Knjiga

Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju

Ekonomski režimi od laissez-faire do globalizacije

Ivan T. Berend»

prevod: Breda Rajar; strokovni pregled prevoda dr. Žarko Lazarević

naslovnica: Brane Vidmar

format: 170 × 240

strani: 360

vezava: trda

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-743-7

Knjiga Ivana T. Berenda je vzorno delo zgodovine burnega 20. stoletja skozi presek gospodarskih sprememb. Berend je knjigo zastavil izrazito problemsko in primerjalno. Šest poglavij je strukturiranih glede na prevladujoče ideološke in ekonomske razvojne modele: liberalni ekonomski model do prve svetovne vojne, konceptualna iskanja v času med obema vojnama, model dirigiranega gospodarstva, model centralnoplanske ekonomije, model mešane ekonomije z državo blagostanja in, kot zadnji globalizacijski model, model s težnjo po ponovnem uvajanju značilnosti liberalnega. Avtor te historične razvojne modele presoja s stališča dolgoročne kakovosti gospodarskega razvoja in dosežene življenjske ravni prebivalstva skozi celotno stoletje, vključno z regionalnimi razlikami. Pri tem je prepričljiv, saj mu je uspelo sintetizirati množico gospodarsko-zgodovinskih procesov ter jih panožno in območno razčleniti, tudi z zgovornimi primeri o (ne)uspehu nekaterih najpomembnejših podjetij, podjetnikov in projektov. Ne nazadnje sta ključ za razumevanje našega časa prav dinamika in intenzivnost ekonomsko-socialne modernizacije na evropski celini skozi 20. stoletje.

Knjiga je izšla v sodelovanju z Založbo ZRC.

Vsebina

na vrh strani

 

UVOD
 
PRVO POGLAVJE
Evropski sistem laissez-faire in njegov vpliv pred prvo svetovno vojno
Vzpon Britanije in sistem laissez-faire
Vzpon modernih sektorjev
Položaj Evrope v svetu
Naraščajoče neskladje v Evropi
Začetek skandinavskega dohitevanja
Zaostanek južne in vzhodne periferije
Izziv globaliziranega laissez-faire
 
DRUGO POGLAVJE
Zaton sistema laissez-faire in vzpon sistema reguliranega trga
Prelomna točka: vojno gospodarstvo, 1914–18, povojni kaos in agonija sistema laissez-faire
Neuspeli poskusi vrnitve v »normalnost«
Konec sistema laissez-faire in skrajno državno reguliranje v času velike gospodarske krize
Teorija reguliranega trga
Vojno gospodarstvo, 1939–45
Vpliv ekonomije reguliranega trga: evropski gospodarski učinek
Oslabljena vloga Evrope v svetu
 
TRETJE POGLAVJE
Ekonomski dirigizem in avtoritarno-fašistični režimi
Izvor in značilnosti ekonomskega dirigizma
Delo in programi države
Samozadostnost, načrtovanje in populistični socialni sistem
Diktirana regijska ekonomska integracija
Gospodarski rezultati
 
ČETRTO POGLAVJE
Sistem centralnoplanskega gospodarstva
Zapuščina teorije marksizma, Lenin in boljševiški program
Prisilna industrializacija in centralno planiranje: »socializem v eni državi«
Od izoliranega sovjetskega sistema do sovjetskega bloka
Značilnosti centralnoplanskega gospodarskega sistema
Zavarovanje in poskusi uzakonjenja režima
Regionalni integracijski sistemi planskega gospodarstva
Cilj in bilanca stanja centralnoplanskega gospodarstva
Nagla rast in industrializacija – utrjevanje zaostalosti
Neuspeli reformni poskusi
Kriza in padec
 
PETO POGLAVJE
Mešano gospodarstvo in socialna država v združeni Zahodni Evropi po drugi svetovni vojni
Povojni mednarodni ukrepi
Ekonomsko povezovanje in vzpon Evropske unije
Pojav socialnega partnerstva in mešano gospodarstvo
Planiranje v mešanem gospodarstvu
Vzpon socialne države
Izobraževalna revolucija
Gospodarska rast in strukturne spremembe
 
