Knjiga

Goli otok – Titov gulag

Božidar Jezernik»

spremna beseda: Adam Michnik (predgovor)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 296

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-726-0

razprodano

Angleški dopisnik Bernard Newman je svojo knjigo Titova Jugoslavija (1952) začel s šalo o nekom, ki naj bi se mu v tistih časih smejali vsi Jugoslovani. Kmalu po koncu vojne je namreč zavpil: »Dol s Stalinom!« in bil zaprt leta dolgo. Ko je prestal kazen, je bil odločen, da ne bo ponovil iste napake. Pa je zavpil: »Naj živi Stalin!« in bil takoj zaprt za naslednja štiri leta.
Mi, ki smo bili rojeni v letih po drugi svetovni vojni, smo se naučili še nadaljevanja šale. Nesrečnik si je ob zaporniški košti ves čas želel, da bi se vsaj enkrat lahko posladkal. In ko je prišel drugič iz zapora, ga je ena njegovih prvih poti vodila v slaščičarno, kjer si je naročil baklavo. A ko ga je natakar vprašal, ali želi grško ali turško, se je prestrašen premislil in ni naročil nič. Za vsak primer, da ne bi bilo spet kaj narobe.
Navedena šala pripoveduje zgodbo o letu 1948, ki je predstavljalo pomembno prelomnico v zgodovini Titove Jugoslavije. Nekoč je bila že dosežena visoka stopnja soglasja o pomenu tega dogajanja. Namesto da bi z naraščanjem časovne distance stvari postajale vse bolj jasne, pa se zdi, da smo priče prav nasprotnega procesa. Z današnje perspektive namreč nikakor ni mogoče reči, da je o tedanjem dogajanju, njegovih vzrokih in posledicah »vse jasno«. O Golem otoku, tej metafori za koncentracijska taborišča v socialistični Jugoslaviji, se je poslednja leta obstoja Jugoslavije veliko pisalo in govorilo. Dogajanje po razpadu Jugoslavije je spomin na to poglavje iz zgodovine jugoslovanskega socializma »s človeškim obrazom« kmalu potisnilo v pozabo.
Danes nobena izmed novih držav, nastalih na teritoriju nekdanje Jugoslavije ne kaže interesa za »ohranjanje kulturne dediščine« Golega otoka in drugih koncentracijskih taborišč za informbirojevce, čeprav vse med njimi močno poudarjajo pomen varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Nasprotno, povsod je videti, kakor da bi jo složno želele pozabiti.
V knjigi je objavljen prevod predgovora k poljski izdaji, ki ga je napisal Adam Michnik.
Leta 2012 je knjiga izšla v Srbiji, leta 2013 pa na Poljskem.

Knjiga je izšla v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani.

Preberite odlomek

na vrh strani

Na Golem otoku so na primer gradili precej velik kamniti bunker na vrhu otoka. Dneve in dneve so vlačili na vrh hriba velike kamne, delali so samo tisti, ki so bili pod bojkotom; samo po sebi je bilo razumljivo, da je bilo vse to zavito v tančico skrivnostnosti. Interniranci so se pogosto sami pri sebi spraševali, čemu je to namenjeno. Z Otoka, so menili, ni bilo mogoče pobegniti, tudi če bi bili ribe, saj so bili stalno pod nadzorom, naokrog pa navpična, ostra obala in senjska burja. Zato so se spraševali, ali morda zaradi upora, če pride do njega? Z bunkerja je bil dober razgled, to so vedeli, saj so bili vojščaki, komandanti. A kdo naj se upre, s čim, za to sta potrebna moč in orožje, imeli pa niso ne enega ne drugega. Začeli so šepetati nekdanji generali, polkovniki, tisti, ki so vodili brigade in divizije, osvajali mesta: »To je protiavionski bunker!« – »Zakaj protiavionski?« – »Zaradi Rusov, bojijo se padalskega desanta.« Uspešnega desanta na ostro kamenje za rešitev tisočev niti tristo ruskih avionov ne bi moglo izvesti. Nič zato, šepetanje ni ponehalo: »Da, da, desant!«.
Med interniranci so bili tudi taki, ki so med vojno izkusili različna koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji ali fašistični Italiji. Pripovedovali so o podobnih izkušnjah iz teh taborišč, ki pa so se v nečem bistveno razlikovala od golootoških. Tam je bila med mučitelji in trpinčenimi potegnjena meja, tam so taboriščniki lahko ostali tovariši v trpljenju, lahko so se drug drugemu potožili v stiski. Pritisk, ki so mu bili podvrženi Golootočani, pa je bila »od nacistov prevzeta premišljenost, obogatena z mešanico aziatske lokavosti in balkanskega primitivizma«.
Zato so skoraj soglasno menili, da je Goli otok presegel Dachau, Auschwitz, Buchenwald ali katero koli drugo izmed nemških koncentracijskih taborišč, znanih po krutosti. Celo stari komunisti med njimi so govorili, da je bil Buchenwald »pravi sanatorij proti Golemu otoku«.
Novka Vuksanović, ki je izkusila Jablanico, taborišče v Nišu pri Crvenom krstu, Banjice, Specijalno zatvorsko bolnico v Beogradu, Auschwitz in Ravensbrück je celo zapisala, da je »vse to bil raj, da tako rečem, v primerjavi z Golim otokom«. Golootoški režim je namreč v kaznjencih ubil vse, kar je bilo v njih človeškega, napravil zveri iz njih: »Prosim vas, dogajalo se je, da je tovariš general tepel tovariša generala, dokler je mogel. Prosim vas, da Branko Kađa Petrović, ki je bil znan že pred vojno, vzame palico in tepe starega Boža Ljumovića, najstarejšega komunista v Jugoslaviji, predsednika črnogorske vlade, da ga bije do onemoglosti«.
Zapisala je tudi:

