Knjiga

Genom mojega življenja

J. Craig Venter»

prevod: Samo Kuščer

naslovnica: Davor Grgičević

format: 160 × 235

strani: 408

vezava: mehka, zavihi

izid: 2009

ISBN: 978-961-241-297-5

razprodano

Genom mojega življenja je avtobiografska pripoved dr. J. Craiga Venterja, kalifornijskega jadralca, ki ga je služba bolničarja v Vietnamu tako prekalila, da se je s trmasto vztrajnostjo prelevil v pionirja genomike. V knjigi je najnovejša dognanja genetike uporabil kar na samem sebi, ko je avtobiografsko pripoved prepletel s kratkimi razlagami delov svojega genoma, ki ga je leta 2007 tudi objavil.
Svojo raziskovalno kariero je Venter začel na Državnih inštitutih za zdravje, toda tam je njegovemu inovativnemu duhu v nekaj letih postalo pretesno. Zato je ustanovil neprofitni raziskovalni center, kjer so leta 1995 prvi določili zaporedje genoma kakega organizma. Uspeh ga je spodbudil k drzni napovedi, da bo v krajšem času in z manj stroški kot z državnimi sredstvi podprta raziskovalna skupina določil zaporedje človeškega genoma. Obljubo je izpolnil leta 2000, ko sta po naporni raziskovalni in politični tekmi državna in zasebna raziskovala skupina hkrati najavili pomembno znanstveno odkritje.
Genom mojega življenja je zmagovalna zgodba enega najbolj fascinantnih in hkrati kontroverznih znanstvenikov današnjega časa. Venter v neprizanesljivem slogu osvetljuje svojo plat tekme pri določanju človeškega genoma, opisuje dosežke raziskovalcev ter njihovo delo, umeščeno med pritiske znanosti, politike in biotehnoloških družb. Branje in razumevanje človeškega genoma pa je zanj šele začetek. V sklepnem poglavju knjige opisuje svoja najnovejša prizadevanja na področju sintezne in okoljske genomike.

Preberite odlomek

na vrh strani

Moj kromosom Y in spolnost

Gensko programiranje svojega kromosoma Y sem dodobra spoznal, ko sem bil star šestnajst let in sem še vedno imel dolge svetle lase. Imel sem dekle z imenom Kim, ki sem jo spoznal tisto leto, potem ko se je na novo vpisala na gimnazijo Mills. Moj Y je vzel zadeve v svoje roke, ko je imela Kim divjo zabavo za šestnajsti rojstni dan in njenih staršev ni bilo doma. Oblečena je bila v prosojno seksi perilo in me je spodbujala, naj raziskujem. Pred tem so bile vse moje izkušnje odraščajoče sanjarjenje, fantazije in mečkanje z različnimi dekleti v šoli, med drugim tudi s Kimino najboljšo prijateljico. Endorfinski zadetek zaradi moje prve ljubezenske zveze je prišel šele po spolnem dejanju. Vse to je povzročil kromosom iz približno štiriindvajset milijonov baznih parov, človeški Y, v katerem je približno petindvajset genov in genskih družin. Kot sem omenil že prej, je eden od njih SRY, gen, ki poganja razvoj testisov.
Še več priložnosti sva imela, ko se je Kim s svojimi preselila v hišo v Burlingame, kar je bilo le deset minut stran. Spletel sem lestev iz vrvi, da sem lahko ponoči zbežal od doma, se odpeljal h Kim in se povzpel skozi njeno okno v prvem nadstropju. Tako sva nadaljevala več tednov poleti 1963, dokler se nisem nekega jutra vrnil domov in ugotovil, da moje lestve ni več. Mislil sem, da si me je privoščil moj brat Keith. Ko pa sem se splazil skozi vrata, me je pričakal oče, sedeč na stopnišču v veži. Posvaril me je, da bo poklical Kiminega očeta in mu povedal, da seksam z njegovo hčerjo, če me bo še enkrat zasačil.
Po nekaj tednih sem nadaljeval nočne potepe. Spet se je kmalu zgodilo, da je lestev izginila in so bila vrata zaklenjena, in z očetom sva imela ognjevit pogovor. Ko sem naslednjič šel h Kim, je njen oče čakal name. Potegnil je pištolo in mi cev nastavil na glavo. Šest mesecev pozneje so se Kimini odselili iz Burlingama in tudi iz mojega življenja. Nikoli nisem povsem prebolel očetove izdaje, ki me je prizadela celo bolj kakor grožnje s pištolo. Lahko pa to pripišem kromosomu Y, ki ima ključno vlogo tudi pri proizvodnji moških hormonov, povezanih z nasiljem.