ŠESTO POGLAVJE
Globalizacija: vrnitev k ekonomiji laissez-faire?
Globalizacija in njene značilnosti
Globalizacija ideologije in sistema laissez-faire
Vpliv globalizacije na Evropo
Izzivi mešanega gospodarstva in socialne države
Globalizacija in neenakost
Povečana skrb za okolje
Evropa: rastoča gospodarska supersila
 
Bibliografija
 
Primeri
Brown Boveri Company
Pariški metro
Aspirin
Tungsram
Družina Agnelli
John Maynard Keynes
KLM
Avtocesta
Hjalmar Schacht
Volkswagen
Radar in balistične rakete
Dneprostroj
Kanal Donava–Črno morje
Jean Monnet
Evropredor
Sir William Beveridge
Marks and Spencer
Svetovni splet
Nokia
Benetton
 
Diagrami
U.1 Urbanizacija, 1913–90
U.2 Rodnost, umrljivost in rast prebivalstva v Evropi
U.3 Predvidena življenjska doba, 1900–2000
U.4 Rast prebivalstva v Evropi in v svetu
1.1 Nesorazmerna gospodarska rast, 1897–1913
2.1 Industrijska obnova, 1928–37/8
2.2 Sovjetska industrializacija in priprave na vojno v tridesetih letih 20. stoletja
2.3 Gospodarska rast (BDP na prebivalca), 1900–50
2.4 Preoblikovanje britanske industrije, 1912–38
2.5 Preoblikovanje francoske industrije, 1929–38
2.6 Delovna produktivnost ZDA - Evropa, 1913–50
2.7 Regionalno neskladje, 1900–50
3.1 Spremembe v zaposlovanju po sektorjih, Italija in Španija, 1950–73
3.2 Rast turizma v Španiji
4.1 Industrijska proizvodnja v perifernih državah
4.2 Upadanje kmečkega prebivalstva: Srednja in Vzhodna Evropa
4.3 Delovna produktivnost v perifernih državah, 1950–73
4.4 Zadolženost Srednje in Vzhodne Evrope, 1970–90
4.5 Dohodek na prebivalca v Sovjetski zvezi
4.6 BDP na prebivalca v Srednji, Vzhodni Evropi in nekdanji Sovjetski zvezi, 1989–98
5.1 Jedrska energija v odstotkih uporabljene energije, 1998
5.2 Delovna produktivnost v Južni in Vzhodni Evropi od 50. do 90. let 20. stoletja
5.3 Stroški za hrano in obleko, Švica, 1912–2000
5.4 Stroški za osnovne dobrine (hrano, obleko itn.) v 15 najrazvitejših državah Evropske unije
5.5 Razširjenost telefonskih linij, TV in radijskih licenc v Evropi
5.6 Telefonske linije na sto prebivalcev, 1979
5.7 Število avtomobilov v desetih najrazvitejših državah EU
5.8 Evropsko dohitevanje (BDP na prebivalca), 1950–73
6.1 Delež svetovnega neposrednega tujega vlaganja, 1973–2000
6.2 Svetovne dnevne devizne transakcije, 1973–95
6.3 Nemška vlaganja na tujem, 1961 in 1990
6.4 Stopnja brezposelnosti, 1950 do 90. leta
6.5 Deindustrializacija Zahodne Evrope, od 60. do 90. let 20. stoletja
6.6 Evropski izvoz, 1950–2000
6.7 Storitvena revolucija: storitve v Evropski uniji (15 držav) v odstotkih celotne dodane vrednosti
6.8 Zaposlitvena struktura po gospodarskih sektorjih, 1900–2000
6.9 Delovna produktivnost v Zahodni Evropi, od leta 1913 do 90. let
6.10 Dohodkovna stopnja na prebivalca, Irska 1973–2000
6.11 Staranje prebivalstva, Zahodna Evropa 1900–2000
6.12 Regionalno neskladje (BDP na prebivalca), 1973–2000
6.13 Revščina v Srednji in Vzhodni Evropi (7 držav), od 80. do 90. let 20. stoletja
6.14 Osebni računalniki na tisoč prebivalcev, 1995
6.15 BDP na celinah in po regijah, 1973–2000
6.16 Prebivalstvo in BDP, EU in ZDA, 2000
6.17 Delovna produktivnost, EU in ZDA, 1950–90
6.18 Neposredna tuja vlaganja izvornih držav, 1973–2000
 