»V Auschwitzu so na meni izvajali tudi vivoeskperimente. Za to sem kasneje dobila tudi nekaj odškodnine ... A nikjer, niti v enem taborišču niso skušali človeka tako ponižati, narediti krpo iz njega, moralnega spačka, ga od znotraj uničiti in iznakaziti. Povsod si bil izpostavljen fizičnemu mučenju, torturi. Stradali so te, ubijali, sežigali, toda če si to prestal, si ostal v sebi čist, neomadeževan. Obranil si svojo moralo, svojega duha. Tukaj, na Golem, pa so si prav prizadevali omajati te, uničiti in iznakaziti. Od tod si moral oditi kot duhovni invalid, da si se gnusil samemu sebi, se sramoval, trpel vse življenje. Zato se sama in gotovo tudi vsi drugi, ki so to preživeli, – najdlje in najbolj črno spominjam Golega otoka. Ne sanjam ne Ravensbrücka ne Auschwitza; Goli otok in vse, kar sem preživela na njem pa me niti danes ne zapušča. Preganja me podnevi in ponoči.«

A če je kdo na glas primerjal nemška koncentracijska taborišča in vzgojna delovišča, si je lahko prislužil bojkot, češ da širi dezinformacije, kako je na Golem otoku ali v Bileći uporabljeno vse tisto, kar so hitlerjanci delali s svojimi zaporniki.
_________

Vse bolj jasno pa je, da je bila prelomnost tistega trenutka predvsem v tem, da je bila tedaj za opozicijskimi strankami dokončno izločena s političnega prizorišča tudi notranja partijska opozicija in s tem za nadaljnja štiri desetletja utrjen režim partijskega enoumja. Kot so zapisali nekdanji interniranci, tedanji Titov spopad s Stalinom »ni bil boj za demokracijo in neodvisnost, temveč le borba za oblast. Starejši ljudje še pomnijo, da se je prav po tem spopadu strahotno povečal teror, še posebej nad kmeti in Cerkvijo«.
Konec štiridesetih in v prvi polovici petdesetih let dvajsetega stoletja je bil tako končan proces, ki se je začel po vojni s fizično likvidacijo pripadnikov kvizlinških oboroženih enot in nadaljeval s sodnima procesoma zoper generala Dražo Mihailovića v Beogradu in nadškofa Alojzija Stepinca v Zagrebu leta 1946. V naslednjih dveh letih se je potem v Jugoslaviji zvrstila vrsta sodnih procesov zoper pripadnike opozicijskih strank, na katerih so bili mnogi obsojeni na dolgoletne kazni in celo na smrt. V ljudi se je naselil strah:

»Tito in komunisti so uničili opozicijo. Oni, ki so bili za kralja in domovino, so bili razglašeni za izdajalce, njihove družine so postale gobavci. Obrnili so se proti premožnejšim in jih razglasili za kulake. Strup so raztresli po deželi, tako da je čas vojne zamenjal čas terorja. V vojni si vedel, kdo je tvoj sovražnik. Nemci, Italijani, šiptarski buljentari in muslimanski posamezniki. Pazili so drug drugega. Si pomagali. Zdaj pa te preganjajo bratje in sorodniki.«

