hudiča. Vprašanje kontracepcije je postalo sumljivo in nevarno predvsem v času po čarovniški buli Summis desiderantes affectibus in Kladivu za čarovnice ter ob intenzivnem sežiganju t. i. »čarovniških babic«, ki je temu sledilo. Vraževernost teologov in papežev, bula Summis desiderantes affectibus z obsodbo čarovniških spretnosti, ki »pri moškem preprečujejo sposobnost spočenjanja in pri ženskah sposobnost zanositve«, in stoletja upepeljevanja čarovnic, ki so sledila – predvsem v Nemčiji – so na tem področju ovirali vsakršen napredek znanosti.
Krščanski zakonci so zato imeli za preprečevanje zanositve na voljo samo dve metodi. Prva je tista najbolj katoliška, namreč vzdržnost. V poštev pride, kadar tako želita oba partnerja. Tudi anglikanski duhovnik Jonathan Swift (†1745) v Guliverjevih potovanjih leta 1726 ne najde boljšega predloga za nadzorovanje rojstev: popolni, racionalni hauihnhnm iz dežele pametnih konjev ravna tako zato, »ker čuva deželo, da je ne preobremeni število prebivalcev«. Pristaši gornjega sloja hauihnhnmov so, takoj ko so imeli po enega otroka vsakega spola, prenehali spolno občevati, hauihnhnmi nižjih razredov pa so smeli imeti po tri otroke vsakega spola, da je bilo na voljo dovolj služabnikov. O tej metodi preprečevanja zanositve piše leta 1969 Noonan v knjigi ’Preprečevanje zanositve’: »Noben pomembnejši teolog ni prepovedal vzdržnosti tistim zakoncem, ki imajo preveč otrok.« Če gledamo na zadevo tako, potem smo našli vsaj nekaj, kar zakoncem ni bilo prepovedano, in domnevati smemo, da tega Kolumbovega jajca zakoncem tudi manj pomembni teologi nikoli niso prepovedovali.
Noonanov stavek je tipičen za položaj, v katerem so zakonci zaradi vseobsegajočega skrbništva klerokratov: njihovo celotno delovanje potrebuje, če ni prepovedano, odobritev moralnih teologov. Zakonska vzdržnost s soglasjem obeh partnerjev je namreč, že odkar ljudje pomnijo, ideal krščanskega zakona. Tako je bilo že v srednjem veku za doseganje vzdržnosti na voljo nekaj samostanskih zelišč, npr. navadna konopljika, ki jo je v svojem Naravoslovju omenjal že Plinij in o kateri je Frančišek Saleški v svojem delu Filoteja ali uvajanje v bogoljubno življenje zapisal, da »ljudje, ki spe na rastlini, imenovani agnus castus [čisto jagnje], postanejo čisti in sramežljivi«.
Zadeva se je zapletla, če zakonca o vzdržnosti nista imela enotnega mnenja. Na vprašanje, ali sme žena pod pritiskom revščine možu odkloniti izpolnjevanje zakonskih dolžnosti, na začetku niso odgovarjali pritrdilno. Le Maistre je menil, da je mogoče ženo, ki zavrača spolni odnos, »sodno prisiliti, da ga ne zavrne«. Šele po 16. stoletju so nekateri teologi odločili drugače, npr. Dominik Soto. »Zlasti kadar jih muči nadležna revščina in zaradi tega ne morejo prehraniti toliko otrok« – vsaj v tem primeru zavračanje spolnega odnosa ni smrtni greh. To je bila novost in velika popustljivost Sota, dvornega teologa Karla V.
Tomaž Sanchez razsodi podobno kot Soto. Nemški jezuit Paul Laymann, čigar moralnoteološko delo je bilo na nemških teoloških katedrah, ki so jih v veliki meri zasedali jezuiti, sto petdeset let standardni učbenik, pa je odločil, da je v primeru »skrajne revščine« to zavračanje mogoče dopustiti.
Vsi ti velikodušneži, ki so preveč revnim ženam dopuščali, da so zavračale opravljanje zakonske dolžnosti, pa se strinjajo, da je takšno odklanjanje smrtni greh, če se moški zaradi tega vdaja nevzdržnosti, če npr. skoči čez plot. Tu se najbolj jasno pokaže dejstvo, da spolni odnos nima nikakršne zveze z ljubeznijo, saj grožnja z nezvestobo pravzaprav ne bi smela spodbujati ženine pripravljenosti za občevanje.
Alfonz Ligvorij, ki je postal najvplivnejši moralni teolog 19. in 20. stoletja, se v nasprotju s številnimi predhodniki nagiba k mnenju, da tudi pri veliki revščini ni dovoljeno odklanjati izpolnjevanja zakonskih dolžnosti, in sicer prav zaradi nevarnosti nečistovanja. To pomeni, da se je latentna moževa nezvestoba štela h grehom preobremenjene žene, če ta z njim ni hotela (ne pozabimo: zaradi prevelike revščine) občevati. Ni pa po Alfonzu greh, če žena to stori zaradi mnogo manj obremenjujočega razloga, če ima namreč blagega, dobrega, zvestega in ljubečega moža, ki ne vztraja pri svoji želji.
Prednost nečistovalcev, kadar gre za občevanje, je temeljni motiv cerkvene zakonske morale do vključno drugega vatikanskega koncila. Občevanju zaradi preprečevanja nečistovanja in prešuštva je posvečena velika pozornost in dana mu je prednost pred morebitno hudo poškodbo žene. Katoliška spolna morala je pretežno moška morala in neusmiljeno spolno izkoriščanje ženske.
Občevanju iz ljubezni (v klasični teološki četverni razdelitvi ga sploh ni) in v zvezi s tem morebitnemu obzirnemu preprečevanju zanositve ni bila vse do danes namenjena niti ena sama pozitivna misel. V očeh celibatistov je spolni odnos samo preprečevanje nečistovanja in spočenjanje otrok ali preprečevanje nečistovanja, ki vključuje tudi spočenjanje otrok. In glede tega se kljub nekaterim tu in tam lepim besedam vse do danes ni prav nič spremenilo. Če bi teologi od Avguština dalje o ljubezni med zakoncema razmišljali s tolikšno vnemo, s kakršno so razmišljali o nevarnosti nečistovanja in nezvestobe predvsem zakonskega moža, bi namesto takega brutalnega sistema zgradili drugačen, bolj človeški moralni sistem. Tako pa je rezultat ta, da je bilo krščanskim zakoncem, katerih zakonske zadeve so urejali izključno neporočeni, prizadejane veliko škode.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.