Tabele
1.1 Rast svetovnega BDP-ja po celinah
1.2 Rast svetovnega BDP-ja na prebivalca po celinah
1.3 Celoten svetovni BDP, delež po celinah (v odstotkih)
1.4 Upočasnitev starih vodilnih sil in vzpon novih zahodnih gospodarskih sil
1.5 Železniške proge v evropskih perifernih državah leta 1913
1.6 BDP na prebivalca
1.7 Nesorazmernost BDP-ja na prebivalca med evropskim jedrom in periferijo
2.1 Padec BDP-ja (v odstotkih) v državah v vojni, 1913–19
2.2 Primerjava tarif vrednosti uvoženega blaga (v odstotkih), 1927–31
2.3 BDP in BDP na prebivalca, Evropa in svet, 1900–50
2.4 Proizvodnja električne energije v 23 evropskih državah
2.5 Razširjenost telefona in radia v 21 evropskih državah
2.6 Število motornih vozil v Evropi
2.7 Delovna produktivnost v Zahodni Evropi in Skandinaviji
2.8 BDP na prebivalca v treh evropskih regijah, 1913 in 1950
2.9 Regionalna dohodkovna neskladja v Evropi, 1900–50
2.10 Število avtomobilov in telefonskih linij na tisoč prebivalcev
3.1 Nemški delež v zunanji trgovini v odstotkih
3.2 BDP na prebivalca v Južni Evropi v pkm dolarjih 1990 in odstotkih
4.1 Dohitevalni proces Sovjetske zveze, 1900–50
4.2 Delovna produktivnost
4.3 BDP na prebivalca 1989–98 v milijonih mednarodnih dolarjev (1990)
4.4 Rast BDP-ja na prebivalca
4.5 BDP na prebivalca v odstotkih v Evropski uniji
5.1 Javni stroški v odstotkih BDP-ja
5.2 Radijske in televizijske licence v Zahodni Evropi
5.3 Obseg izvoza, 1913 = 100 %
6.1 Stopnja rasti stalnih cen in brezposelnosti
6.2 Od vrha do dna: nihanja v zunanji trgovini med letoma 1973 in 1983 – maksimalni odstotni vrh do padca na dno ali najnižjih dviganj na leto
6.3 Letna poraba za raziskave in razvoj v Evropski uniji na začetku 90. let
6.4 Povprečna letna sprememba odstotka zasebne porabe
6.5 Izvoz izdelkov v odstotkih BDP-ja na osnovi cen leta 1990
6.6 Storitvena revolucija: dodana vrednost storitvam v odstotkih celotne vrednosti
6.7 Delovna produktivnost, BDP na uro v mednarodnih dolarjih, 1990
6.8 Vodilni v dohitevalnem procesu (BDP na prebivalca 1973–98)
6.9 Sredozemske in severne države: BDP na prebivalca
6.10 Rast BDP-ja na prebivalca
6.11 Rast dejanskega BDP-ja na prebivalca
6.12 Regionalno neskladje, BDP na prebivalca, regije v odstotkih Zahoda, 1950–98
6.13 Stopnja BDP-ja na prebivalca v pkm dolarjih leta 1990, 1950–92
6.14 Količina neposrednega tujega vlaganja leta 1998 (Maddison, 2001: 147)

 