***

Bela hiša, 26. junij 2000

Noč pred dogodkom, ko naj bi kar dva voditelja držav razkrila rezultate največjega skupnega podviga v biologiji, nisem nič spal. Slovesnost so nekateri pozdravljali kot najbolj intelektualen trenutek v vsej zgodovini. Kljub prejšnjim grožnjam, da me sploh ne bo, sem bil zdaj odločen, da bo to moj dan, morda celo najpomembnejši v mojem življenju. Potem ko sem govoril z Nealom Lanom, sem še naprej pilil svoj govor. Spremenil sem tu in tam kako besedo, prečrtal kak stavek, preurejal odstavke. Spet in spet sem klical Heather ter druge prijatelje ali jim pošiljal elektronska sporočila in jih vso noč nisem pustil spati, da sem dobival njihova mnenja. Govor je moral biti odličen.
Ob šestih zjutraj sem, kot sem obljubil, po elektronski pošti poslal besedilo v Belo hišo. Oprhal sem se z vročo vodo, si nadel temno modro obleko in zavezal rdečo kravato za moč. Obetal se mi je dolg dan v soparni washingtonski vročici. Po naju s Claire je prišel šofer z državnim vozilom in naju odpeljal petindvajset minut daleč do Bele hiše. Najin zakon je bil zadnje čase zaradi moje predanosti genomskemu projektu pod veliko napetostjo in med vožnjo se nisva veliko pogovarjala. Spet in spet sem prebiral govor.
V Beli hiši so naju hitro peljali skozi varnostni pregled k Francisu, njegovi ženi in Nealu Lanu. Kmalu zatem je prispel energični, drobni Ari Patrinos in fotograf Bele hiše nas je fotografiral. Na več fotografijah smo Ari, Francis Collins in jaz z izvodom revije Time. Na naslovnici sva bila s Francisom in bil sem zadovoljen, da sem nekoliko pred njim. Napor, da so naju oba spravili na to sliko, je bil hujši kakor končanje izjemnega strokovnega dela, saj je bilo potrebnega izjemno veliko pričkanja v ozadju.
Pri reviji Time so sledili dogajanju z genomom skoraj od začetka, še najbolj po zaslugi njihovega novinarja za znanost Dicka Thompsona. Bela hiša, Francis, Ari in jaz smo se strinjali, da tej reviji ekskluzivno predamo zgodbo o pogovorih, ki so vodili do tega dogodka v Beli hiši. To je pomenilo tajne intervjuje z vsemi ključnimi igralci in nočna fotografiranja, glavno pa je bilo po polnoči v Natcherjevi predavalnici na Državnem inštitutu za zdravje. Pred dogodkom v Beli hiši so mi iz revije Time povedali, da se je urednik odločil, da me postavi na naslovnico samega, doživeli pa so hud pritisk pomembnih ljudi iz Bele hiše, naj dodajo še Francisa. Zagotovili so mi, da je naslovnica ›moja‹ in da ne bodo spremenili načrtov, če mi to ni všeč. Naslednji dan me je klical Collins in me rotil, češ da bi bilo sporočilo napačno, če bi bil na naslovnici le eden od naju, in nerad sem pristal. Ko sem povedal Dicku Thompsonu, me je vprašal, ali sem prepričan. Rekel sem, da se počutim velikodušnega in da je tako prav.
Na veliki dan so bila k sreči vsa rivalstva potisnjena na stran, saj smo se vsi čutili povezane v tem zgodovinskem trenutku. V Beli hiši sta naju Francis in njegova žena prijazno pozdravila; vzdušje je bilo nabito z energijo in polno pričakovanja. Ko nas je prišel pozdravit predsednik Clinton, je bil zelo dobre volje. Pozneje me je potegnil na stran in mi povedal, da imava skupnega prijatelja, Thomasa J. Schneiderja. Schneiderjeva žena Cynthia je bila ambasadorka na Nizozemskem in je bila očitno navdušena nad mojim delom in se je potrudila, da je o njem izvedel tudi predsednik. Clinton je pozneje pisal o srečanju med Francisom in menoj: »Craig je bil star prijatelj in potrudil sem se, da bi ju spravil skupaj.« Ko smo se predsednik, Francis in jaz iz dvorane namenili v Vzhodno sobo v Beli hiši, je ansambel zaigral ›Pozdrav poveljniku‹. Ko smo vstopili, so nas stoje pozdravili s ploskanjem. Sedel sem na desni strani predsedniškega podija, Francis pa na levi. V ozadju sobane je bila na odru vrsta za vrsto TV-ekip s kamerami. Na dveh velikih plazemskih zaslonih je bila živa videoslika britanskega premiera Tonyja Blaira, prenos z Downing Streeta. V Londonu so se gledalci na številki 10 hihitali zaradi velikanskega nesorazmerja med pompom in slovesnostjo v Beli hiši ter Blairom, togim in samim na odru pred kamero.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009

__________________________________

www.jcvi.org