Konflikt, do katerega je prišlo leta 1948 po objavi resolucije informbiroja, je sprožil novo serijo množičnih aretacij, obsodb in deportacij. Po uradnih virih so represivni organi od 1948 do 1963 aretirali 55.663 oseb, ki naj bi na različne načine podpirale akcijo Moskve in vzhodnega bloka proti Jugoslaviji. Po neuradnih podatkih je bilo tedaj iz Komunistične partije Jugoslavije izključenih 58.596 članov, z drugimi kaznimi pa jih je bilo kaznovanih še nadaljnjih 31.142. Gre za zelo visoke številke, saj je v času Petega kongresa, konec julija 1948, imela KPJ 468.175 članov in 51.612 kandidatov.
Po uradnih podatkih je bilo poslanih na prestajanje kazni 16.731 oseb, od katerih je bilo 11.694 administrativno kaznovanih in 5.037 sodno kaznovanih na različne časovne kazni. Zlasti obsežne so bile čistke v vojski, saj naj bi bilo zaprtih več kot 5.000 oficirjev, med njimi veliko generalov in polkovnikov, v glavnem komandantov in komisarjev brigad, divizij in armadnih korpusov, medtem ko naj bi bilo 12.000 oficirjev odpuščenih iz vojske.
Tuji viri navajajo dosti višje številke kot uradni jugoslovanski. Tako naj bi bilo v Jugoslaviji do leta 1950 že 100.000 političnih zapornikov, vtem ko naj bi se število interniranih naslednja leta povzpelo na 300.000 oseb. Ocene zahodnih opazovalcev zajemajo vse žrtve političnih preganjanj. Po vzhodnih ocenah, ki se nanašajo samo na informbirojevce, pa naj bi bilo v letih 1948 do 1952 zaprtih in interniranih 200.000 oziroma 250.000 oseb.
Navodila za tako poostreno »budnost« so prišla z najvišjega vrha. Sam Josip Broz je rekel, da je treba zapreti vse sumljive, češ da je »bolje, da je tudi nekaj nedolžnih ljudi v zaporu kot en krivec na svobodi«. Načelnik glavne politične uprave, podrejen ji je bil tudi KOS, Svetozar Vukmanović Tempo naj bi po nekaterih virih dal organom kontraobveščevalne službe navodilo, da sta teroristična akcija in verbalni delikt v zvezi z informbirojem isto: »Ni razlike – preganjajte vse!«.
Med aretacijami je bil v zvezni skupščini sprejet zakon pod robatim, a nedolžnim in funkcionalnim naslovom »družbeno koristno delo«. S tem je bilo legalizirano zgolj tisto, kar je bilo v partiji že sklenjeno. Sodbe, izrečene na podlagi tega zakona, so znašale dve leti. Vendar kaznovani nikoli niso vedeli, ali bodo po dveh letih tudi zares izpuščeni. Kaznjencem so oblastniki nenehno ponavljali, da ni važno, na koliko je kdo obsojen, če »ostane banda«, kakor so imenovali tiste, ki še niso »revidirali stališča«, je lahko v taborišču tudi deset let, in ne le dve. Kazen je bila namreč raztegljiva. Ko se je iztekla ena, so pač izdali drugo. Na šest ali dvanajst mesecev. Ali štiriindvajset. Tako je bila Olga Jurančič - Virens na primer obsojena na štirinajst mesecev družbeno koristnega dela na Golem otoku, pa je bila tam skoraj tri leta. Fadil Buturović je bil obsojen na šestnajst mesecev, prestal jih je več kot 42. In tako naprej.
Nekateri pa niso dobili niti take obsodbe. Tako na primer Danica Talijan - Ćurčić nikoli ni dobila nikakršnega papirja, da je kaznovana. Nihče ji ni nikoli povedal niti sporočil, koliko je obsojena, ne zakaj, niso ji sodili, niti je niso obsodili.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Kava »

Čarobni napoj

Božidar Jezernik »

V knjigi je v devetnajstih poglavjih opisan zmagoviti pohod kave na vse celine sveta, od Jemna, Etiopije, Osmanskega cesarstva, Balkana, zahodne Evrope, Brazilije do sodobne proizvodnje in porabe, kjer sta pomembna igralca Vietnam in ameriški Starbucks.
Avtor je v desetletjih ukvarjanja s to tematiko zbral okoli 500 razglednic; izbor iz njegove in zbirk drugih zbiralcev je zdaj prvič objavljen. Več kot 250 fotografij, risb in reklamnih sporočil ilustrira proizvodnjo, razširjenost, nasprotovanje in odobravanje napitka, »črnega kot hudič in vročega kot pekel«. Razlike v pogledih na učinke tega čarobnega napoja so sprožile v muslimanskih deželah, kasneje pa tudi v Evropi, vroče polemike o njegovi koristnosti oziroma škodljivosti. Knjiga prinaša tudi zgodbe o številnih zanimivih osebnostih, ki so bili njeni odvisniki.

več »

Mesto brez spomina »

Javni spomeniki v Ljubljani

Božidar Jezernik »

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?
Na ta in še mnoga druga vprašanja opozarja pa tudi odgovarja knjiga Mesto brez spomina. Poglavje za poglavjem prehajamo obdobja slovenske zgodovine in jih opazujemo skozi lečo kulture, politike, gospodarstva, ljudske in »aristokratske« miselnosti. Obenem spoznavamo, kako zelo pomembno je v narodovem spominu tisto, kar aktualni nazori postavljajo v ospredje, pa tudi ono, kar ob tem neizogibno tone v pozabo.

več »