Preberite odlomek

na vrh strani

Po G. W. F. Heglu nas zgodovina in izkušnje učijo, da se niso ljudje in vlade iz zgodovine nikoli ničesar naučili. Evropa pa je v dvajsetem stoletju kljub zgodnjim in ponavljajočim se znamenjem nasprotnega dejansko dokazala, da je to grenko spoznanje vsaj deloma zmotno. Evropske države so se iz preteklosti nekaj naučile in na osnovi tega razvile pravo ali napačno politiko. Ciceronov opis zgodovine kot testis temporum, magister vitae označuje izkušnjo minulega stoletja. Katastrofe brez primere in kataklizme dobe ekstremov: dve krvavi vojni, v katerih je bilo ubitih 50–60 milijonov Evropejcev in uničenih nekaj manjšin, revolucije in državljanska vojna, v katerih so se sinovi obrnili proti očetom in bratje proti bratom, so zastrašile tri rodove. Na družbeno tkivo je desetletja pritiskal ekonomski kaos, vključno z veliko gospodarsko krizo in hiperinflacijo, ki je razvrednotila vrednost denarja in potisnila države stoletja nazaj v menjalno trgovino. Gospodarska vojna med narodi v mirnem času ter revščina in trpljenje epidemičnih razsežnosti so zahtevali rešitev.
Te izkušnje so gnale množice, izobrazile ekonomske in politične mislece ter vplivale na vlade. Ljudje so se naučili iz svojega trpljenja in menili, da razumejo zahteve dobe: poznali so resnico in se bili zmožni temu primerno vesti. Ekonomisti so izdelali anticiklične politične ukrepe, da bi preprečili neskončen gospodarski zaton. Iz vojne izkušnje so se naučili novih metod za stabiliziranje mednarodnih finančnih trgov, odpiranje delovnih mest in doseganje posebnih gospodarskih ciljev, ki v »normalnih časih« niso bili dosegljivi. Spremenili so odnos do kolonializma, ki je bil nekoč bistvo politike. Pod pritiskom dekolonizacije po drugi svetovni vojni so se odrekli kolonijam, včasih neprostovoljno, a večinoma po mirni poti. Ljudje v Evropi dvajsetega stoletja so postali podjetnejši, več so tvegali in uvedli so številne nove ekonomske sisteme.
Ekonomska rast je postala novo »zlato tele« ali duh časa. Z namenom višje gospodarske rasti so državni načrtovalci uvedli nove regulacije in intervencije. Čeprav je na začetku stoletja prevladoval ideal rasti z avtomatizmom trga, je večina novih poskusov temeljila na korekciji trga z jasnim socialnim ciljem. Za znižanje ostrih dohodkovnih razlik med številnimi družbenimi sloji in med različnimi regijami so ustvarili prerazdelitvene sisteme.
Manj razvite države so poskusile z ekonomskimi ukrepi za večje kopičenje kapitala in naložbe ter za pospešitev gospodarskega razvoja. Izkušnje strogega reguliranja in načrtovanja vojnega gospodarstva so bile neprecenljive. Za čas med obema vojnama so norma postali regulirani trgi. Avtoritarni režimi, večinoma sredozemske diktature, so nadaljevali ekonomski dirigizem, ustanavljali državne sektorje, gospodarske cilje pa naj bi dosegali z državnim planiranjem in pomočjo. Manj razvita evropska periferija, Rusija, Srednja in Vzhodna Evropa so šle še dlje. Režimi na tem območju so odpravili zasebno lastnino in tržne cene, uvedli centralnoplanski sistem brez trga, ker so verjeli, da lahko zaostalost odpravijo z državno centralistično politiko. Modernizacijske diktature so si podredile sindikate, zatrle vsakršno vrsto odpora in pod krinko diktatorskih režimov vpeljale hitro, prisiljeno industrializacijo, da bi dosegle razviti Zahod.
Vsi ti režimi so bili izolacionistični. Neodvisnost so enačili z samozadostnostjo. Ko prohibicijske, protekcionistične politike v nacionalnem okviru niso uspele, so jih podprli z diktiranim ekonomskim sodelovanjem. Nemško nacistično vodstvo je ustvarilo véliki gospodarski prostor – Grossraumwirtschaft. Centralnoplanska gospodarstva držav sovjetskega bloka so ustanovila Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (Sovjet ekonomičeskoj vzaimopomošči) – SEV – pod vodstvom Sovjetske zveze. Nekaj časa so ti režimi pospeševali gospodarsko rast, vendar so se planska gospodarstva pokazala pretoga za zahteve nove tehnološke revolucije in postopno globaliziranega svetovnega gospodarstva. Še več, ker so vsiljevali izolacijo in nasilje, v neskladju z dobo, ni nobeden od njih preživel stoletja.
Po drugi svetovni vojni so zahodnoevropske države vseeno prevzele številne obetavne elemente teh režimov. Novi mednarodni monetarni in trgovinski sporazumi so ustvarili različno ekonomsko okolje; razvoj po drugi svetovni vojni se je ogibal dramatičnemu cikličnemu nihanju. Ti režimi so uporabljali stroge ukrepe in anticiklično politiko v mešanem gospodarstvu socialne države in ohranili ali ustanovili državne sektorje v transportu, komunikacijah in industriji, za doseg posamičnih ciljev pa so pogosto uporabili tudi planiranje.
Toda večina od njih je uvedla sistem redistribucije, ki je temeljila na visoki obdavčitvi in gradnji močne mreže socialne varnosti, ki je obsegala brezplačno šolanje, zdravstvo, zavarovanje, porodniški dopust, zajamčene pokojnine in dolg plačani dopust. Vseeno pa splošne socialne storitve, zagotovljene kot državljanske pravice, niso dosegle utopičnih ciljev o enakosti; ohranile so se zasebna lastnina in dohodkovne razlike. Vendar je socialna solidarnost postala vodilno načelo s ponovno razlago državljanskih pravic, vključno s pravico do zaposlitve in socialne varnosti. Ti ukrepi so poleg prispevkov za splošno blaginjo prav tako okrepili domače trge in povečali potrošnjo, ki je postala gonilo uspeha. Ti režimi so med delavci in delodajalci uvedli korporativen tip sodelovanja, ki je ponovno ustanovil sindikate, ki so jih uničili diktatorski režimi. Sistem je deloval na demokratičen in prostovoljen način socialnega partnerstva (Sozialpartnerschaft, kot so to imenovali v Avstriji) in vodil do omejitve plač in dobička.
Poleg tega so vsi ti posegi države pustili tržno okolje v osnovi neokrnjeno. Družbe v državni lasti so na prostem trgu delovale kot zasebne. Planiranje ni temeljilo na obveznem vodenju države, ampak je za uresničitev ciljev uporabljalo tržne spodbude. Regulatorna intervencija države ni bila povezana s protekcionizmom, temveč s prosto trgovino. Namesto ekonomske konfrontacije, v času med obema vojnama imenovane ekonomski nacionalizem, so evropske vlade uvedle evropsko prostotrgovinsko območje – sistem sodelovanja na enaki in demokratični osnovi. Najprej je šest držav ustanovilo carinsko in nato gospodarsko unijo, uvedlo enotno valuto evro in skupno centralno banko. Unija se je sčasoma razširila na 9, nato na 12, pozneje na 15 in leta 2004 na 25 držav.
Uvedeni gospodarski sistemi so vplivali na gospodarsko rast, strukturne spremembe in regionalno preoblikovanje. Evropsko gospodarstvo se je preoblikovalo iz industrijsko-kmetijske strukture v gospodarstvo komunikacijskih storitev. Evropa je napredovala pri manjšanju razlike med razvitimi zahodnimi državami jedra in manj razvitimi perifernimi državami z manj kot polovico dohodka prvih. Nekatere periferne države so dohitele Zahod. Do konca devetnajstega stoletja je bila Skandinavija zunaj glavnega toka industrializacije na Zahodu, a se je med sedemdesetimi leti devetnajstega in tridesetimi leti dvajsetega stoletja postopoma industrializirala in dosegla zahodno raven. Sredozemska Evropa, Irska in Finska so dosegle precej višjo povprečno stopnjo rasti in dohitele proces šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, v zadnji tretjini stoletja pa zlasti s članstvom v Evropski uniji in z njeno pomočjo. Periferne države Srednje in Vzhodne Evrope niso bile sposobne slediti tej usmeritvi. Državni socializem je spodbudil hitro industrializacijo, a ga je spremljala izolacija, togo netržno gospodarstvo pa je povzročilo gospodarsko zaostalost. Prepad med Vzhodom in Zahodom se je večal in bil največji v sodobni zgodovini. Zadnja preostala periferija na celini se je začela krčiti s sprejetjem osmih držav s tega območja v Evropsko unijo. Članstvo v Uniji napoveduje začetek dohitevalnega procesa na začetku enaindvajsetega stoletja. Čeprav je Evropa brez perifernih držav še daleč, tako daleč, da se to zdijo utopične sanje, pa je pot do popolne integracije tlakovana vsaj za nekaj držav regije.
Večina teh sprememb in inovacij je bila vpeljana med pravo celoto kratkega dvajsetega stoletja, in sicer predvsem v šestih desetletjih med letoma 1914 in 1973. Zadnja desetletja dvajsetega stoletja in prehod v enaindvajseto stoletje so bili v znamenju dramatičnih političnih in režimskih sprememb pa tudi osupljive globalizacije svetovnega sistema, v katerem se je reguliranje pogosto pokazalo kot neproduktivno, stroški socialne države pa so postali breme v areni neomejene mednarodne konkurence. Ob koncu dvajsetega stoletja so ljudje izgubili udobno, dolgotrajno vero v svojo zmožnost za spreminjanje zgodovinskih procesov. Iz neuspelih poskusov spreminjanja zgodovine, iz nasilnih dejanj v imenu miru sta izšla skepticizem in degradacija človekovih idealov. Konservativna reakcija idealov stoletja je povsem ovrgla možnost za razumevanje zgodovine in odkrivanje resnice. Ponovno se je zmagoslavno pojavila ideologija laissez-faire.
Človeško posredovanje za spodbudo procesa in spreminjanja usod držav je zaznamovalo celo stoletje. Rezultati so bili mešani in neogiben je bil zastoj v preoblikovanju Evrope. V obdobju med obema vojnama je bila prihodnost videti neobetavna. Evropa je po drugi svetovni vojni doživela evforično rast najosupljivejšega gospodarskega razvoja v zgodovini. Po naftni in hudi strukturni krizi v sedemdesetih in osemdesetih letih je prilagoditev zahtevam nove tehnološko-komunikacijske revolucije znova pretresla Evropo. Globalizacija, zlasti v zadnjih dveh desetletjih dvajsetega stoletja, je ustvarila mednarodno gospodarsko okolje brez primere. Pojavili so se novi ekonomski pojavi in ostali nerazumljivi. Začelo se je novo iskanje resnice.
Motor ekonomskega razvoja, ki je prej gnal narodna gospodarstva s pomočjo držav, se je spremenil. Tehnološki razvoj so vodile multinacionalke in ustvarile raznovrstne delitve dela med svojimi podružnicami po vsem svetu. Nepričakovano povečanje neposrednih tujih naložb, bančna posojila in denarne transakcije globalizirane brezobzirne konkurence prostega trga so poenostavili tehnološko eksplozijo in dramatično obnovo gospodarstva. S spremembo je prišla nova razlaga narave konkurence družbenih bremen in dragih socialnih ugodnosti.
Se Evropa lahko prilagodi tem novim zahtevam? Čeprav bo to pokazala šele prihodnost, je Evropa že naredila pomemben napredek. Integracijski proces je razširil velikost in moč Evropske unije. Tako sodobna delitev dela v Uniji kot tudi vzpon evropskih multinacionalk kot enakovrednih tekmic na svetovnem trgu sta Evropi omogočila, da se je soočila z zahtevami enaindvajsetega stoletja. Evropa je ekonomska velesila s potencialom, enakim ZDA. Na poti je reforma socialne države. Bodo te reforme uspele brez odprave socialne države? Številna znamenja kažejo, da bodo, a odgovor še ni popolnoma jasen.
Ta knjiga obravnava zgodbo Evrope kot laboratorija ekonomskih režimov, predstavlja njeno »razvojno usmeritev«, kar pomeni tako neuspeh kot uspeh v odzivu na izzive krizne in tragične, a vendar zelo uspešne dobe. Glavna hipoteza te knjige je: vodilna smernica dvajsetega stoletja je bila postopna sinteza diametralno in ostro nasprotujočih si gospodarskih sistemov. Izumljeni in novouvedeni režimi so bili kot dan in noč – sistem prostega trga proti centralnoplanskemu režimu, ekonomija demokratičnega trga proti ekonomskemu dirigizmu. Ti nasprotni režimi so se bojevali drug proti drugemu, a so se na koncu drug od drugega tudi nekaj naučili. Tako so izkusili neke vrste sintezo, povezali so prvine sistema laissez-faire in regulacije, zasebne in javne lastnine, planskih in intervencionističnih sistemov. Še več: čeprav na prvi pogled ni vidno, pa analiza razkriva, da je veliko neskladje med evropskimi regijami, podedovano od celotnega obdobja (zgodnje) sodobne zgodovine, začelo postopoma izginjati in da je vedno več evropskih držav doseglo podobno gospodarsko raven, čeprav se je neskladje v nekaterih primerih celo povečalo.
Sam proces je bil zelo kontroverzen. Kot kontrapunkt v glasbi, ki povezuje posamične melodije, so bili za ekonomsko preoblikovanje značilni tako širitev kot zmanjševanje neskladij, razhajanje in spajanje ekonomskih režimov. Nekatere regije so bile zdravilo ali kontrapunkt za druge. V nekaterih regijah so bile smernice razvoja povsem drugačne od smernic v drugih. Nekatere prvine določenih ekonomskih režimov so dokončno propadle in izginile. Ob koncu stoletja se je pojavila neke vrste sinteza Heglove dialektike.
A ekonomska sinteza je še daleč od popolne. Bo kdaj zaključena v bolj ali manj homogeni federalni Evropi? Se bodo pojavili novi ekonomski režimi? Se bo Evropa še enkrat uprla globalizaciji? Odgovore na ta vprašanja bo dalo enaindvajseto stoletje. (iz Uvoda)

© Založba ZRC, 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Zgodovina v mojem življenju »

Spomin na tri obdobja

Ivan T. Berend »

Ivan T. Berend, svetovno znan in priznan madžarski ekonomski zgodovinar, sodi v generacijo, »ki je izkusila 'najboljše in najslabše vseh časov' – tragedijo, bolečino, uspeh in srečo 20. stoletja«. Berend je bil na Madžarskem priča petim menjavam oblasti in dvema revolucijama, preživel pa je tudi zapor in koncentracijsko taborišče. Po študiju na Ekonomski univerzi Karla Marxa v Budimpešti je zasedal najpomembnejše univerzitetne vodstvene položaje v državi. Bil je predstojnik oddelka za ekonomsko zgodovino, dekan Šole za splošno ekonomijo, ki je bila del univerze, rektor univerze ter predsednik Madžarske akademije znanosti. V vsem tem času je predaval na svoji univerzi v Budimpešti in gostoval na številnih znanih svetovnih univerzah. Pisal je knjige s področja zgodovine in ekonomske zgodovine, ki so izhajale večinoma na Zahodu. V devetdesetih letih se je preselil v Združene države Amerike in začel predavati na kalifornijski univerzi UCLA.

več »